Ana Tavčar: "Delo na televiziji je moje poslanstvo in prekletstvo hkrati"

Ana Tavčar: "Delo na televiziji je moje poslanstvo in prekletstvo hkrati" (foto: Žiga Culiberg (RTV), Stane Sršen, osebni arhiv) Žiga Culiberg (RTV), Stane Sršen, osebni arhiv
Vir: Nova
8. 3. 2016

Čeprav ima televizijka Ana Tavčar za seboj številne karierne uspehe, jo v tem času spremljamo predvsem na njeni voditeljski poti v priljubljeni oddaji Dobro jutro. Zanima nas, kako na svojo televizijsko pot in življenje gleda po točno desetletju, odkar se pojavlja na TV-zaslonih. 

Kot pravi, se njene sanje o delu na televiziji pravzaprav niso začele v ranem otroštvu, pravi pa, da se spominja, kako se je z mikrofonom v roki rada snemala na kaseto. "Ko sem bila stara približno štiri leta, sem se najraje in najdlje igrala tako, da sem v roke vzela mikrofon in se snemala na kaseto. In na kaseto napisala: 'Ana, ko je bila majhna'. To sem našla pred nekaj leti. Zanimiv občutek," nam je priznala Ana in dodala, da se vse od začetka svoje televizijske poti ni nikoli vprašala o pravilnosti karierne poti.

"Verjamem, da je delo na televiziji moje poslanstvo in prekletstvo hkrati. Nikoli nisem imela pomislekov o tem, da se ne bi vrnila na televizijo. Po porodniškem dopustu pa sploh. Zdelo se mi je tako fajn, da lahko spet nekam grem in da se od nekod vrnem. To sem pogrešala. Sicer pa sem zelo, zelo uživala na porodniškem dopustu in kar neverjetno se mi je zdelo, da ni urnikov in da je vse skupaj en 'razširjen prosti čas'. Da vse teče zelo naravno. Vedno sem govorila, da čakam dve stvari v življenju; porodniško in penzijo. In sem imela prav. Res je fajn! No, vsaj za prvo vem, drugo še čakam," je pojasnila Ana, ki se v vlogi voditeljice oddaje Dobro jutro odlično znajde.

Ko smo jo vprašali, ali meni, da ji je oddaja pisana na kožo, je namreč v hipu pritrdilno odgovorila in pojasnila, da se sicer sama z lahkoto prilagodi skoraj vsaki oddaji.

"Ali pa oddaja meni, se mi zdi. Je pa seveda toliko večji užitek delati oddajo, ki omogoča kreativnost, razvoj, rast ... in jutranji program je vse to. Z leti vse bolj ugotavljam, da je jutranji program, kakor smo ga razvili v vseh teh letih s skupnimi močmi, res vrhunska oddaja. Toliko programa ustvarimo čisto sami, vsi mladi, entuziastični ljudje! Ste kdaj videli reklamo za Dobro jutro? Ne. Ste nas videli v kakšnem TV-časopisu na naslovnici? Ne. In ste videli gledanost naših oddaj? Med najvišjimi na nacionalki!" nam je pojasnila in dodala, da je njena želja o svoji lastni oddaji čez leta izpuhtela.

"Termina 'svoja' oddaja ne maram več. Pravzaprav je nesmiseln, ker je vsaka oddaja oddaja neke televizije, skupine ljudi. Ja, včasih sem vse sorte hotela in želela, danes pa ne gledam več tako. Danes mi je pomembno, da ustvarjam dobre, kredibilne in etične oddaje. Ne glede na to, ali me daste voditi na program Ars ob polnoči, ko vrtijo džez in klasiko, ali pa če me daste na enko zvečer v 'prime time' program. Vedno hočem narediti največ, kar je v tistem trenutku, v tisti oddaji, v tistem kontekstu mogoče," še pojasnjuje Ana, ki svoje oddaje rada pogleda s svinčnikom v rokah, saj si rada naredi zapiske svojih opazovanj.

"Včasih se mi zdi, da sem zelo kritična do sebe, včasih pa zelo vesela in zadovoljna, češ, kako mi gre dobro. Poskušam najti pravo mero in si sproti odpuščati napake. Saj poznate tisto modrost; motiti se je človeško, odpuščati je božansko. No, in ravno na to pozabijo včasih nekateri gledalci," pove.

In čeprav si lahko le predstavljamo, kako starši sijejo od ponosa, ko na nacionalni televiziji gledajo svojo hči, nam je Ana zatrdila, da v njeni družini nikoli ni bilo kakšnih posebnih hvalisanj in kovanja v zvezde.

"Mislim, da so ljudje, ki so naredili veliko več, ali pa delujejo na različnih področjih, ki niso tako vidna in izpostavljena, pa v resnici premikajo gore. Ne zdi se mi, da bi starši morali biti kaj bolj ponosni name kot na koga drugega. Vzgojena sem tako, da delam vedno iz svoje notranje motivacije, ne zunanje. Torej ne za pohvalo ali denar, ampak zato, ker to izvira globoko iz mene, za svoje zadovoljstvo. Mislim pa, da sem nekje zadaj vedno čutila, da so starši ponosni name. Že kot otrok, ko sem nastopala na klavirju, se naučila brati prve črke, pokazala odlično spričevalo in tudi kasneje ob različnih uspehih in prelomnicah, mislim, da sta starša bila in da sta še vedno ponosna, vendar zelo tiho. Ne naglas. Ko sem pred časom po telefonu poklicala mamo Petra Prevca in jo povabila, ali bi se oglasila v oddaji, da ji čestitamo za sinove uspehe, me je zavrnila z besedami: 'Hvala, ne, zakaj bi čestitali meni, veste koliko mam je, ki jim je treba čestitati, ki jim ni lahko, ki imajo npr. bolne otroke ..." in njene besede so mi dale misliti," je še zaključila Ana, ki se veliko raje kot na objave v raznih medijih osredotoča na svoje delo, saj pravi, da samo delo lahko govori zase.

Kaja Milanič

Značke: Ana Tavčar