Več kot tri tisoč spisanih receptov in (skoraj) 11 objavljenih knjig ima za sabo Ana Žontar Kristanc. Impresivni dosežek mlade mamice, katere hobi je postal njena služba.
Ana, ste ena redkih, ki dejansko živi od bloganja in izdajanja knjig. Sliši se lepo, kako pa je videti v resnici?
V resnici gre za zelo zanimivo in raznoliko delo. Žal sta kuhanje in pisanje objav njegov manjši del. Približno dve tretjini časa preživim na sestankih, se dogovarjam, razmišljam o konceptih, sodelovanju, pišem poročila, to mi vzame daleč največ časa. Za samo izvedbo porabim dosti manj.
Kuhate pa še vedno radi?
Seveda. Še vedno uživam in res veliko kuham. Preizkušam in iščem nove recepte, iščem prilagoditve, objavljam recepte in potem seveda še kuham za družino.
Sliši se veliko, ali ne bi zadeve poenostavili?
Ne. Velikokrat dobim nasvete, pa daj skuhaj za dva dni, daj v skrinjo. Ampak pri meni to žal ne gre skozi. Obožujem sveže pripravljeno hrano, ne maram pogrevanja. Imam pa občutek za količino, tako da redko kdaj kaj ostane, prej zmanjka. Tudi obrokov ne planiram, odprem hladilnik, pogledam v shrambo in skuham. Razen seveda, kadar delam kaj posebnega za splet ali recepte za knjige, za to se že moram pripraviti.
In kaj pri vas doma najraje jedo?
Palačinke, brez dvoma. Najmanj enkrat na teden morajo biti na jedilniku, če ne se naposlušam: »Mamiii, palačinkeee!« Drugače pa še cmoke in makarone. Ampak na splošno nista izbirčna, pojesta skoraj vse. Stvari, ki jih imajo zelo radi, skuham večkrat, sicer pa jemo zelo raznoliko.
Začeli ste pred devetimi leti, kaj vse se je v tem času spremenilo?
Pisanjea bloga sem začela pred devetimi leti, in to še vedno počnem najraje. Potem so sledile oddaja in nato knjige. Rekla bi, da zdaj ljudje na splošno več kuhajo kot pred leti. Prvih sedem let sem pisala bolj ali manj zase, zadnji dve leti pa sta tako obiskanost bloga kot zanimanje podjetji za blogarje močno zrasla in vse skupaj je preraslo v resen posel. Še vedno pa pazim, da je, kar napišem, pristno, da sem to jaz. Tudi glede podjetij, sodelujem le s tistimi, ki so s svojimi izdelki že prisotna v našem življenju, ali pa s tistimi, ki jih lahko vključim v naše življenje, in potem o njih pišem zgodbe, ki se zgodijo.
Verjetno ne gre za osemurni delovnik?
Delujem na treh področjih. Prvo je izdajanje knjig. Izdam dve knjigi na leto, za kateri z možem narediva vse sama. Vsi recepti so večkrat testirani, postavljeni na krožnik, fotografiranje, pisanje tekstov, sodelovanje s strokovnjaki, če gre za strokovne knjige, grafična postavitev in oblikovanje knjige, vse narediva sama. Tu so še dogovarjanja s podjetji, ki jih vključim v knjigo in ki mi pomagajo, da lahko potem bralci knjigo kupijo po dostopni ceni, promocije ob izdaji, pregled tiska ... Ogromno dela je v ozadju. Ni samo kuhanje.
Trenutno tudi redno kuham na RTV (v oddaji Dobro jutro), kar mi z vsemi pripravami vzame kar nekaj časa, in na koncu je še splet. Stalno delam. Ljudje pričakujejo tvoj odgovor, komentar, in to večinoma takoj. Pet, šest ur na teden zagotovo porabim samo za odgovarjanje na vprašanja. Včasih sem to delala sproti, danes pa si vzamem čas enkrat na teden in vsem odgovorim. Žal ne morem biti stalno na voljo. Delam tudi, ko sem na dopustu, bolniške pa tako in tako nimam. Delo je zelo zanimivo, a mi tudi vzame veliko časa in ne poteka po urniku.
Mož dela z vami, kdo je šef?
Ja, zdaj delava skupaj, skupaj imava podjetje. On oblikuje knjige, fotografira, njegova je videoprodukcija, prevzema pa tudi birokracijo in spletno trgovino. Dovolj dela je za oba. Iskreno, verjetno sem jaz šef. Ampak res dobro delujeva skupaj, on je bolj miren, jaz sem bolj glasna in entuziastična, res se ujameva in dopolnjujeva. Pa še končni izdelek je boljši. Priznam, da bi pri najetem fotografu verjetno večkrat kakšno stvar spregledala. Zelo mi je pomembno, da je hrana na fotografiji videti privlačno, ne pa da je fotografija umetniški dosežek.
K bloganju in pojavljanju na družbenih omrežjih spadajo tudi kritike in nesramni komentarji. Kako se spopadate z njimi?
Prav veliko časa za brskanje po spletu nimam. Za računalnikom sem toliko, kolikor moram biti, potem se pa odklopim. Tako da ne vem, kaj o meni pišejo na forumih in drugih straneh. Bralci mojega bloga pa so zelo prijazni. Radi povedo svoje mnenje in dajo konstruktivno kritiko, za katero jih tudi sama večkrat prosim, niso pa žaljivi. Če se pa že kdo najde, preprosto spregledam, grem mimo. Sploh pa ne pišem o nekih provokativnih temah, ampak o družinskem življenju, še največ o Timonovih težavah. Predvsem zato, ker ljudje to iščejo, me kličejo, želijo z mano deliti svoje izkušnje ...
Ste mamica dveh predšolskih otrok, kar je že samo po sebi naporno, vaš Timon pa je še hud alergik. Kako vse skupaj usklajujete?
Včasih pogrešam možnost, da bi lahko res odklopila. Vseeno pa ne bi menjala. Imam privilegij, da je hobi moja služba, in tega se zavedam in sem hvaležna. Seveda so tudi minusi, ampak ti so povsod. Glede Timona, ljudje z zdravimi otroki nas ne razumejo. Imajo me za mamo komplikatorko. Ampak taka žal moram biti. Njegova alergija na pršico in živalsko dlako je tako močna, da ne gre drugače.
Torej ste stalno v pripravljenosti?
Žal. Čim malce spustim pozornost in se sprostim, se to pokaže na Timonovem zdravstvenem stanju. Ves čas in na vse moram biti pozorna. Timon potrebuje popolno higieno. Na splošno so ljudje o alergijah premalo ozaveščeni in hitro obsojajo. Zato tudi toliko zapisov o tem, ker želim ljudi opozoriti na to in jim predstaviti naš pogled. Recimo, če lastniki pripeljejo psa na otroško igrišče in ga kljub tabli Prepovedano za pse spustijo v bližino igral, se mora moj otrok umakniti, sicer doživi hudo reakcijo. Lastniki pa mislijo, da se psov bojimo ali pa da jih ne maramo. Pa je resnica čisto drugje, zelo radi imamo živali, ampak žal le od daleč. In to velja za vse, ki so s Timonom v stiku. Preprosto ne smemo tvegati, da bo potem ves zatečen. Zato o tem pišem, da predstavim naš vidik in tako ozavestim druge, ki na to niti ne pomislijo. Ne pomislijo, da njihov ljubek in prijazen kužek za določene otroke pomeni hudo zdravstveno tveganje.
Verjetno potem tudi doma obsedeno čistite? Koliko časa vam to vzame?
Veliko. Toliko, da trenutno iščem pomoč. Končno sem spoznala, da ne zmorem vsega sama. Naše stanovanje mora biti, po domače, pospravljeno v nulo, brezhibno čisto. Kar pomeni, najmanj vsake dva dni pobrisati prah oziroma vse prebrisati z mokro krpo. Doma nimamo nobenih zaves, preprog, blazin ... Kavč je usnjen in zaščiten s posebno prevleko, enako vsa ležišča. Kljub vsemu moramo vsaj enkrat na teden vse preprati pri 60 stopinjah, vse prevleke, odeje ... Ko grem sama ven, na kakšen dogodek, promocijo, kjer pridem v stik s pršicami (in to je vedno), se moram najprej preobleči, dati obleko v plastično vrečko in v zamrzovalnik (če ne prenese pranja pri 60 stopinjah) in šele potem grem lahko objemat Timona. Naš zamrzovalnik je poln oblek, čevljev, nahrbtnikov ... stvari, ki jih ne morem oprati na 60 stopinj. Če te alergija na hrano prisili, da se določenim sestavinam izogibaš in se naučiš kuhati brez njih, te alergija na pršico prisili, da delaš. Trdo. Ker če ne delaš, se to takoj pokaže na zdravju otroka. Poleg tega ne morem čistiti, ko je otrok doma, to opravim, ko je v vrtcu. Kar pomeni, da se mi delavnik razvleče pozno v popoldne ali celo večer.
Pa Timon sploh lahko kam gre?
Zdaj že leto dni hodi v vrtec. Res sem hvaležna, saj so nam šli močno na roko. Vsak teden, skupaj s peno, operejo njegovo posteljo pri 60 stopinjah, odstranili so vse zavese, preproge, plišaste igrače ... Zavedam se, kako pomembna je za otroka socializacija. Prva tri leta je bil samo doma in še vedno je veliko doma, ob vsakem izbruhu. Ne more pa z vrtcem na izlet, na obisk k prijateljem, v bistvu nikamor, kjer ni okolje maksimalno prilagojeno njemu. Tudi izbira kraja dopusta je vse prej kot preprosto opravilo. Hoteli odpadejo, poiskati moramo apartma, kjer so pripravljeni začasno odstraniti ves tekstil, da ga potem še sami zaščitimo. Smo pa letos odkrili avtodom. Pred potovanjem smo ga prilagodili in zaščitili ter preživeli lep dopust.
Kljub obilu dela in vsem težavam vedno delujete pozitivno. Kako vam to uspeva?
Priznam, da se zaradi Timonovega zdravja približno vsake dva meseca sesujem in padem v stanje, ko ne vem več, kaj še lahko sploh storim, ker karkoli počnem, ni učinka. Potem pa se spet začnem boriti in plezati navzgor. Preprosto borim se. Prav veliko pa o tem res ne pišem. Mi smo čisto povprečna družina z dobrimi in slabimi trenutki. Ne morem objaviti slike, na kateri moja otroka tulita oz. ko se deremo drug na drugega. Vedno imam v mislih, da bodo te objave čez leta videli moji otroci. Več pišem o sebi, manj o otrocih. Poskušam obdržati neko mejo. Ne bom kazala njunih slabih trenutkov. Čeprav je res, da tako mogoče ustvarjam nerealno podobo, ampak na spletu to počnemo vsi. Že z uporabo različnih filtrov, ki polepšajo naše fotografije. Vsi delimo le lepe trenutke.
Ana Kuha
Novembra bo izšla nova Anina kuharica, že enajsta po vrsti. V njej je Ana združila več kot 100 receptov za različne priložnosti, ki so jo navdušili v prejšnjem letu, od tod tudi njen naslov: Z navdihom. Knjigo boste kmalu lahko naročili na www.aninakuhinja.si, za pokušino objavljamo nekaj receptov.
Pečen čokoladni kolač z ajdovo kašo in ganachem
Za pekač velikosti približno 25 x 20 cm.
Čas priprave: 25 minut + peka in hlajenje
Sestavine za kolač:
- 60 g ajdove kaše
- 1 jabolko
- 1/3 čajne žličke cimeta
- 10 g masla
- 100 g sladkorja
- 3 jajca
- 3 zvrhane žlice grenkega kakava
- 2 zvrhani žlici moke
- limonina lupinica
Sestavine za ganache:
- 200 g sladke smetane
- 200 g temne čokolade
Preostale sestavine:
- 200 ml sladke smetane
- 2–3 žlice grenkega kakava v prahu
- 1–2 žlici sladkorja v prahu
Priprava:
1 Ajdovo kašo operemo in skuhamo v soljenem kropu, nato jo odcedimo in ohladimo.
2 Beljake stepemo v sneg, rumenjake penasto umešamo s sladkorjem in maslom. Vmešamo ajdovo kašo, naribano jabolko, limonino lupinico, grenek kakav, moko in cimet. Počasi vmešamo sneg in zmes prelijemo na dobro pomaščen pekač.
3 Pečemo v pečici, segreti na 180 °C, 18–20 minut (preverimo z zobotrebcem, ali je pečeno). Kolač ohladimo.
4 Smetano segrejemo do vročega, vendar je ne zavremo. V vročo smetano nadrobimo čokolado, počakamo, da se stopi, nato pa dobro premešamo. Ganache prelijemo čez kolač in položimo v hladilnik, da se popolnoma ohladi.
5 Sladko smetano in sladkor čvrsto stepemo, vmešamo kakav in z brizgo nabrizgamo kupčke na narezan kolač.
Nasvet:
Jabolko lahko izključimo ali ga zamenjamo s hruško.
Japonske puhaste palačinke s karamelnim prelivom in španskimi vetrci
Za 7–10 palačink (odvisno od velikosti modelčka)
Čas priprave: 10 minut
Čas peke: 2-krat 15 minut
Sestavine za palačinke:
- 2 rumenjaka
- 4 beljaki
- 3 žlice sladkorja
- 1 žlica vaniljevega sladkorja
- 120 ml mleka
- 95 g gladke moke
Preostale sestavine:
- 100 g belega ali rjavega sladkorja
- ščepec soli
- žlica masla
- 200 ml sladke smetane
- 10 španskih vetrcev
- 1 žlica masla za premaz
- 1 žlica olja
Priprava:
1 Sladkor stresemo na ponev in jo segrejemo na najvišji temperaturi. Ko sladkor karamelizira, primešamo maslo in sladko smetano. Mešamo in kuhamo, da se vse sestavine dobro povežejo v enotni karamel. Vmešamo ščepec soli in prelijemo.
2 Rumenjake, vaniljev sladkor in navadni sladkor penasto umešamo, da se prostornina podvoji. Vmešamo moko in mleko. Iz beljakov stepemo sneg in med stepanjem dodamo mali ščepec soli. Sneg z lopatko počasi vmešamo v rumenjakovo zmes, da ohranimo čim več zračnosti. Zmes pustimo stati 5–10 minut.
3 Medtem z maslom temeljito namastimo železne modelčke (tiste za krofe), ponev premažemo z oljem in na sredino položimo namaščene modelčke. Pazimo, da ponev lahko vseeno dobro pokrijemo s pokrovko.
4 Ponev segrejemo na nižji temperaturi (2–3/9) in modelčke do dveh tretjin napolnimo z zmesjo. Pokrijemo za 10 minut. Modelčke z zmesjo obrnemo okrog, da se palačinka zapeče še na drugi strani. Ponev znova pokrijemo in pečemo še slabih 5 minut.
5 Palačinke previdno odstranimo, prelijemo s karamelnim prelivom in potresemo z zdrobljenimi španskimi vetrci.
Nasvet:
Namesto karamelnega preliva lahko uporabimo javorjev sirup ali stopljeno čokolado.
Besedilo: Vera Simončič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Tina Brinar, osebni arhiv