Igralka Ana Urbanc v vlogi Valentine v priljubljeni seriji Reka ljubezni skrbi za dogodivščine in zaplete.
Zaupala nam je, kaj imata skupnega z Valentino in kako gleda na čas, ki ga preživi z Rokom, soigralcem Tadejem Piškom.
Story: Ana, spremljamo vas lahko na gledaliških odrih SNG Maribor. Kako se počutite na Štajerskem, glede na to, da prihajate iz Ljubljane?
Maribor in njegovi ljudje so mi postali zelo ljubi. Rada ga imam. Ravno tako pa se rada vračam v Ljubljano, navsezadnje je moj dom v polnem pomenu te besede.
Story: Kako ste sploh zajadrali v igro, glede na to, da ste študirali etnologijo in kulturno antropologijo?
Že v gimnazijskih letih sem bila aktivna na ljubiteljskih odrih, pa vendar se po končani gimnaziji nisem odločila za to pot. Nekateri neuspehi med študijem etnologije in kulturne antropologije pa so me nekako prisilili v vpogled vase, svoje želje in v iskanje tistega, kar me res osrečuje. In odgovor je bil kot na dlani, igra! (smeh)
Story: Že nekaj časa vas lahko gledalci spremljajo tudi na malih zaslonih. Kakšna je recimo izkušnja s snemanjem nadaljevank in primerjava dela z gledališčem?
Kot noč in dan. (smeh) Že pot ustvarjanja je povsem drugačna. V gledališču se v procesu ustvarjanja nove predstave za dva meseca popolnoma predaš in potopiš v material, raziskuješ, ustvarjaš, se poglabljaš, veliko improviziraš, preden prideš do srčike svojega lika in ga spoznaš ter mu pustiš, da se naseli vate. Tudi tekst nosim v glavi več let. Pri snemanju nadaljevanke deluje vse nekoliko bolj lahkotno, oblikuješ lik, ki potem nekako živi s tabo, v nekem predalčku ga nosiš ves čas snemanja, avtomatsko že veš, kako se odziva, kako razmišlja, tekst pa odide iz moje glave po končanem snemalnem dnevu. Hvala bogu, saj bi mi najbrž razneslo glavo, če bi vse to hranila v spominu. (smeh) Pa tudi igralska intima je drugačna, če se lahko tako izrazim. Na odru si sam oziroma s soigralci in zbrano energijo publike, ki jo lahko močno čutiš, na snemanju pa je ogromno ljudi, bučno je, veliko ljudi vstopa v tvoj igralski prostor, zato je doživljanje vsega drugačno.
Story: So igralski pristopi pred kamero težji izziv kot na odru?
Ne težji ne lažji, drugačni so. Kamera vidi drugače kot gledalec v gledališču, zato je tudi pristop igralca drugačen.
Story: Kako usklajujete snemalne dneve in delo na gledaliških odrih?
Gledališče ima seveda prednost, snemanje poteka v mojem službeno prostem času, kar je, priznam, včasih precej naporno.
Story: Nekje sem zasledila, da si želite nekoč posneti film. V kakšni vlogi se vidite?
Za začetek kakršnikoli. (smeh) Te izkušnje pravzaprav še nimam, takšne zaresne, mislim, zato bi z veseljem poprijela za karkoli. Sicer pa me zanimajo, tako kot v gledališču, vloge, kjer imam veliko materiala za ustvarjanje in razmišljanje. Zelo bi me recimo zanimala kakšna nema vloga.
Story: V Reki ljubezni igrate Valentino. Kako ste se poistovetili z vlogo in kakšna je Valentina v primerjavi z Ano?
Vedno pravim, da je slast igralskega poklica tudi v tem, da si lahko karkoli, brez misli na posledice, tako da v Valentini tudi zato uživam. (smeh) Z Valentino imava bore malo skupnega, pa vendar veliko, saj ji posojam svoj glas, telo in predvsem energijo, ki pride iz nje na povsem moj način. Kadar sem sitna, ji pa najbrž znam biti precej podobna. (smeh)
Story: V zadnjem času Valentina v seriji tolaži Roka, ki se je oddaljil z Ireno. Kaj menite o tem?
Kot nov zaplet v Reki ljubezni. (smeh) In da ima Ana novega soigralca, s katerim preživi malce več časa na snemanjih. (smeh)
Story: Kako pa se razumete s soigralci v seriji?
Mislim, da je ta projekt na vseh področjih super uspel, tudi kar se tiče izbora igralcev in tehnične ekipe, energija je vedno super, rada pridem na snemanje in super se imamo! Komaj čakam, da se spet kdaj naberemo na kupu in se malo poveselimo. (smeh)
Story: Se morda spomnite kakšnega zanimivega utrinka s snemanja? Nam lahko morda zaupate kakšno prigodo?
Joj, toliko se zgodi, pa vendar se nikoli ničesar ne spomnim, kadar me kaj vprašate. (smeh) Morda je pa tako prav, da poslastice ostanejo kar tam, na snemanju. (smeh)
Story: Na ulici vas verjetno ljudje prepoznajo. Ali ste imeli kdaj občutek, da vas zaradi Valentinine vloge, ki je na trenutke tudi nekoliko stroga, drugače sprejemajo?
Ne vem, morda. Velikokrat mi kaj požugajo, naj Roka pustim pri miru. (smeh) Čeprav so vedno zelo prijazni in naklonjeni.
Story: Z vami je tudi psička Uma, ki vam krajša čas. Kako dolgo jo že imate in kako preživljate skupne trenutke? Kdo pa poskrbi zanjo, ko ste vi na snemanjih?
Umka je ravno dopolnila 13 let, imam pa jo že od začetka. Ja, dolgo sva že skupaj. (smeh) Večinoma jo čuva kar mami, ker Uma dvakrat dnevno potrebuje injekcijo inzulina, tako da mora biti z nekom, ki s tem zna ravnati. Včasih pa gre z mano na snemanje in me pridno počaka v garderobi, kjer jo crklja veliko rok. (smeh)
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografiji: Tomo Jeseničnik
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
