Klepeti ob kavi z Ano Lukner Roljič, ustanoviteljico dobrodelne organizacije Anina zvezdica, so vedno nekaj posebnega.
Kazalci na uri takrat tečejo še nekoliko hitreje in pogosto se sploh ne zavem, da sem že globoko posegla v poldrugo uro. Podjetnica, ki ji je na drugi strani Atlantika uspelo zgraditi zavidanja vredno kariero, ceni življenjske vrednote, ki so danes nekoliko odrinjene na stran. Ljubezen, razmišljanje z lastno glavo, drugačnost. Če sva prvič več besed namenili dobrodelnosti, je bil najin pogovor tokrat obarvan tudi v novo zvezdico, ki bo junija vstopila v Anino življenje.
Story: Ana, že čez nekaj tednov se bo vaše življenje obrnilo na glavo. Kako doživljate nosečnost?
Celotno nosečnost doživljam kot nekaj res čudovitega, to je poseben občutek in pričakovanje. Prve tri mesece sem bila najbolj neučinkovita, mučila me je slabost, veliko časa sem posvetila spanju. Prve tri mesece sem spala tako trdno kot že dolgo ne. (smeh) Bila sem res izčrpana. Sčasoma se je stanje izboljšalo, trenutno se počutim odlično. Še vedno počnem vse, kar sem prej, seveda ne v isti meri kot nekoč.
Imam občutek, da bom ena od tistih mamic, ki bo preprosto delala, potem pa bo začutila popadke in se odpeljala kar naravnost v porodnišnico. (smeh) Nosečnost me osrečuje. Z možem sva jo načrtovala, a sem imela kljub temu prve mesece občutek, da bom pri delu - predvsem v Ameriki - kaj zamudila in da mi bodo stvari ušle izpod nadzora. No, pa sem potem hitro dojela, da je vse tako, kot mora biti, in da sem si to zelo želela. To je najlepši del življenja, moje poslanstvo. Enostavno pridejo trenutki, ko se moraš le prepustiti življenju.
Story: Anina zvezdica je neke vrste vaš otrok. Predvidevam, da ni bilo lahko nekoliko spustiti vajeti in jih prepustiti drugim.
Ker sem zadnja leta v večji meri preživela v Ameriki, sem velik del obveznosti že v tem času morala prerazporediti med ekipo. Tej res zaupam in hvaležna sem zvezdicam (prostovoljcem) za vso pomoč, res smo prijatelji in imam jih zelo rada. Seveda sem še vedno zadolžena za koordinacijo in organizacijo, glede na sodobno tehnologijo to danes ni več nemogoče. Anina zvezdica je moj otroček, ki je dobrodelnost popeljal na popolnoma novo raven - je transparentna in delana brez denarja. Je ogromen projekt, ki bo januarja upihnil deseto svečko. Kljub temu pa to predstavlja le moj oz. naš prosti čas, saj se v življenju preživljam s popolnoma drugimi stvarmi. Anina zvezdica je moja duša. Načrti za prihodnost so veliki.
Trenutno delam pri ogromnem globalnem projektu, ki bo veliko spremenil v dobrodelnosti. Zadnji čas, saj je dobrodelnost postala velik biznis in temu je preprosto treba narediti konec. Vsi vidiki mojega življenja me polnijo z radostjo in veseljem. Moje delo je moj način življenja, ne služba. Ne predstavljam si, da se ne bi nikdar vpela v posel v Silicijevi dolini, v Kaliforniji. Tam se počutim v veliki meri bolj doma kot tu v Sloveniji. Predvsem zaradi odprte miselnosti ljudi, pozitivnosti, sproščenosti, privoščljivosti. V Sloveniji tega res primanjkuje.
Story: Lahko o novem projektu zaupate kaj več?
To je projekt oz. movement, ki bo popolnoma spremenil koncept dobrodelnosti na osnovi novih tehnologij ter hkrati nazaj pripeljal prave vrednote in združil ljudi. Gre za veliko globalno zgodbo, ki bo najprej lansirana v Silicijevi dolini. Lahko rečem, da je to moj življenjski projekt. Več pa naj za zdaj ostane skrivnost.
Story: Ves čas v glavi premlevate ideje? Iščete poti, kako bi lahko naredili še en korak naprej?
Seveda. (smeh) Kot podjetnik delaš 24 ur na dan. Nič drugače ni pri Anini zvezdici. Je živ organizem, ki ves čas raste. Trenutno sicer manj časa preživimo v skladišču, saj mi nikakor ne pustijo prelagati škatel, vsak moj poskus pa pospremijo z opozorili in kriki. (smeh) Projekti so še vedno v polnem teku, v kratkem pa si bomo seveda vzeli nekaj premora
Story: Mislite, da se bo mogoče povsem odklopiti?
Mislim, da. Občutim zelo močan materinski nagon in verjamem, da bom povsem spontano preklopila na drugo plat življenja, ki mi je bila do zdaj neznana. Nisem pa verjetno tip človeka, ki bi leto dni lahko preživel na porodniški. Mislim, da bom kar hitro prijela dojenčka v naročje in opravila kakšen klic, poslala e-pošto. S tem ni nič narobe, to je le odraz mene. Prioriteta pa bo seveda nov družinski član.
Story: Velik del časa preživite na drugi strani Atlantika. Je čudno, ker ste v zadnjih mesecih zaradi nosečnosti več v Sloveniji?
Priznam, da je na trenutke čudno, saj je Silicijeva dolina naš drugi dom. Vedno sem načrtovala, da bom rodila v Ameriki. Ko pa sem zanosila, sem začutila, da moram roditi pri nas, tu imam vendarle celotno družino in ogromno podpore. Ameriko seveda res zelo, zelo pogrešam, a načrtujem, da v oktobru spet vsi poletimo na drugo stran Atlantika in počasi vzpostavimo stari ritem. Vesela sem, da pri mnogo projektih z možem sodelujeva in tako lahko večinoma potujeva skupaj. Hkrati pa imava vsak svoje projekte. V izjemno veliko podporo sva si in lahko rečem, da sva drug drugemu največja oboževalca in hkrati kritika.
Story: Kaj vam v življenju daje največje zadovoljstvo?
Dve stvari. Neki notranji mir, da sem pomirjena z dogajanjem okrog sebe, s sabo. Zadovoljstvo v smislu, da lahko ustvarjam. In družina. Naša povezanost, zavedanje, da se imamo radi - ljubezen mi zagotovo pomeni največ.
Story: Je prav mama tista, ki vam bo velik zgled pri vzgajanju malčka?
Seveda. Moja mama je čudovito bitje, brez kančka ega. Pred skoraj desetletjem je zbolela za demenco, tako jo izjemno pogrešam. Mislim, da sva si zelo podobni in ponosna sem, da bom lahko njeno vzgojo prenesla tudi na svoje potomce. Želim si, da bi bil otrok deležen velike mere brezpogojne ljubezni. Da bo ljubljen in da bo znal ljubiti. Pa tudi, da bo znal razmišljati s svojo glavo. Želim si, da se izoblikuje v individuum, da najde svoje poslanstvo. Vse preveč ljudi ne ve, kaj bi radi počeli v življenju. Rada bi mu privzgojila prave vrednote, ljubezen - lahko rečem, da bom v tem absolutno posnemala oba starša, ki sta mi vse to položila že v zibelko, in za to sem neskončno hvaležna.
Story: Ni skrivnost, da svet danes vedno bolj ceni uspehe posameznikov, medtem ko družbeni nagibi, združevanje počasi bledijo.
Z Anino zvezdico smo želeli prav to, prebuditi ljudi v prave vrednote in jih povezati. Postala je gibanje, ne le na področju dobrodelnosti, temveč je s svojo transparentnostjo res zgled drugim. Ljudje vse prevečkrat izgubljajo stik s seboj, zaciklajo se. Tako je težko vzpostaviti prave vrednote, saj so preveč obremenjeni z mnenjem drugih. Moja celotna življenjska filozofija temelji na miselnosti Truhoma (True and Honest Mankind) in je temelj vsega, kar delam. Truhoma pomeni biti pristen in iskren sam s sabo, saj le tako lahko dosežeš svoj najvišji potencial in deluješ iz srca.
Vedno pravim, da bi ljudje morali velikokrat izklopiti ego in vklopiti srce - biti to, kar so v svojem bitu. V tem duhu bova z možem seveda vzgajala otroka - z zavedanjem, da se marsikdo v naši bližini težko prebija skozi življenje. Včasih ti potrebujejo le pozdrav, nasmeh, objem, morda potrebujejo le nekoga, ki jim bo prisluhnil ter jih objel. Tako malo je potrebno, da smo povezani v čisti ljubezni in da ne obsojamo, opravljamo, kritiziramo. Če si zadovoljen in pomirjen s sabo, so tovrstne negativne zadeve popolnoma odveč in svet je takoj lepši.
Story: Marsikatere starše je danes strah, v kakšen svet se bo rodil njihov otrok. Ste med njimi tudi vi?
Na splošno sem počistila s strahovi v življenju. Če se zgledujem po svoji vzgoji … Če imaš doma brlog, varno družinsko okolje, ki ti da osnovne življenjske vrednote, temelje in ljubezen, te nima biti česa strah. Tako otroci točno vedo, kaj je prav, kaj ne. Sama sem dober primer tega. Takoj po opravljeni maturi sem poletela čez lužo študirat v Silicijevo dolino, ušpičila bi lahko marsikaj, a sem vedela, kje so meje. Če to otroku položiš na srce in ga v tem duhu vzgajaš … Potem je verjetnost, da krene na stranpota, precej manjša.
Story: V življenju je pomembno, da ne mislimo le nase. Kako vidite to pri vzgoji otrok?
Absolutno. Najboljša kombinacija je, da smo v stiku s sabo in da se hkrati zavedamo, kaj se dogaja okrog nas. Da spoštujemo druge in smo sočutni. Vedno pravim, da dajati pomeni res živeti. In, ja, otroka bom vzgajala v tem duhu - menim, da otrok posnema starše in hkrati postane tvoje ogledalo, tvoj največji učitelj. Res si želim, da bo otrok odprtih misli in širine. Predvsem pri nas, v Sloveniji, pogrešam to. Tako majhen narod smo, pa vendar sam sebi največja ovira. Namesto da bi se podpirali, sodelovali, je prisotne veliko nevoščljivosti in nesproščenosti, obremenjenosti.
Če je otrok preveč odprt, postane moteč, saj se pri nas bolj izplača biti povprečen. V Silicijevi dolini je ravno nasprotno. Tam je drugačnost tista, ki nas bogati. Največja prednost vsakega posameznika. Ko se z možem pogovarjava, pri tem ne bova popuščala. Vesela bom, če bo otrok drugačen od vrstnikov. Da bo odprt, ljubeč … Kazati čustev tudi ni dobrodošlo, kar se mi zdi moteče. Mislim, da moraš pokazati čustva. Kaj pa je lahko lepšega kot to?
Story: Se povsem strinjam. Kaj pa sodelovanje, ki ste ga prej omenili?
Veliko ljudi v Sloveniji je obremenjenih. Sama sem imela večkrat možnost to občutiti na lastni koži. Začutila sem, kako naše mreženje deluje. Odnosi mi niso pristni, ne začutim jih velikokrat. Medtem ko je v Silicijevi dolini ravno nasprotno. Ravno o tem sem počasi zaželela pisati knjigo, kako kot prišlek postati 'insider' v Silicijevi dolini. V 18 letih sem nevede postala kar strokovnjak na tem področju, zato so mi tudi drugi svetovali, da o tem napišem knjigo. Ker živim izjemno hiter tempom, se malokrat zavem, kako veliko se mi dogaja in koliko sem že doživela. Včasih se zaustavim in skromno nasmehnem, ko pomislim, kaj je pravzaprav v Silicijevi dolini uspelo Ani iz Slovenije. (smeh)
Vsi ljudje, lahko rečem izjemni prijatelji, družina, vse povezave, vsi projekti, kaj vse me še čaka, kaj vse mi je uspelo … resnično se počutim hvaležna za vse priložnosti in hkrati čutim, da živim svojo vizijo. Lahko rečem, da sem stereotipne ameriške sanje začutila na sebi. Včasih mi je žal, da sem zavoljo tega poslovno oddaljena od slovenske scene, z izjemo Zvezdice. Žal še ne občutim enake ravni razmišljanja, vendar vem, da bo tudi za to prišel pravi čas.
Story: Tudi Slovenijo kdaj vidite na tej ravni?
Mislim, da. Mladi razmišljajo drugače, niso obremenjeni s preteklostjo. Potrebna pa sta kritična masa in čas. V Sloveniji je pomembno, da se povezuješ z isto mislečimi ljudmi, da verjameš vase ter da se zavedaš, da je svet zelo majhen in da lahko dosežeš svoje sanje.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj, osebni arhiv
