»Kadar je vsega preveč, vdihnimo in izdihnimo nasmeh.«
A capella zbor Perpetuum Jazzile je bil z ustanovitvijo leta 1983 v slovenski oz. takrat še jugoslovanski zborovski prostor vpeljan kot precej neobičajna novost. Danes je žanrsko tako raznovrsten, da ga komaj dohajajo – na pladnju postrežejo od pop priredb do jazza, sambe in funky ritmov. Gre za enega od največjih glasbenih izvoznih produktov, ki jih lahko ponudi Slovenija. Energična Gorenjka zaseda mesto v umetniškem vodstvu, ki skrbi za odrsko in zaodrsko sinhronizacijo 50 različnih energij. »Tudi mi imamo valove. Ko gremo navzdol, se usedemo in vprašamo, kje je srce. Ko ga zopet najdemo, smo znova na vrhu,« pove.
Kakšen je občutek, ko na odru puščate svojo osebnost?
Gre za težko opisljiv občutek. Sem izredno introvertiran človek. Oder pa je drugačnih dimenzij, poln različnih karakterjev, v katere se lahko prelevim. Nekako je moje delo podobno igralskemu. Skozi dolgoletni proces udejstvovanj, od sprva le petja, nato z idejami za videospote, sem se počasi razvijala. Začela sta me zanimati igra in to, kako se ljudje vživimo v vloge. Blizu so mi vloge dramskega značaja. Odigrati spontano veselje je velik zalogaj. Veliko lažje se vživim v težje vsebine.
Če se ne motim, se o začetkih v skupini spleta zanimiva pripoved. Menda vas je opogumil oče, ki je babici dejal, da se ne upate prijaviti na avdicijo.
Res je, takrat mi je babica povedala, da je oče prepričan, da se ne upam prijaviti. To me je spodbudilo, da sem pritisnila na gumb za prijavo. Sem načelna. Ko se nekaj odločim, to tudi storim. Takrat sem vedela, da bom morala na avdicijo, brez kakršnegakoli izgovora. Sebi ne morem lagati. So me pa Perpetuum Jazzile navdušili že zelo zgodaj – obiskala sem njihov koncert in všeč so mi bili dinamika glasbe, zbori.
Pred tem niste imeli veliko izkušenj s petjem na profesionalni ravni. Kaj vas je ob delovanju s tako obsežno skupino pevcev presenetilo?
V veliko pomoč mi je bilo to, da se je v istem letu pridružila večja skupina ljudi. Lažje je, vsaj na začetku, ker se novopečena skupina bolj poveže. Ne nazadnje smo vsi v isti situaciji. Morda me je še najbolj presenetil izbor prve pesmi, ki sem se jo v Perpetuumu učila.
Afrika? Videospot, ki je nastal zanjo leta 2009, je dosegel več kot 21 milijonov ogledov na spletu.
Da. Nikoli nisem bila velik oboževalec njenega izvajalca, skupine Toto. Vendar smo jo naposled vsi vzeli za svojo in njihova glasba mi je prek naše priredbe res prirasla k srcu. Zanimiv mi je pojav, kako lahko na komad zaradi lastne izvedbe začneš gledati drugače. Vsako zlo je za nekaj dobro ali kako že pravijo. Če bi lahko takrat deset let mlajši Ani imela priložnost svetovati, bi dejala, naj si upa. Zbere samozavest in koraka naprej. Velikokrat se o tem pogovarjam z ljudmi, ki so v zboru že več kot deset let. O tem, kako smo napredovali.
Ste si predstavljali, da bo glasba nekoč postala tudi vaša služba?
Tega sem si želela. Obožujem glasbo in moja prva naloga v Perpetuumu je peti za dušo. Gre za povezanost v skupini ljudi, ki predstavlja drugo družino. Rada povem, da to ni le konjiček, je način življenja. Težko bi vztrajala v takšni skupini, če ji ne bi prilagodila celotnega življenja.
V zadnjih letih v povprečju koncertirate 60-krat letno. Lahko v spomin prikličete najzgodnejši trenutek, povezan z glasbo?
Mislim, da sem prej začela peti kot govoriti. Od nekdaj sem ogromno pela, že v osnovni šoli, vendar se nikoli nisem upala izpostaviti. Oče in mama, stari starši so bili včlanjeni v ljudske in cerkvene zbore. Zlasti oče in stric sta bila velika navdušenca. Glasba je bila vedno prisotna in mnogo te sem spoznala ravno prek njiju. Zlasti rock. Živim za glasbo sedemdesetih! Queeni, recimo, so mi bili od nekdaj všeč, kar se tiče glasbe, so imeli name zagotovo največji vpliv. Poslušal jih je že oče, vendar sem jih v nekem vmesnem obdobju že skoraj malce sovražila. Preprosto, naposlušala sem se jih, sem pa v zadnjih nekaj letih obnovila nekdanjo naklonjenost.
Od prihoda švedskega glasbenega mentorja Karlssona imate v skupini skandinavski pristop k delovanju, kar po domače pomeni, da ni dirigiranja – vse poteka hierarhično, z demokratičnim pristopom. Kako se kot umetniška vodja soočata z mnenji, ki si pridejo navzkriž?
Vsak od nas petih v umetniškem vodstvu skrbi za svoje področje. Na splošno smo sestavljeni iz več odborov. V vodstvu ni en sam, temveč skupina ljudi. Zadolžena sem za repertoar, pomagam v vživljanju v zgodbe. Ko se odločimo, da se bomo lotili atraktivnega komada, ki mora zadostovati določenemu žanru, damo pevcem možnost, da izrazijo svoje predloge. Sledita glasovanje in ožji izbor. V slednjem je umetniško vodstvo tisto, ki se odloči, katera izvedba se bo uresničila. Treba je upoštevati aranžma in kako se lahko zapakira, da je inštrumentalno zanimiv. Zavedati se je treba, da ima Perpetuum Jazzile 50 članov. Kar pomeni 50 različnih okusov in karakterjev.
Od kod jemljete moč, kaj je vaša gonilna sila?
Živim za naravo in filme, tudi kakšna dobra knjiga iz duhovnih vod se najde na mojih policah. Rada si ogledam dramo, kriminalke, rada imam zahtevnejše vsebine. Kot pri glasbi – želim, da za izdelkom stoji močna zgodba.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Goran Antley
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin