Priljubljena voditeljica oddaje Dobro jutro je simpatična, energična in čuteča ženska, ki svoje delo opravlja z vse večjim spoštovanjem.
Zaupala mi je, kakšna je bila njena televizijska pot, kako ji je uspelo ob delu in družini doktorirati in kje si napolni dušo. Med pogovorom se ji zaiskrijo oči, ko pripoveduje o pristnih odnosih na Krasu, kjer je odraščala in kjer jo zgodbe ljudi vedno znova opomnijo, kako dragoceno je življenje.
Zaradi vašega dela je zgodnje vstajanje neizogibno. Imate kakšen jutranji ritual pred oddajo?
Ne, moja budilka zazvoni ob 3.30, da do takrat, ko pridem v studio, zberem svoje misli in pregledam časopise. Ob 4.30 pridem v službo, saj takrat pripravljamo novice. Kavo pijem med oddajo, tako da je do osmih že hladna. (smeh)
Menda ste se že v otroštvu snemali na kaseto in se pogovarjali z namišljenimi gosti. Ste že takrat vedeli, da želite postati voditeljica?
Res je. Mikrofon je bil zame najljubša igrača in na kaseto sem snemala dolge pogovore. Nenehno sem govorila in se pretvarjala, da delam na televiziji. Delo na televiziji me je od nekdaj zanimalo. V otroštvu sem tako pogosto gledala televizijo, da so mi morali starši to prepovedati. Druga stvar, ki me je navduševala takrat, je bilo poučevanje. Ko sem prišla iz šole, sem si obula nonine čevlje z visoko peto in moj brat, ki je bil mlajši od mene, je bil moj učenec. Vsak dan sem ga poučevala. Upam, da mi danes ne zameri preveč, je pa najbrž znal brati, pisati in računati prej kot njegovi sošolci, ker sem bila stroga učiteljica. (smeh)
Želje iz otroštva so se vam uresničile, saj ste postali voditeljica in profesorica angleščine in nemščine. Kako se je začela vaša televizijska pot?
Med študijem me je zelo privlačilo delo na televiziji, zato sem na primorsko lokalno televizijo pisala, ali imajo kakšno delo. Povabili so me na razgovor, bila sem sprejeta in delo me je povsem prevzelo. Čez nekaj časa je moj brat na radiu slišal, da na RTV Slovenija iščejo novinarje. Takoj sem poiskala razpis in se prijavila, čeprav nisem vedela, v katero uredništvo bom prišla. Nekaj časa sem delala brez plačila, vendar me je delo izjemno osrečevalo. Toda nekega dne je urednica pohvalila moj prispevek in dobila sem priložnost, da sem lahko začela delati prek študentske napotnice.
Že več let ste zaščitni znak oddaje Dobro jutro. Kaj vas navdihuje pri vodenju jutranjega programa?
Najbrž je to moje poslanstvo, zato ne izgubim motivacije in želje po novih izzivih. Rada imam televizijsko življenje, čeprav ni vedno preprosto, saj sem naletela na veliko ovir in dobila ogromno polen pod noge. Jutranji program mi je zelo všeč in vse večje spoštovanje čutim do svojega dela. Včasih se sprašujem, kako sem lahko pred desetimi leti vodila to oddajo, saj takrat še nisem imela veliko znanja in izkušenj. Oddaja je celostna in edinstvena, od ustvarjalcev zahteva širino, treba se je znajti v različnih okoliščinah in izziv je sodelovati z ljudmi. Motivacijo mi daje tudi izjemno visoka gledanost te oddaje. Navdihuje me, da naše vsebine padejo na plodna tla.
Pri svojem delu imate veliko stikov z ljudmi, kar je najbrž precej naporno. Kako obnovite svojo energijo?
Srečevanja z ljudmi zahtevajo veliko energije, nekateri me izsesajo, drugi pa napolnijo. Podobno je z gledalci, ki pokličejo v oddajo. Na neki točki sem si rekla, da bom službo pustila pred vrati svojega doma. Kadar mi je težko, grem v naravo in tam pustim težave. Včasih se prisilim, da odmislim vse službene stvari. To mi ne uspe vedno, vendar se trudim in mi gre bolje kot nekoč. Opazila sem namreč, da sem med igro z otrokoma razmišljala o delu, kar se mi zdi nedopustno. Odločila sem se, da ne bom takšna mama, ampak se bom povsem posvetila otrokoma, ker je to najpomembnejše. Nobena služba, oddaja ali gledalec ni tako pomemben, da bi bilo vredno izgubiti dragocen čas s svojimi najbližjimi. Toda še vedno se včasih zalotim, da mi ne uspe povsem odmisliti dela.
Najbrž ni preprosto odmisliti dela v domačem okolju, saj je tudi vaš mož zaposlen na televiziji. Kako se izogneta pogovorom o službi?
To sva morala sistematično rešiti, ker se nehote pogovarjava o delu. Še vedno se pogovarjava o službi, vendar načrtno zelo malo in predvsem o stvareh, ki niso obremenjujoče. Pomembno je, da med pogovori o službi ne izgubljava energije. Ne želim, da se službene zadeve vpletajo v zasebno življenje, saj je zame pomembno, da negujeva partnerski odnos.
Ko ste prejeli viktorja za obetavno medijsko osebnost, ste bili deležni očitkov, da vam je mož priskrbel službo. Kako ste se spoprijeli z negativnimi komentarji?
Neverjetno je, da smo ženske precej pogosto na udaru ali pa smo deležne očitkov, da smo zaradi partnerja dobile službo. Moški večinoma niso deležni takšnih očitkov. Z negativnimi komentarji sem se morala spoprijeti, ko sem bila zelo mlada, kar je bilo težko, saj sem z navdušenjem opravljala svoje delo, bila sem naivna in me je vse to prizadelo. Vendar sem se zaradi negativnih komentarjev morala precej bolj dokazovati, ker sem bila pod drobnogledom. Toda sčasoma se izkaže globlja resnica. Če bi dobila službo le zaradi partnerja, se ne bi obdržala na televiziji. Že več let ustvarjam oddaje v različnih uredništvih in s tem dokazujem, da to zmorem. Če blefiraš in svojega dela ne opravljaš zaradi svojih sposobnosti, se to sčasoma izkaže.
Ste postali bolj samozavestni, ker ste dokazali, da so bili očitki neupravičeni?
Ne, morda sem zdaj celo manj samozavestna, vendar sem bolj mirna in me je manj strah. Zaradi številnih izkušenj ugotoviš, da delaš napake in da nisi popoln. Samozavest, ki sem jo imela v mlajših letih, je bila bolj puhla, ker še nisem bila izoblikovana. Zdaj sem bolj realna. Zavedam se, da še veliko ne vem, vendar se želim učiti. Na začetku sem mislila, da lahko premaknem vse gore, zdaj pa k večjemu kakšen hribček. (smeh)
Lani ste doktorirali, kar je velik dosežek. Kako vam je uspelo ob delu in družini spisati doktorsko disertacijo?
Že od otroštva sem trmasta in tisto, kar rada počnem, vedno izpeljem do konca. Tuji jeziki so že dolgo moja ljubezen. V srednji šoli sem delala kot turistična vodnica, obvladala sem tuje jezike, zato sem jezikovne teste reševala še za svoje sošolce. (smeh) Študij jezikov me je vedno privlačil in name je učinkoval podobno kot narava, zame je bil ventil in me je zelo pomiril. S študijem sem nahranila dušo in uživala sem v študiju ob delu. Pred rojstvom prvega sina sem naredila vse izpite, zato sem imela čas za raziskovalno delo. Ko se je rodil drugi sin, pa sem nalogo že oddala. Tudi otroka sta opazila, da uživam v študiju. Zadnje leto pred zagovorom disertacije je bilo zelo naporno, ampak sem vse to izpeljala, saj nikakor nisem želela opustiti študija.
Kdo vam je takrat pomagal pri varstvu otrok?
Študirala sem zvečer ali ob koncih tedna, ko nisem delala. Takrat sta odšla otroka z Igorjem (Pirkovič, voditelj na RTV SLO) na igrišče ali pa so šli k babici na Kras, jaz pa sem ostala doma in pisala. Toda takrat sem ogromno naredila, saj sem se zavedala, da moram izkoristiti čas za študij. Najbolj učinkovito je bilo, da sem si vsako leto vzela dopust in odšla v tujino, kjer sem lahko študirala. Družina je šla z mano, kar mi je zelo ustrezalo. Igor mi je izjemno pomagal, v tujino je šel z mano tudi moj brat, ki je pazil na sina, varuški sta bili tudi moja mama in tašča.
Odraščali ste na Krasu, ki velja za enega od najlepših delov Slovenije. Se pogosto vračate tja?
Skoraj vsak konec tedna. Moja duša je na Krasu, ki me umiri in navda z energijo. Zelo se sprostim ob zgodbah ljudi. Rada imam svojo veliko družino, zaradi njih in njihovih zgodb cenim življenje. Po popoldanski kavi najraje z nono pečem in kuham ter poslušam njene zgodbe, čeprav sem jih slišala že večkrat, vendar me vedno znova navdušijo. Veliko mi pomeni, da lahko doživljam pristno življenje, ki je v majhnih vaških krajih zelo intenzivno. Tam je morda vse manj izumetničeno in zlagano, saj ruralno življenje ni tako kapitalistično naravnano in obremenjeno z urniki. Na Krasu se napolnim in lepo je, da moji otroci to doživljajo z mano ter ujamejo utrinke pristnega otroštva.
Ste ohranili veliko prijateljstev iz otroštva?
Nimam veliko prijateljev iz otroštva. Toda vedno se zelo razveselim, kadar srečam koga na Krasu, in rada poklepetam, vendar nimamo tesnih odnosov, ker živimo vsak na svojem koncu in opravljamo različno delo. Imam pa prijateljico, ki mi je ostala iz osnovne šole.
Se vam zdi, da je težko ohranjati ženska prijateljstva?
Ne zdi se mi težko, vendar je zanimivo opazovati, kako se ljudje razvijamo. V mladostniškem obdobju ne vemo, kakšni bomo pozneje in katere vezi se bodo ohranile. Nekateri odidejo iz tvojega življenja, medtem ko se nekateri vrnejo in ostanejo. Lepo je, da imam prijateljico iz otroštva in med nama ni nobenega primerjanja ali zavisti, ker tudi ona živi svoje sanje. Bolj je človek zadovoljen s sabo in živi v skladu s svojim bistvom, manj obsoja druge in lahko ohranja pristna prijateljstva. Pomembno je, da ženske ostanemo zaveznice.
Imate tudi na televiziji prijateljice?
Da, čeprav si nisem mislila, da jih bom lahko imela. Če je oseba zadovoljna, nima občutka, da jo ogrožam, in sva lahko prijateljici. Toda če se nekdo čuti ogrožen, je težko ustvariti prijateljstvo. Pri prijateljstvu je pomembna srčnost, ki se na žalost pogosto izgubi v poplavi zunanjih dražljajev in površinskosti.
Veljate za zelo ženstveno televizijsko voditeljico. Kako ohranjate svojo ženstvenost?
V slovenski družbi morda težje. V sosednji Italiji je na primer zaželeno, da so voditeljice ženstvene, medtem ko pri nas naletimo na negativne odzive, če se z roko dotikam svojih las ali če sedim preveč damsko. Ljudje obsojajo ženstvene, spontane telesne odzive in želijo, da smo voditeljice bolj uniformirane. Velikokrat pišejo in komentirajo videz. Pogosto mislijo, da sama izbiram oblačila v oddaji in me neposredno povezujejo z njimi, vendar to ne drži, ker imam stiliste. V oddaji nosim različna oblačila, ki niso vedno v skladu z mojim zasebnim stilom, vendar ima televizija svoje zakonitosti.
Kakšen je vaš slog?
Klasično ženstveni. Zasebno imam izdelan slog oblačenja, ki sem mu zvesta že dolgo, ne nosim rada dekoltejev in kratkih kril, rekla bi, da se gibljem nekje med eleganco in sproščenostjo z drobcem trenda, linije oblačil pa vsekakor zelo feminilne. Toda verjamem, da ženstvenost prihaja od znotraj, tudi z gestiko, mimiko, pogledom, čutenjem, držo.
Se vas odzivi gledalcev zelo dotaknejo?
Kadar so zelo žaljivi, mi je težko, čeprav čedalje manj. Vedno znova se namreč potrdi slogan – tisti, ki te kritizira, govori o sebi, ne o tebi. Toda razumljivo je, da nisem vsem všeč. Zanimivo je, da dobim tudi veliko čudovitih, globokih sporočil in pisem, kar mi veliko pomeni. Zelo me radosti, kadar mi gostje rečejo, da so se dobro počutili med oddajo. Zame je pomembno, da se gostje ob meni dobro počutijo, zato jih podpiram s svojo energijo, da lahko dajo najboljše od sebe.
Gledalci in gostje vas znajo pobožati z besedami. Se znate tudi sami nagraditi in razvajati?
Nič posebnega si ne privoščim. Občasno se nagradim s kozarcem vina s prijateljico, grem v savno ali v kino, jahat konje in v naravo. Naredim tisto, kar začutim, in znam prisluhniti sebi. Ne kupujem veliko, saj raje počnem stvari, ki me polnijo, kot tiste, ki me praznijo, kar je dandanes velik izziv, saj je zaželeno, da čim več potrošimo. Toda precej več mi pomeni, da sobotno popoldne preživim z družino kot v nakupovalnem centru. Treba se je odpovedati potrošniškim navadam in se približati pristnim stvarem, ki nas vodijo k sebi.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik