Ana Praznik: "Zgodbe ljudi so me res presunile!"

S pomočjo ekipe profesionalcev in vrhunskih mojstrov je izbranim družinam pomagala pri prenovi doma in jim ponudila boljše, lepše življenje, kar jo je pogosto ganilo do solz.

V oddaji Delovna akcija ne skrbite le za prenovo doma, ampak spreminjate življenje družin. Kako ste bili izbrani za voditeljico?

Povabili so me na avdicijo in zelo hitro smo se dogovorili za sodelovanje. Najprej smo se pogovorili, da smo se bolje spoznali, nato sem dobila domačo nalogo in sem se morala pripraviti na namišljeno oddajo, ki je podobna Delovni akciji. Napisati sem morala scenarij, da so videli, ali sem prava izbira.

Vam je oddaja pisana na kožo?

Oddaja mi je zelo blizu. Dolgo delam v medijih in občasno me je kateri od prijateljev vprašal, ali bi rada delala na televiziji. Vsekakor me je to zanimalo, vendar si nisem predstavljala, da bi vodila resničnosti šov. Toda Delovne akcije ne dojemam kot resničnostni šov, ampak kot oddajo, kjer spoznavamo razmere, v katerih živijo ljudje, in njihove zgodbe. Namen oddaje je pomagati družinam.

Vas je šokiralo, ko ste odkrili, v kakšnih razmerah živijo izbrane družine?

Zelo, čeprav so me pripravljali na to in so me opozarjali, da nekateri ljudje živijo v nemogočih razmerah, vendar je povsem drugače, ko ti nekdo le pripovedujem o tem. Toda ko na lastne oči vidiš, kako skromno živijo nekateri, si povsem šokiran, obenem pa so me zelo presunile zgodbe, ki si jih noben scenarist ne bi mogel izmisliti. Težko je verjeti, da so to resnične zgodbe ljudi, ki jih morda vsakodnevno srečujemo na ulici.

Po kakšnem merilu ste izbrali družine?

Zelo pomembna je bila njihova zgodba, saj smo želeli predstaviti ljudi, ki se kljub težkemu in nezavidljivemu položaju borijo in ne obupajo. Večina od njih hodi v službo, le v eni družini sta oba starša brez službe, vendar opravljata sezonsko delo. Trudijo se, da bi sebi in svojim otrokom omogočili boljše življenje. Ne čakajo na socialno podporo in se ne pritožujejo, da je prenizka. Vsaka družina, ki je bila predstavljena v oddaji, si resnično zasluži pomoč.

Je bilo težko zadrževati solze med snemanjem oddaje?

Nisem mogla zadrževati solz, saj sem zelo občutljiva in pokažem čustva. Odkar sem postala mama, je to še bolj izrazito. Če pomislim, da bi se moja hči znašla v takšnem položaju, mi gre na jok. Zelo me je pretreslo, ko sem opazovala otroke, ki so sami prijavili svojo družino v oddajo. Pomislila sem, da bi morali imeti brezskrbno otroštvo, namesto da se obremenjujejo s tem, ali se jim bo streha zrušila na glavo.

Ste ohranili stike z izbranimi družinami?

Z nekaterimi se slišimo, recimo s Klavdijo, ki je po moževi smrti ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Začutila sem, da ji želim stati ob strani.

Najbrž so se vas nekatere zgodbe močno dotaknile. Kaj ste se naučili po zaslugi oddaje?

Predvsem sem se naučila, da moraš biti hvaležen za to, kar imaš. To se mi zdi ključnega pomena. Ni pomembno, kako smo oblečeni, kakšen avto vozimo, kaj si drugi mislijo o nas. To, kar imaš in za kar se trudiš, je treba ceniti. Nekateri ljudje namreč živijo v izjemno težkih razmerah, zato se moramo zavedati, kaj imamo. Toda ceniti je treba tudi to, da so naši otroci zdravi, da imamo dober partnerski odnos. Zelo sem jokala, ko sem se po snemanju oddaje vozila domov k hčerki Otji in Petru, ki sem mu povedala, v kakšnih razmerah živijo ljudje in da sem hvaležna za vse, kar imam. Toda odkrila sem, da ne morem narediti drugega kot pomagati drugim. Dolgo namreč nisem dojela, da ne morem prevzeti njihovih skrbi nase, saj sem ponotranjila njihove težave, kar ni prav. Ob koncu snemanja oddaje sem dobila nekoliko bolj trdo kožo, vendar sem pogosto jokala.

Pravite, da ste še bolj čustveni, odkar ste postali mama. Vas je materinstvo zelo spremenilo?

Da, zelo sem se spremenila. Pogled na živ­ljenje se mi je povsem spremenil, obenem me je Otja veliko naučila, ker je neposredna in iskrena. Čudovit otrok je, vendar včasih zahteva od mene veliko potrpežljivosti.

Ste stroga ali popustljiva mama?

Nisem popustljiva mama, vendar ne vem, ali je to dobro.

Vam je podobna?

Vizualno je podobna svojemu očetu, po značaju pa meni. Včasih vidim sebe v njenem nagajivem pogledu, kar ni vedno prijetno. (smeh)

Pred leti ste bili članica izjemno priljubljene skupine Bepop. Kako se spominjate tistega obdobja?

Zelo prijetne spomine imam na to obdobje. Takrat sem bila stara 19 let, obiskovala sem prvi letnik študija in imela sem občutek, da imam zraven še službo, saj smo ogromno nastopali, vendar smo izjemno uživali. Bilo je zelo lepo, ker smo se odlično razumeli.

Ohranjate stike z drugimi člani skupine?

Da, pred kratkim sem bila pri Tinkari. Vsi štirje se dobimo le enkrat na leto, ker je težko uskladiti vse obveznosti. Toda vsakič, ko se vidimo, je lepo.

Se je bilo takrat težko spopadati s slavo?

Nismo se ukvarjali s tem, ampak smo predvsem uživali v petju, nastopanju in stikih z oboževalci. Ko se je to obdobje končalo, sem imela krizo, ker sem imela nenadoma ogromno časa in nisem vedela, kaj naj počnem. Hitro sem dokončala študij, vendar nisem imela dela, zato mi je bilo zelo težko. Na srečo sem kmalu prepoznala svoje negative misli, ki bi se lahko pretvorile v depresijo, in pravočasno ukrepala, zato sem začela iskati službo.

S čim ste se ukvarjali po koncu delovanja skupine Bepop?

Prijateljica mi je povedala, da njen oče, ki se ukvarja z distribucijo športne opreme, potrebuje pomoč, zato sem z veseljem sprejela to priložnost. Najprej sem delala v skladišču, kjer sem zlagala smučarsko in kolesarsko opremo, nato sem delala v nabavi. To delo mi je zelo ustrezalo, bilo je osvobajajoče, ker sem imela občutek, da sem koristna. Tam sem spoznala čudovite ljudi. Pozneje pa sem dobila klic urednika Radia Center, ki me je povabil k sodelovanju. In ko sem prišla na radio, sem se takoj zaljubila v to delo.

Kaj vas je prevzelo pri delu na radiu?

Najprej me je prevzela ekipa, ker moraš biti prava oseba za delo v medijih. Zelo mi je bil všeč način dela, ki me je povsem očaral. Odprl se mi je nov svet. Sprva sem delala kot producentka, kar me je zelo zanimalo. Usvojila sem tehnično in producentsko delo. Moji možgani so se hitro prilagodili na radijske valove. (smeh)

Nekaj časa ste vodili jutranji program. Ste jutranji človek?

Takrat sem bila. (smeh) Zdaj mi bolj ustreza, da delam popoldne, čeprav bi si želela preživeti več časa s hčerko. Toda trudim se, da skupaj preživljamo kakovosten čas. Zelo rada se igram z njo.

Vama s partnerjem ostane dovolj časa zase?

Trudiva se, da najdeva čas drug za drugega, kar je izziv. Z vsakim dnem, ko je otrok starejši, je lažje. Ko je bila Otja mlajša, res ni bilo časa za naju, razen zvečer, vendar sva bila takrat zelo utrujena.

Si enakovredno razdelita gospodinjska opravila?

Da, imam čudovitega partnerja, ki je zelo družinski človek, obenem pa je zelo ustvarjalen, saj je grafični oblikovalec in glasbenik. Zelo je zanesljiv in odgovoren. Ko sem snemala oddajo, sta bila z Otjo pogosto sama, vendar sta se zelo dobro razumela, čeprav me je pogrešala. Peter odlično kuha, zato imam včasih občutek krivde, ker večinoma kuha on, vendar v tem uživa. Zelo lepo poskrbi za našo družino, kar mi veliko pomeni.

Sta si skupaj ogledala oddajo Delovna akcija?

Prvo oddajo sva si ogledala s prijatelji, ki sva jih povabila k sebi domov. Na mizo sem dala robčke, če bi kdo morda jokal. Zelo sem samokritična, kar ne pomeni, da nisem zadovoljna s sabo, vendar sem kritično pristopila k ogledu oddaje in tudi moji prijatelji so bili zelo iskreni, povedali so mi, kaj bi lahko izboljšala. Hvaležna sem jim bila za kritiko, ki sem jo upoštevala.

Zelo dobro ste se znašli v vlogi voditeljice, zato me zanima, ali bi želeli voditi še kakšno oddajo.

Da. Toda zagotovo ne bi vodila političnih soočenj. Če bi lahko izbirala, bi izbrala točno takšno oddajo, kot je Delovna akcija, ker mi je zelo pomembno pomagati drugim. Tudi v zasebnem življenju se trudim pomagati drugim in sodelujem v dobrodelnih akcijah.

Želite to privzgojiti tudi svoji hčerki?

Vsekakor, saj je zelo pomembno imeti empatijo, ker si zaradi tega boljši človek. Zdi se mi, da je premalo empatije v sodobni družbi, saj se zelo poveličuje individualizem.

Ste timski človek in vam je individualizem tuj?

Da, zelo rada delam v ekipi, saj sem prilagodljiva in imam visok prag tolerance. Tudi Delovna akcija je plod sodelovanja različnih ljudi. Pogosto dobim odzive gledalcev, ki pohvalijo moje delo, vendar poudarjam, da je to skupinsko delo. Vsak člen je nepogrešljiv.

V otroštvu ste se ukvarjali s športom. Se še vedno ukvarjate s športnimi dejavnostmi?

Premalo, kar me skrbi. Zavedam se, da moram izboljšati svojo kondicijo. V otroštvu sem trenirala rokomet, vendar sem se morala odločiti, ali se bom ukvarjala z rokometom ali s petjem, ker je oboje zahtevalo veliko časa. Izbrala sem petje. Prepevala sem v pevskem zboru in v komorni skupini.

Ali doma pogosto prepevate?

Pri nas doma je glasba vedno prisotna. Peter je izobražen glasbenik in tudi Otja nenehno prepeva.

V oddaji ste dokazali, da znate obdarovati druge. Znate obdariti in razvajati tudi sebe?

Da, zelo rada grem na masažo. Toda največ mi pomeni, da se dobim s prijatelji in se zabavamo. Večkrat bi si morali vzeti čas za prijatelje, se pogovarjati in odložiti telefone.

Imate veliko prijateljev?

Lahko jih preštejem na prste ene roke. Imam ogromno znancev in malce manj prijateljev, vendar sem hvaležna zanje.

So vam starši privzgojili hvaležnost?

Da, zelo je pomembno, da ti starši privzgojijo občutek hvaležnosti, ampak potem moraš to negovati. Pomembno je, da si postaviš prioritete v življenju, se odločiš, kakšen človek želiš biti, in temu slediš.

Imate občutek, da ste z oddajo spremenili življenje družin in gledalcev?

Mislim, da smo. Številni mi pišejo, da so začutili hvaležnost po zaslugi gledanja oddaje. Če vidiš, v kakšnih razmerah živijo ljudje, ne moreš biti ravnodušen in začneš drugače doživljati svoje težave. Hvaležen postaneš, da imaš streho nad glavo in družino. Morda res nismo z vsem zadovoljni, ampak veliko stvari lahko sami spremenimo. Ne moremo spremeniti sveta, vendar lahko spremenimo sebe v tem svetu in zaradi tega se tudi svet spremeni.

Vam veliko pomenijo odzivi gledalcev?

Da. Zelo me veseli, da sem prejela same pozitivne odzive, kar niti ni presenetljivo. Če pomagaš ljudem, je težko videti nekaj slabega v tem. Slovenci smo zelo dobrodelen narod, znamo pomagati, se odzvati na stisko drugih ljudi, kar smo že velikokrat pokazali. Kot narod imamo občutek za sočloveka in z oddajo smo prebudili sočutje, kar je zelo dragoceno. Toda želeli smo pokazati tudi, da se je vendarle treba truditi in da nič ne pade z neba. Najlažje je namreč vreči puško v koruzo. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču