Ana Tavčar Pirkovič: "Zame je glavna vrednota ljubezen"

Ana Tavčar Pirkovič: "Zame je glavna vrednota ljubezen" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
7. 10. 2016

Ljubljenka gledalk in gledalcev jutranjega programa nacionalne televizije, zanimiva in fascinantna ter predvsem ženstvena. 

Z Ano Tavčar Pirkovič smo poklepetali tik pred njenim drugim porodom, ko se bo za nekaj časa poslovila s televizijskih zaslonov in se posvetila materinstvu.

► Ana, kako se je začelo vaše televizijsko delo? Ste si od nekdaj želeli delati na televiziji ali ste imeli še kakšne druge želje, ambicije?

Spomnim se, da sem se kot punčka, pet let sem imela, snemala na kaseto in intervjuvala namišljene goste. Prosila sem starše, da mi za rojstni dan kupijo mikrofon. To je bilo za tiste čase že kar visoka tehnologija. Pa so mi ga res kupili in to je bila moja najljubša igrača. In kasneje, ko sem odraščala, nisem hotela zamuditi nobene oddaje. Vem, da mi je oče celo moral prepovedati gledati televizijo, ker sem vse formate znala na pamet. Kot punca sem veliko nastopala, izgubila tremo in se prijavila na primorsko lokalno televizijo. Bila sprejeta, po dveh letih pa na radiu slišala, da RTV SLO išče nove novinarje. Prijavila sem se, čeprav nisem vedela točno, v katero uredništvo, opravila avdicijo in tako se je začelo.

► Spomnim se, da ste večkrat povedali, v kakšen ponos vam je biti del nacionalne televizije. Ali po vseh letih dela tam še vedno čutite tako? Vas delo na televiziji izpolnjuje?

Ne, ne čutim enako. V ponos mi je izključno delati dobro, delati dober program, kadar mi to uspe. Delo na televiziji pa me izpolnjuje, to ostaja enako, je pa res, da se tudi sama trudim, da poskrbim za to. Pomeni, da si sproti sama postavljam nove izzive; preizkušam različne taktike govora, načine vodenja, raziskovanja, spraševanja, postavitev v studiu, skratka, v resnici poskušam v vsakem drobcu oddaje poiskati še kaj in še kaj ... Če boste natančno gledali, me boste morda ujeli, kako se igram sama s seboj. Torej, izzivov je ogromno; podajati vsebino učinkovito, televizijsko, hkrati pa v nekem osebnem, lastnem slogu. Posebne izzive mi postavljajo tudi ostali formati oddaj, ki se jih občasno lotevam. Se trudim, se učim, raziskujem.

► Ste zaščitni znak oddaje Dobro jutro in ljubljenka gledalcev ter gledalk. Svoje novinarsko delo ste večkrat poimenovali poslanstvo, kaj natančno mislite s tem?

Poslanstvo v dobesednem, pravzaprav etimološkem pomenu besede; biti poslan za nekaj, kot biti poklican za nekaj – imamo enake besede v slovenščini kot v nekaterih drugih jezikih, npr. v nemščini klicati – rufen, biti poklican – berufen, poklic – Beruf. Torej, čutim, da sem "poklicana" za to, kar danes v tem življenju počnem.

► Imate kakšno željo po lastni oddaji?

Ne. Ne razmišljam na ta način, lastna, nelastna.

► Nekdanji voditelj oddaje Tednik Janko Šopar mi je v intervjuju dejal, da kamera vidi človeku v dušo in da se pravzaprav pred kamero ne moreš skriti. Tudi vi mislite podobno – je pomembno, da si iskren, da dobro misliš in delaš za resnico?

Da, njega sem večkrat citirala tudi sama, se mi zdi. Še več, veliko razmišljam zadnje čase o tem, kako fascinantno, da skozi kamero pride marsikaj na plan, celo to, kakšna osebnost je nekdo. Ja, če dobro prisluhneš, pogledaš in čutiš, potem lahko razbereš, kdo točno stoji za kamero. Za to je sicer treba nekaj več čuta in smisla za človeka, vendar je ta za kamero pravzaprav na dlani. Po drugi strani te televizija takoj izda, če blefiraš. Takoj te lahko ulovi na neznanju, nespretnosti, blefu. Hm ... Zahteven, tale medij, pravzaprav. In neizprosen.

► Prejeli ste tudi viktorja za obetavno televizijsko osebnost. Takrat ste dejali, da se zavezujete, da boste to nagrado upravičili. Kaj bi o tem rekli danes, pet let kasneje?

Da sem že takrat svoje delo jemala zelo resno in odgovorno, da sem resno mislila, da sem še zmeraj tukaj. Le upam, da sem se kaj naučila, da sem starejša, kaj bolj zrela in mirna.

► Kaj je za vas uspeh, kaj vam to pomeni?

Nič. V primerjavi z ostalimi vrednotami v življenju skoraj nič. Da, priznam, tako govorim najverjetneje, ker sem določene stvari, h katerim sem stremela, že dosegla in zdaj tako govorim. To je verjetno res. Vendar uspeh kot tak lahko tudi opustoši, osiromaši, razžalosti. Zame je glavna vrednota ljubezen. Trdna, prava, povsod. Da sem ljubljena in da ljubim.

► Odraščali ste na Krasu. Kako se spominjate svojega otroštva, kaj vas je zaznamovalo in oblikovalo, da ste takšni, delavni in odločni?

Velikokrat sem vlekla vzporednice med Krasom, Kraševci in svojim karakterjem; burja kot svoboda, kamen kot trma, trdnost ... To so sicer lepe slike, čeprav moram zdaj najbrž začeti razmišljati, kam grem, in ne več, od kod prihajam.

► Kako se sprostite, očistite, zadihate – imate kakšne svoje obrede, kotičke, kamor zahajate, oziroma kaj je tisto, kar vas sprošča?

Očistim se vsega tako, da od vsega zbežim. Prav res, v svoje kotičke. In bolj kot je vse normalno, tiho, odmaknjeno, bolj sem sproščena. Moji ljudje. Oni me najbolj sprostijo.

► Vedno ste urejeni in rdeča šminka je postala vaš zaščitni znak. Vam je ženstvenost pomembna in kaj to za vas je?

Kontroverzen psihoanalitik Roman Vodeb mi je, ko sem ga intervjuvala, povedal formulo: žžž. Trikrat ž kot: ženstvena ženska z željo. Razumete? Da, sem glasnica take ženske.

► Kakšni so danes vaši cilji za prihodnost, česa si želite?

Nimam ciljev za prihodnost. Samo za jutri. Točno vem, kaj moram storiti jutri. Naprej ne vem.

► Že drugič boste postali mamica. Ste se te nosečnosti lotili kaj drugače kot prve oziroma se počutite kaj drugače?

Lotila sem se je isto, počutim se pa popolnoma drugače (smeh). Ker je ta moja druga nosečnost popolnoma drugačna. Ampak čarobna ravno tako ali še bolj.

► Se vaš prvi sinko Gaber veseli prihoda novega dojenčka? Se bojite, da bo prisotnega kaj bratskega ljubosumja, kot čutijo nekateri otroci, ko dobijo bratca ali sestrico?

Zelo! Veseli se bratca ali sestrice, tako pravi. Pripoveduje pravljice trebuhu in mu poje uspavanke, pa govori neke skrivnosti, ki jih bosta imela samo on in bratec oz. sestrica. Tako pravi ...

► Kako se pripravljate na prihod novega družinskega člana? Oziroma se vam je po prihodu prvega otroka življenje kaj spremenilo in ali menite, da bo tokrat enako?

Nič posebnega, bi rekla. Poskušam se samo vsak dan spomniti, da sem srečna ženska zaradi tega, kar se mi dogaja, in potem poskušam to srečo za nekaj sekund na dan zadržati, izdihniti in jo znova vdihniti.

► Se veselite porodniškega dopusta? Kako se spominjate prvega porodniškega dopusta – ste kaj pogrešali delo na televiziji?

Neskončno se veselim. Na porodniški dopust imam najlepše možne spomine. Kot v mehurčku brezčasnosti, naravne teme in svetlobe, življenje brez zvonjenja in stresa, neko popolnoma drugo, ekskluzivno obdobje. Ki še prehitro mine.

► Kaj je tista popotnica za življenje, ki bi jo radi predali svojima otrokoma?

To, kar ima nekdo, ki mi je zelo blizu (sicer v nekem drugem jeziku), tetovirano na koži: "Ne zmagam vedno, izgubim pa ne nikoli."

Tekst: Eva Jandl

Priporočamo