Ana Klašnja: Bistvo je v brezpogojni ljubezni!

Širše občinstvo jo pozna predvsem kot žirantko šova Slovenija ima talent, a je vesela, da je njeno štiriletno sodelovanje v komercialni oddaji balet približalo tudi ljudem, ki sicer morda nikoli ne bi prestopili opernega praga. Zadnje leto se sočasno s solističnimi vlogami v gledališču preizkuša tudi v vlogi mame.

Balet je lepa umetnost in vrhunski šport, ki od plesalca terja, da na odru podari največ, kar fizično zmore in duhovno poseduje.

Prav zato je balet nekaj najtežjega, kar si lahko predstav­ljate, saj zahteva vrhunskega športnika in nadarjenega, globokega, rahločutnega in vsestranskega umetnika obenem. To je približno tako, kot bi se Tina Maze nasmejana, naličena, v visokih petah in oprijeti obleki odpeljala po strmini, ob tem pripovedovala zgodbo in dosegla vrhunski rezultat. To si najbrž težko predstavljate, mi pa to dejansko počnemo vsak dan.

S katerim športom bi balet vendarle lahko primerjali, s smučanjem se očitno ne da ...

Morda bi balet lahko primerjali z umetnostnim drsanjem, kjer umetnostni drsalec pripoveduje zgodbo s svojim obrazom in telesom, hkrati pa izvaja vrhunske športne elemente – piruete, skoke.

Ko omenjate zgodbo, tehnika je pri baletu verjetno le na pol predstavljena zgodba, kajne?

Tako je. Vsaka vloga zahteva svoj slog, svoj ritem, izraz, gib rok ... Vsak karakter je stilno drugačen. Tega se plesalec uči v baletni šoli, ko dobi svoje prve solo vlogice. Te moraš odplesati ne le tehnično pravilno, ampak moraš, da bi na odru res prepričal, vlogi vtisniti dušo. V gledališču ti to prinese praksa, ampak dejstvo je, da to ali imaš ali pač ne. To lahko vidimo že pri deklicah na vsaki baletni produkciji. Že tam se vidi, katera punčka 'sveti'.

Odplesali ste veliko baletnih predstav, skoraj v vseh baletni solo in prejeli malo morje nagrad. Ena med njimi gotovo izstopa.

Svojo prvo solo vlogo sem dobila slabo leto za tem, ko sem se postala stalna članica SNG Opere in baleta Ljubljana. To je bila Klara v baletu Hrestač – Božična zgodba. Bila sem zelo mlada, zanjo sem se verjetno najbolj namučila, saj je bila to moja prva vloga v teatru. In prve ne pozabiš nikoli. Za to vlogo sem dobila priznanje Lidije Wisiakove. A če moram izbrati eno, bi izbrala predstavo Romeo in Julija, za katero sem prejela Župančičevo nagrado. Pa ne zaradi nagrade, ta vloga mi bo ostala v spominu, ker je tako večplastna, tako čutna, to je zame pač ena najlepših baletnih vlog!

Vas je prav vloga Julije katapultirala med priznane solistke SNG Opere in baleta?

Mogoče, saj je bila ta vloga dolgo časa le moja. Nekako res sem jo samo jaz plesala, saj koreograf dolgo ni našel nobene druge balerine, ki bi to odplesala na podoben način. Najbrž se me je tako dotaknila tudi zaradi same zgodbe.

Pri vas ni bilo postopne poti, tako rekoč takoj ste se povzpeli v sam vrh ansambla. Sezono za sezono ste v baletnih predstavah nizali opazne vloge.

Drži. Ampak to ne pomeni, da so me kdaj 'šparali'. Kot vse druge sem tudi sama plesala tudi v ansamblu, v baletnem zboru. Kljub solo vlogam sem se morala kot mlad človek dolgo dokazovati v ansambelskih in polsolističnih vlogah. Ni bilo opravičila, ko si mlad, delaš vse. In to je trajalo celo desetletje. Šele zadnjih pet let plešem le solo. Le če želim sama, lahko plešem tudi v ansamblu, tako je bilo nekaj časa v nosečnosti. Balet ni lahka reč.

Ste si kdaj želeli tujih odrov?

Sem, a sem hkrati od samega začetka kariere doma dobila ogromno priložnosti in vrhunske vloge. V tujini skoraj zagotovo ne bi bilo tako. Tam si tuj človek, tam bi bila sama. Doma sem imela prijatelje in družino, in čeprav sem se stoodstotno posvečala baletu, sem vseeno lahko uživala tudi mladost. Počutila sem se bolj varno in nikoli nisem dobila občutka, da bi zaradi baleta kaj zamudila. Zato je bila odločitev, da ostanem v Ljubljani, prava! Morda bi se z odhodom v tujino prej osamosvojila, postala prej odrasla, a to te v vsakem primeru enkrat dohiti. Pri meni je to prišlo z materinstvom.

V tujini je konkurenca med plesalci večja kot pri nas. Kako je s tem v ljubljanskem baletnem ansamblu?

Seveda je konkurenca tudi pri nas. Pred desetletjem je ni bilo toliko. Ko sem sama prišla v gledališče, sem si seveda želela postati kot denimo ta in ta balerina, kakšno stvar sem ji zavidala in se učila, trudila, da bi postala tako dobra tudi sama. Danes je to pri mladih plesalcih bistveno bolj potencirano, zdrava konkurenca kdaj pa kdaj preraste v rivalstvo. Kar je razumljivo, saj so pogodbe za projekte, za sezono in priložnost je zdaj, jutri je morda ne bo. Mladi plesalci se stalno dokazujejo. To je za ansambel po eni strani dobro, saj prepih vedno prinaša nov in boljši kader. Verjetno je bilo tega v tujini že pred leti več, pri nas se pojavlja šele v zadnjem obdobju. A kljub temu se mi zdi, da smo v primerjavi s tujino še vedno v varnem zavetju in da se imamo dobro.

Globalizacija je tudi v ljubljanski baletni ansambel prinesla veliko tujih plesalcev. V čem se razlikujejo od domačih?

V našem ansamblu je veliko tujih plesalcev in odlični so. Veliko je plesalcev iz Azije, predvsem moških. Imamo denimo kar pet Japoncev. Delajo veliko, delajo dobro, vse naredijo, vse si zapomnijo, njih nič ne boli, vse zmorejo. Včasih se mi zdijo kot nekakšni stroji. Globalizacija je hočeš nočeš prinesla dvig kakovosti.

Kdor je pričakoval, da bo v tem intervjuju o vas najprej izvedel vse o šovu Slovenija ima talent, se je očitno uštel. In vendar je prav ta oddaja naredila veliko za popularizacijo baleta v Sloveniji.

Verjetno res. Mislim, da nam je uspelo balet s to oddajo približati širšemu krogu ljudi. Moje sodelovanje v tej oddaji so sodelavci in vodstvo pozdravili in me podpirali. Še danes v teatru in na ulici pogosto slišim: »Ja, to je pa tista iz talentov!« To je zelo pozitivno, saj mogoče mlajše generacije o baletu ne bodo več razmišljale kot o nečem, kar je primerno le za elite. To navsezadnje tudi ni res, saj je balet namenjen vsem in tudi cena baletne predstave je dostopna. Blagajničarke mi povedo, kako hecno je, ko se mladi včasih razburjajo, kako Ane ni v tej in tej predstavi, verjetno so prepričani, da prideš v opero in že Ana pleše.

Je bila pa ta oddaja pomembna tudi za vas osebno, saj vam je na pot pripeljala življenjskega sopotnika, plesalca in koreografa Miho Krušiča.

Pravzaprav se poznava že več kot 15 let. Spoznala sem ga na nekem plesnem tekmovanju, kjer je Lado Bizovičar tekmoval v akrobatskem R&R, Miha pa v latinskoameriških plesih. Oba sta me vabila na zmenek, a Lado je bil hitrejši in po tistem zmenku sva bila par dve leti. Po 15 letih sva se z Miho spet srečala na talentih, po prvi sezoni šla skupaj na pijačo in zgodilo se je. Sem se prav šalila, ali ni dobro, da je bil Lado takrat hitrejši pri povabilu na zmenek, da sem po 15 letih našla moškega, s katerim želim deliti življenje in za katerega želim, da je oče mojih otrok. Takrat za kaj takega seveda še ni bil čas.

Z Miho sta par že štiri leta in imata enoletnega sinka Jašo. Kako baletna solistka ve, kdaj je pravi čas za materinstvo?

Od nekdaj poskušam vse načrtovati in tudi Jašo sva načrtovala skoraj do dneva natančno. Vse sem prav po žensko izračunala, da bi čim manj zamudila v operi in ne bila visoko noseča na talentih. In uspelo nama je. Je v baletu sploh kdaj pravi čas za materinstvo? Ne vem, zame je bil to najboljši čas. Mislim, da bi brez izkušnje materinstva v življenju veliko zamudila, saj če nimaš otrok, pravzaprav ne veš, da si zares živel. Pri tem ni pomembno, ali je otrok biološko tvoj, ali je posvojen, ali kako drugače. Bistvo je v brezpogojni ljubezni nekega bitja. To ti povsem spremeni prioritete. In otrok spremeni tudi partnerstvo in ne morem si predstavljati, da bi lahko to delila s komerkoli drugim v življenju.

Kako je drugače?

Tako, da me bo vsak hip konec. Ne, brez šale, otrok živ­ljenje postavi na glavo. V vse smeri. Sploh nekomu, kot sva midva, ki sva bila povsem osredotočena na svoji karieri. Ne delava zato, da služiva denar, midva ne hodiva v službo, ampak imava oba to srečo v življenju, da delava nekaj, kar naju kot človeka izpolnjuje, in v svojem delu uživiva.

Pred letom dni je Jaša postal središče najinega sveta, združevanje profesionalnega baleta in materinstva je res naporna reč. Ali moraš imeti svoje delo tako zelo rad ali ga moraš pa tako zelo potrebovati. Tretje možnosti ni. Če bi imela sedeče delo, bi bilo seveda povsem drugače. Ampak moja služba je posebna, saj moram biti pri svojem delu stalno fizično aktivna do meja svojih telesnih zmožnosti. Včasih sem prišla iz službe domov, se masirala, si privoščila kopel, zdaj pa vzamem malega in greva na sprehod. Dete je tu in imela bi prekleto slabo vest, če tega ne bi storila. Sem kar zgarana. In čeprav je včasih vse skupaj res zelo težko, tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Ko vidim, kako srečen otrok je Jaša, vem, da je to vredno.

Počasi končujete letošnjo gledališko sezono, počitnice so pred vrati.

Dopusta se zelo veselim. Oba z Miho ga res potrebujeva, zato komaj čakam, da bomo prosti in skupaj. Načrtujemo dopust na hrvaškem morju, zaradi malega ne bomo šli prav daleč. Morda bomo v kakšnem apartmaju ali kampu. Bomo še videli. Pomembno je, da bomo prosti in skupaj! 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec