Ano Praznik vsi poznamo kot večno nasmejano osebo, ki izžareva neizmerno toplo in pozitivno energijo. Nase je prvič opozorila kot članica skupine Bepop, zdaj pa jo lahko spremljamo v oddaji Delovna akcija, kjer s skupino mojstrov prenavlja domove družin, ki so zelo potrebne pomoči.
Ana pa ni le pevka, radijska in televizijska voditeljica, ampak tudi mama deklici Otji. Z njo smo se pogovorili, kako usklajuje življenje med službo in domom, kaj se ji zdi pomembno v življenju in kako s svojo dobrodelnostjo pomaga tudi sicer, ne le v oddaji Delovna akcija. ”Ko sem spoznavala različne družine in njihove zgodbe, sem razmišljala, kaj še lahko storim. Ves čas sem imela občutek, da ni dovolj to, kar počnemo z mojstri. Da lahko še kaj storim. In tako se je rodila ideja o šolskih zvezkih, ki nosijo različne motivacijske parole, ki bi spodbujale šolarje, ko jim bo težko. Želela sem, da bo vsak, ki bo kupil zvezek, ponosen na to, da je z nakupom pomagal svojemu sovrstniku.”
Ste voditeljica na televiziji, moderatorka na radiu in pevka ter mama čudoviti deklici Otji. Vam je težko usklajevati delo z družino? Kako se znajdete v vsem tem plesu med različnimi službami?
Ja, ravno zadnjič sem razmišljala o tem, koliko stvari, dogodkov in spominov se je že nabralo v mojih še ne 40 letih življenja. Že od nekdaj me zanima več stvari. Rada tudi raziskujem in odkrivam nove sfere in potem me nekako tok življenja pelje v različne smeri. Pogostokrat istočasno, kar zna biti naporno in utrujajoče. Ampak se vedno opomnim, kakšen privilegij imam, da lahko v življenju počnem to, kar želim, kar me veseli in osrečuje. Ne bom lagala, da me vsa ta radovednost tudi utrudi in izčrpa, ampak se učim, kako se umiriti, si vzeti čas zase in za družino in včasih tudi delati NIČ. In to brez slabe vesti. Je pa res, da vsega tega ne bi zmogla, če ne bi imela partnerjeve opore in spodbude.
Če bi takole na hitro odgovorili, kaj vam je najljubše: delo na televiziji, delo na radiu ali nastopanje na odru? Zakaj?
Uf, prosim, nikar me ne silite izbirati. (smeh) To je tako, kot če bi rekla, da moram izbirat med eno prijateljico ali drugo. Ne gre. Obe bi rada imela ob sebi in si želim njune družbe. Enako je pri delu. Televizija, oder in radijski mikrofon lahko obstajajo hkrati in delujejo v sožitju. Veliko srečo imam, da so na radiu Center moji šefi tako razumevajoči, da razumejo ravno to, da rada počnem več stvari hkrati in me pri tem ne omejujejo, ampak celo spodbujajo. Ko snemamo oddajo Delovna akcija, nisem prisotna na radiu, ker je to pač fizično nemogoče. Me pa po koncu snemanj vedno sprejmejo odprtih rok in moj dopoldanski termin me vedno čaka. Teh stvari ne jemljem kot samoumevne, ampak se jih močno zavedam in sem za ta privilegij neizmerno hvaležna.
Bili ste članica popularne skupine Bepop, ki je popolnoma obnorela Slovenijo. Z dekleti skupine, Alenko in Tinkaro, ste se pred leti ponovno vrnili na odre. Kaj je bilo tista motivacija, da ste ponovno obudile pevsko kariero?
Predvsem povpraševanje po naši glasbi in nastopih. Bilo je obdobje, ko je na klubski sceni zaživela neke vrste nostalgija po pesmih in izvajalcih iz obdobja 00. Na povabilo zdajšnjega menedžerja Grege Zalokarja smo priložnostno nastopile v Cirkusu. Razprodale smo koncert in potem je tudi v nas začela rasti želja po nastopanju. In takrat smo si rekle, da bomo imela nekaj nastopov v nekaterih klubih po Sloveniji. No, izkazalo se je, da si nas oboževalci želijo videli in slišati v živo, zato smo v treh mesecih imele 17 nastopov, večinoma razprodanih. Potem pa so se stvari same od sebe začele odvijati in danes smo, kjer smo.
Ravno sem zasledila, da ste pred kratkim z dekleti iz skupine Bepop in Rebeko Dremelj izdale novo skladbo z naslovom Ženska. O čem govori in kaj je bila inspiracija zanjo?
Pesem Ženska je oda vsem ženskam. Lahko bi rekli himna. Rebeka si je pri tej pesmi zamislila sodelovanje z močnimi, samozavestnimi ženskami in menda takoj pomislila na nas. Seveda nismo oklevale, ker smo v pesmi in sodelovanju prepoznale potencial. In pesem se je izkazala za resničen hit. V mesecu dni je videospot presegel 300.000 ogledov, tudi radijske postaje jo rade zavrtijo, tako da smo res vesele in ponosne na Žensko. Upamo, da bodo v tej pesmi ženske našle uteho, moč, srečo, veselje, da bodo spoznale, koliko so vredne in da so edinstvene. S svojim zgledom pa tudi spodbujamo k sodelovanju. Tako kot smo se me združile in ustvarile eno lepo, pozitivno pesem, si želimo, da bi se ženske povezovale, kajti skupaj smo močnejše.
Izredno radi vas spremljamo v oddaji Delovna akcija, ki poteka že četrto leto. Zdi se mi, da si ljudje radi ogledamo oddaje s pozitivnim sporočilom. Ste se v teh štirih letih kaj distancirali od čustev, saj vsaka družina nosi res težke zgodbe? Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli snemati oddajo?
Težko se je distancirati od težkih zgodb. Se pa z leti naučiš, da teh zgodb ne projiciraš na svoje življenje, ampak z neko distanco, a vseeno empatijo poslušaš in pomagaš. V prvi sezoni Delovne akcije nisem niti pomislila, da mi bo tako težko. Nisem bila pripravljena na te silne čustvene bumerange. Zdi se mi, da še danes nosim posledice. Vendar se z leti naučiš, kako sprejemati in dojemati takšne pretresljive zgodbe, da te v celoti ne dotolčejo. Sicer pa sem izjemno ponosna na vse družine, ki si upajo stopiti pred kamere in povedati svojo življenjsko zgodbo. To ni lahko in številni ne zberejo dovolj poguma. Vsi, ki jim je Delovna akcija prenovila dom, pa so zame veliki heroji. In s temi mislimi iz tedna v teden z mojstri stopamo v stanovanja in jih prenavljamo. Pravzaprav jih spravljamo v normalno bivalno stanje. Kajti to, kar včasih vidimo, niso normalni bivanjski pogoji. Ampak, kot ste rekli, oddaja ima pozitivno sporočilo in tudi lep in vesel zaključek.
Ali po snemanju ohranjate stike z družinami?
Z nekaterimi sem ostala v stikih, z drugimi spet ne. To je popolnoma normalno. Enako je nasploh v življenju. Ljudje pridejo, nekateri ostanejo, drugi gredo.
Kaj vam je najlepše, ko snemate oddajo? In kaj vam je morda najtežje? Česa ste se v oddaji naučili?
Najlepše mi je, ko jim sporočim, da jim bomo z mojstri prenovili dom. Poleg seveda izrazov na njihovih obrazih, ko prvič zagledajo svoj prenovljeni dom. Najtežje pa je seveda poslušati njihove tragične zgodbe, a hkrati ostati pozitiven in jih ne pomilovati.
Kaj menite, da je smisel življenja? Na kaj bi morali biti ljudje bolj pozorni? Česa nam primanjkuje v družbi?
Mislim, da mora vsak zase poiskati smisel življenja. Kaj je tisto, zaradi česar smo na svetu? Kaj je tisto, kar nas razveseljuje, v čem smo dobri, kaj je naš potencial. In ob odkrivanju tega ne smemo pozabiti tudi na druge. Torej, da nismo egoistični in sebični. Menim, da bi kot družba lahko bili bolj tolerantni. Do vsega in vsakogar. Da bi se končno naučili sprejemati tako sebe, takšne, kot smo, kot tudi druge. In se zavedati, da drugih ne moremo spreminjati. Spremenimo lahko le sebe oziroma svoj odnos do nečesa.
Epidemija koronavirusa nam je v preteklem letu pošteno zagodla. Česa ste se naučili v preteklem letu? Ste odkrili kakšen nov hobi?
Kar nekaj časa pred prvim zaprtjem sem si želela, da bi se zadeve malo umirile, da bi se sama umirila in malo zadihala. Včasih sem imela kar slabo vest, ker me ni bilo doma in nisem mogla biti toliko s svojo družino, kot bi si želela. Zato smo v karanteni izkoristili ves čas, ki nam je bil dan. Hodili smo v gozd, si organizirali lov na zaklad, doma smo izdelovali, ustvarjali, plesali, peli, pekli, risali in se stiskali. Tako da se mi je na neki način želja uresničila.
Odločili ste se tudi za samostojni dobrodelni projekt, predstavili ste svojo linijo zvezkov. Vas je za to motivirala oddaja Delovna akcija? Kaj vas je spodbudilo, da ustvarite svoje dobrodelne šolske potrebščine? Kakšno sporočilo nosijo?
Ja, zagotovo je bil to vzvod. Ko sem spoznavala različne družine in njihove zgodbe, sem razmišljala, kaj še lahko storim. Ves čas sem imela občutek, da ni dovolj to, kar počnemo z mojstri. Da lahko še kaj storim. In tako se je rodila ideja o šolskih zvezkih, ki nosijo različne motivacijske parole, ki bi spodbujale šolarje, ko jim bo težko. Želela sem, da bo vsak, ki bo kupil zvezek, ponosen na to, da je z nakupom pomagal svojemu sovrstniku. Projekt je bil namreč zasnovan tako, da so bili izdelki za 1 evro dražji od primerljivih izdelkov enake kakovosti. In ta en evro je donacija bolje situiranih otrok tistim, ki potrebujejo pomoč. Torej solidarnost. Projekt je bil izjemno uspešen, na kar sem zelo ponosna, na koncu pa sem kar nekaj zvezkov tudi donirala Zvezi prijateljev mladine Ljubljana-Moste-Polje, s katerimi sem se povezala pri tem projektu v okviru Verige dobrih ljudi.
Dobrodelnost in pozitivna energija vas spremljata na vsakem koraku. Ste se sočutnosti in dobrodelnosti naučili že doma v družini?
Seveda, to so vrednote, ki so mi jih dali starši. So pa rasle in se razvijale, množile, če želite, tudi skozi življenje. In skozi izkušnje, ki sem jih pridobivala. Skozi moj pogled na svet. In predstavo o tem, kakšen bi ta moral biti.
Kakšno je vaše vodilo v življenju, ki ga želite predati tudi svoji hčerki?
Predvsem si želim, da bi znala ločiti med tem, kaj je prav in kaj ne. Na vseh področjih. Torej, ne samo, da se ne tepemo in da je prav, da spoštujemo starejše, ampak tudi, da je prav, da ne delamo razlik med ljudmi. Da izključevanje ni v redu. Da je povezovanje prav. Da je iskrenost prav. Da je marljivost prav. Da sovraštvo ni v redu. Da je skrb za okolje prav.
Napisala: Maja Drnovšek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del