Ana Šinkovec je ena od tistih slovenskih zvezdic, ki so se s svojimi uspehi že dolgo nazaj vpisale na slovenski kulturni zemljevid. Čeprav je klavir začela igrati komaj pri osmih, je na svoj deseti rojstni dan že prvič nastopila na svojem prvem solističnem recitalu v Cankarjevem domu, ljubezen do glasbe pa jo je vodila po vsem svetu. Zdaj je Ana svojo ljubezen našla v Londonu, kjer zadnjih nekaj let živi s soprogom Samom in dve in pol leta staro Emo Doro.
Story: Že kot deklica ste zaradi učnih ur in glasbenih nastopov prepotovali veliko sveta. Zdaj živite v Londonu, brez dvoma pa je Slovenija še vedno državica, za katero rečete, da je vaš dom, kajne?
Slovenija bo vedno moj dom. Pogosto je kraj, kjer smo rojeni in odraščali, razumljen povsem samoumevno. Ko se odseliš in nekaj časa živiš na tujem, pa šele zares dobro razumeš, zaradi česa je tvoj domači kraj poseben. Skoraj ne mine dan, da ne pomislim, kako bi kot družina lahko živeli v Ljubljani.
Story: Kolikokrat pa se z družino vrnete v Slovenijo?
V Slovenijo se poskušamo vrniti vsaj dvakrat, trikrat na leto. Predvsem poleti na morje ter pozimi v snežene predele. Ponavadi s hčerkico ostaneva malo dlje, medtem ko se mora očka vrniti na delo.
Story: Pa je Ema Dora v tem času že osvojila kakšno slovensko besedo?
Usvojila jih je že kar nekaj, najljubša ji je viola, ki jo sicer izgovori kot 'yoya'. Sicer pa je zelo zanimivo spremljati njen razvoj govora, saj jaz govorim z njo slovensko, mož pa angleško. Pogosto se zgodi, da ji nekaj rečem v slovenščini, ona pa mi isto pove nazaj v angleščini.
Story: In ko smo že pri deklicah ... Kakšno je bilo vaše glasbeno otroštvo? Ko ste začeli igrati klavir, ste bili še zelo majhni, kajne?
Na pevske vaje sem hodila redno od petega leta, na klavir pa sem se lahko vpisala šele z osmimi leti, pri sedmih letih me še niso hoteli sprejeti na šoli. Ne vem, kakšni so bili takrat razlogi, vendar sem otroške pesmice rada igrala z obema rokama že od šestega leta naprej. Pianino smo imeli pri očetu doma, tako da mi je rad kaj pokazal in pričakoval, da bom kar hitro ponovila. To je bila zelo dobra motivacija, da sem zelo pozorno poslušala in si poskušala že prvič čim več zapomniti.
Story: Pa se vam zdi, da je bilo kdaj vsega preveč? Preveč pritiska, pričakovanj, potovanj, nastopov?
Nikoli. Vso stvar sem jemala s precej lahkim srcem, saj mi nikoli ni bilo nič zelo težko. Vseskozi pa so me zanimale tudi druge stvari. Zelo rada sem hodila na vsakodnevne vaje ritmične gimnastike, nato plavanja.
Story: Nekateri rečejo, da so starši tisti, ki v otroštvu otroke 'prisilijo' v aktivnosti. Vi verjetno razumete to drugače? Težko si predstavljam, da bi iz 'prisile' nastala tako bogata kariera ...
Težko komentiram, ker se sama nisem nikoli počutila v nič prisiljeno. Morda edino v izbiro srednje šole, ko sem se želela vpisati na gimnazijo na drugi strani mesta, vendar je zmagal mamin predlog, da se vpišem na bežigrajsko gimnazijo, samo pet minut stran od doma. Iz izkušenj poučevanja in preprostega razumevanja sveta pa se strinjam, da če otroke prepričujemo o nečem, česar ne marajo, se moramo vprašati, ali imamo kot starš zato dober razlog in ali je ta razlog v dobro otroka.
Story: Pa bi Emi Dori želeli podobno pot, kot ste jo imeli sami?
Morda ne čisto vseh delov moje poti, čeprav je res, da te predvsem težke preizkušnje izgradijo v osebnost, v katero zrastemo. Več izkušenj nam prinese več znanja in več zavedanja o širši perspektivi stvari in dogodkov okrog nas. Če bo zrasla v osebo, ki sledi svojim željam in srcu, bom zelo hvaležna in srečna mama.
Story: Vaš partner je sicer tudi glasbenik, kajne? Pa sta se spoznala v glasbenih vodah?
Ja, drži. Ne samo glasba, ampak ljubezen do glasbe je bila tista, ki naju je združila na seminarju Bena Zanderja v Londonu, dirigenta in inspirativnega govorca iz Bostona. Vsem bralcem toplo priporočam ogled njegovega Ted govora na YouTubu z naslovom Classical music with shining eyes. Preprosto čudovit prikaz človeškega duha skozi glasbo.
Story: Sta skupaj že pripravila kakšno glasbeno mojstrovino?
Teh je že kar nekaj. Najin prvi skupni podvig je bil Rahmaninov drugi klavirski koncert, jaz za klavirjem in moj mož pred orkestrom. Naslednji je bil Beethovnov 4. klavirski koncert, skupaj pa sva odigrala tudi recital za prvo obletnico najine poroke, saj je Sam sicer violist v orkestru London Philharmonia. Pomagava si tudi za različne avdicije, komorne koncerte z drugimi glasbeniki in na splošno vsak dan govoriva o glasbi, interpretacijah, psihološkem vidiku osebnosti itd.
Story: Sicer imamo v Sloveniji kar nekaj uspešnih glasbenih parov - kaj vi menite o partnerstvu in delu?
Mislim, da je to nekaj najlepšega. Predvsem v primeru, ko v poklicu deliš podobne ideale in vizije o tem, kako bi se dalo kaj izboljšati.
Story: Kaj pa, ko sta oba službeno odsotna? Pri kom se potem najraje razvaja Ema Dora?
Ema se najraje razvaja pri babici, moji mami, brez katere ne bi mogla sprejeti svoje prve službe na Trinity Collegeu, in tudi sicer bi bilo nemogoče zasledovati koncertne urnike.
Story: Od kod hčerkino ime? Ima kakšen poseben pomen?
Ime Ema sva izbrala skupaj, saj se enako izgovori v obeh jezikih. Dora pa je bilo ime Samovi babici, ki je imela velik vpliv nanj. Njeno življenje je bilo povsem spremenjeno med drugo svetovno vojno, saj je bila več let v Ravensbrücku s Samovim komaj rojenim očetom. Pri življenju jo je ohranilo njeno znanje nemščine, hebrejščine in angleščine.
Story: Ko smo brali o vaši glasbeni karieri, pravzaprav nismo vedeli, kateri dosežek bi izpostavili, ker jih je preprosto toliko. Če bi sami naredili kategorizacijo svojih preteklih uspehov, kateri je v vašem srcu pustil poseben vtis?
Vsekakor moj diplomski koncert, ko sem prvič igrala z orkestrom Slovenske filharmonije, in prvi koncert po poškodbi levega zapestja, ko sem igrala 1. Chopinov klavirski koncert s poljsko komorno zasedbo. Sicer pa ti v srcu skoraj večje sledi pustijo izkušnje z avdicij, seminarjev in tekmovanj, kjer spoznaš nove ljudi, ki ti prišepnejo v uho kaj takega, kar ti da krila za naprej.
Story: V Londonu ste igrali na izredno pomembnih dogodkih. Se je med občinstvom kdaj skrival tudi kakšen zvezdnik?
Morda, ampak najverjetneje ne. Koncert iz leta 2013, ko sem igrala 2. Rahmaninov koncert, je potekal pod okriljem princa Charlesa, vendar je bil takrat nekje v tujini in je koncert deloma poslušal po Skypu. Sicer pa je bil to koncert za vojne veterane, ki nimajo doma niti denarja za vsakodnevni kruh. Največji 'zvezdnik' na tem koncertu je bil zame med drugimi 22-letni fant, vojni veteran, ki se je boril v Afganistanu pri svojih 18. letih.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Klaudia Magdon
