“Sem samokritična oseba, prijatelji mi govorijo, da se preveč obremenjujem,” pravi Ana Soklič, zmagovalka Eme 2020.
Po tem zmagovalnem nastopu se je Ani Soklič življenje obrnilo na glavo. V prispodobi, če se navežemo na njeno zmagovalno skladbo Voda, je mirna voda čez noč postala kot hudournik. Mnogo televizijskih obveznosti, ki jih prej ni bilo, intervjuji za skoraj vse domače in številne tuje, predvsem pa evrovizijske medije, so postali del vsakdana, sploh pa je Ana Soklič po Emi bila bitko s časom, saj so morali skupaj z ekipo v Rotterdam, kjer bo 12. maja nastopila v prvem predizboru, sporočiti vse želje, in tudi poslati še bolj sijajno in posodobljeno zmagovalno melodijo, kar jim je do 7. marca, ko je bil zadnji rok za oddajo, tudi uspelo. Vmes pa si je prijazna Gorenjka vzela čas tudi za našo revijo Story.
Ema je za nami, evforija se počasi umirja. Se je ob tem umirila tudi Ana?
Bo že držalo, da so stvari prišle za mano, vendar je še vedno veliko obveznosti in odgovornosti. V teh dneh skupaj z ekipo zaključujemo končno inštrumentalno podlago skladbe Voda. V to smo vložili vso energijo in upamo na najboljše! Umirila sem se do te mere, da imam predvsem mirno glavo pri delu, to mi je najpomembnejše!
Po Emi imate s svojo ekipo le malo časa, da zmagovalno pesem Voda naredite še bolj izpopolnjeno za Pesem Evrovizije. Kako zelo, če sploh, se bo spremenila pesem?
Res je! Kar je najbolj neverjetno, je predvsem stiska s časom, ki pa smo jo s skupnimi močmi vseeno premagali. Kot bi Žiga Pirnat rekel, smo skladbo s kirurškimi prijemi še dodatno izpopolnili, tako da stojimo za vsem, kar je narejenega.
Kaj pa obleka, se bo tudi ta kaj spremenila za Evrovizijo? Milina in bela barva ostajata?
Po pravici povedano, ta trenutek še ne vem, kakšna bo končna podoba celotnega nastopa. Je še vseeno malce prezgodaj govoriti. Belina mi je zelo všeč, že prej sem se večkrat odela prav v belo. Sem tudi velik ljubitelj pudrastih, izčiščenih, zemeljskih barv in malce arhitekturnih krojev … Bomo videli, morda pa res ostanemo pri beli.
Kako kritični ste do sebe? Si kdaj ogledate svoje nastope za nazaj?
Oh, tukaj bi se pa lahko zelo razgovorila! (smeh) Sem samokritična oseba, prijatelji mi govorijo, da se preveč obremenjujem. Zelo težko poslušam samo sebe, kaj šele gledam. Menim pa, da se je res vseeno dobro poslušati, pogledati stvari za nazaj, saj se edino tako lahko kaj novega naučiš o sebi. Vsem dobro poznani glasbeni guru Prince je vsako svoje javno pojavljanje takoj dodobra preučil, da je slišal in videl, kaj bi se dalo še popraviti oziroma izpopolniti.
Če ne bi bila pevka, s čim vse bi se ukvarjali?
Z igralstvom, takoj za petjem in glasbo, je bila to moja največja želja.
Kaj vse počne Ana, kadar ni vpeta v glasbeni svet? Če se ne motim, se radi crkljate s svojima mucama, drži?!
Res je! (smeh) Sem čisto mačji človek, doma imamo dve mačji kraljički, Eliško in Ruby. Vsaka ima svoj značaj, siamka Eliška je velika gurmanka, zelo elegantno zna odpreti čisto vsa vrata v hiši, tako da je že precej zastrašujoče, ko misliš, le kdo je prišel, in na koncu pride ona, kdo pa drug. (smeh) Ruby pa je nežna tigrica, ki čez čas zaspi v tvojem naročju tako globoko, da je že prav neverjetno. Crkljanja nam res ne zmanjka, imamo pa tudi najbolj prikupne sosede s kar štirimi kužki pasme pomeranec, samo zamislite si lahko, kakšen je šele božič pri njih. (smeh)
Kaj vas napolni z energijo? Je to vera, ki ste jo izpostavili na Emi, ali še kaj drugega?
Vera me osebno pomirja, gospel me navda z radostjo. Me pa še posebej napolni z energijo, ko na vsake toliko obiščem svojo staro mamo Marijo Rozman, edino še živečo od starih staršev. Živi v Bohinjski Bistrici, je korenina in skala obenem. Smešno se mi zdi govoriti o naši generaciji in težavah, ki nas pestijo, medtem ko je njena generacija morala poprijeti za delo kadarkoli in kjerkoli, brez pardona, dostikrat še v mnogo težjih razmerah in pogojih, ki jih živimo danes! Staro mamo občudujem, vedno razmišlja zelo široko, se zgodi, da mi pove, da je prebrala, kakšni so bili nekoč Maji ter da ima igralec Mel Gibson zares čudovite modre oči. (smeh)
Številni glasbeniki so še kako aktivni na družbenih omrežjih, kjer delijo svoje trenutke življenja. Kako blizu pa so vam te vsebine?
V prvi vrsti predvsem rada delim svoje delo. Socialna omrežja se mi zdijo v tem primeru odlična stvar, saj vsebina tako doseže marsikaterega človeka. Zelo rada delim sem in tja tudi čisto tako nekaj, kar mi je všeč, blizu, bodisi iz nekega estetskega vidika, kar opazim skozi dan, ali pa iz kakšnega potovanja prav tako.
Kdaj se v svoji koži počutite najbolje? Je to na odru ali v naravi, ko ste sami s seboj?
V naravi se res počutim dobro. Notranje me sestavi! Nazaj k naravi se mi zdi največkrat tisto pravo. Oder mi pomeni poglavje zase. Zajame tisto, česar se z besedami ne da opisati. Je neki osebni, intimni pobeg, do njega gojim predvsem strahospoštovanje, saj ni nujno, da ti vedno postreže s tistim, kar si sam imel v mislih.
Čigav kompliment vam največ pomeni? Vas na drugi strani morda razjezi kritika?
Pohvala ljudi, ki veliko delajo in se vsak po svoje trudijo, mi pomeni največ. Bojan Simončič je eden od njih. Dobro me pozna, zna prebrati moje občutke. Brez njega bi danes verjetno bila moja glasbena pot drugačna, kot je zdaj. Kritike, ki so na mestu, je po navadi kar dobro sprejemati, se mi zdi, da se lahko kvečjemu marsikaj naučiš iz njih.
Seveda ne moreva mimo vašega partnerja Petra, ki vam stoji ob strani. Zdi se, kot da se dopolnjujeta na vsakem koraku in da sta skupaj eno.
Lepo ste povedali in mi tako besede vzeli iz ust. (smeh)
In za konec še, kaj vas najbolj nasmeje oziroma osreči?
Marsikaj. Drobne stvari, te mi sestavljajo tudi celoto.