Andraž Hočevar: “Poroka ni potrditev razmerja, otrok je”

“On je imel otroka, ko je imel dvajset let, 
in več žensk. Jaz 
pa sem star 43 let 
in nimam otrok. To je posledica njegovih napak. (smeh)” (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
11. 10. 2015

Z začetkom nove nogometne sezone smo na malih zaslonih v vlogi voditelja Lige prvakov znova pozdravili dolgoletnega sodelavca Pop TV Andraža Hočevarja. Tik pred prvim oddajanjem se je z njim sestal tudi Story, ko je poleg v nogometno obarvane vsebine pokukal v otroštvo s slavnim očetom Janezom Hočevarjem - Rifletom in njegovo prihodnost z dolgoletnim dekletom Ano.

Story: Na televiziji ste že dolgo, kajne? Na Pop TV od leta 1998, če se ne motim?

Ja, tako je. Najprej v vlogi novinarja, nato dolgo časa v tej vlogi, potem pa so me šefi pred tremi leti nekako 'prisilili', da sem se postavil tudi v vlogo voditelja športnega dela oddaje 24ur.

Story: Pa ste si od nekdaj želeli, da bi pristali na televiziji, v medijih?

V resnici je bilo vse skupaj plod naključja. Po študiju politologije sem malo potoval naokrog in se imel 'fajn', potem pa mi je oče rekel, da bi si počasi lahko kaj našel. Saj sem si mislil, ampak ker tega nisem vzel dovolj resno, mi je sam poskušal priskrbeti delo. Ko je imel očitno dovolj čakanja, mi je rekel, da se je zmenil z nekim gospodom in naj se grem samo malo pogovorit. Šlo je za Tomaža Peroviča s Pop TV, ampak tudi takrat nisem zares vedel, zakaj sem bil tam. Spomnim se, da me je vprašal, kaj bi rad delal, vedel pa je samo, da me zanima šport. Ko sva se pogovorila, mi je dejal, naj pridem jutri že na delo, ampak jaz še vedno nisem točno vedel, kaj me čaka. Prišel sem, nekaj časa sem samo sedel zraven in na koncu začel delati.

Story: Torej je očetova prezenca na televiziji vplivala na razvoj vaše kariere?

Vplivala je s tem, da je poznal Branka Čakarmiša. (smeh)

Story: Vaše nastope pa verjetno kdaj pokomentira, kajne?

Ja, vedno. (smeh) Njega kakšna izgovarjava oziroma kakšna beseda močno zmoti. Velikokrat me pokliče, ker mu ni všeč, kako sem kaj povedal. Ampak tako ali tako na koncu vedno reče, da sem najboljši.

Story: Zakaj pa? Morda zato, ker ste videli dobre in slabe plati tega poklica pri očetovi karieri?

Jaz samo nisem razmišljal. (smeh) Hotel sem se samo imeti 'fajn'. Oče mi je prav tako predlagal, naj se vpišem na AGRFT ali kaj podobnega, ampak mene to nikoli ni zanimalo. In tudi tu nisem nikoli želel biti voditelj ter da bi se 'kazal'. Ker nekateri se zelo, drugi pa pač nimamo te želje.

Story: Za kakšen študij pa ste se potem odločili?

Najprej sem študiral pravo, potem politologijo.

Story: Torej se ne bi strinjali s trditvijo, ki jo je vaš oče nekoč izrekel, da ste mu od vseh otrok prav vi najbolj podobni? Ne samo fizično, ampak tudi karakterno?

Karakterno sva si. No, saj fizično tudi. Po mojem mnenju sva oba zelo umirjena. Nikoli se ne razburiva, nikoli se ne jeziva, zelo umirjeno sprejemava stvari, prav tako pa imava podoben smisel za humor.

Story: In če sta si že toliko podobna, so tudi vas kdaj klicali Rifle?

Ja, v osnovni šoli vedno. Pa še zdaj me kdaj kdo tako pokliče. Seveda izvira to iz očetovega vzdevka. Ko sem bil v osnovni in srednji šoli, je bil najbolj priljubljen.

Story: Od kod pa izhaja Rifle?

Mislim, da iz kavbojk te znamke, ki jih je veliko nosil.

Story: Poleg tega, da vas je njegova pojava zaznamovala z vzdevkom, se vas je prijela še kako drugače?

Seveda, ker so takrat vsi vedeli, čigav sem. Verjetno sem bil zaradi tega bolj popularen. (smeh) Včasih mi je šlo pa tudi na živce, ker so ga ljudje nenehno ustavljali in prosili, naj pove kakšno šalo. To pa tudi ni vedno prijetno ...

Story: Kaj pa ženske?

To pa sem se tako ali tako lahko učil iz njegovih izkušenj. (smeh) Sicer si na tem področju nisva čisto nič podobna. On je imel otroka, ko je imel dvajset let, in več žensk. Jaz pa sem star 43 let in nimam otrok. To je posledica njegovih napak. (smeh)

Story: Torej, športni komentator. Sicer tudi športnik takrat, ko so kamere ugasnjene?

Ja, seveda. S športom smo se od nekdaj ukvarjali, ko sem bil otrok, smo veliko smučali, igrali nogomet, nekaj mojih prijateljev se je z nogometom tudi bolj resno ukvarjalo. Veliko smo športali in veliko smo hodili na kakšne tekme ... Saj pravim, to je edino, kar me je od nekdaj zanimalo. To pisarniško delo ...

Story: Kako pa ste potem pristali na politologiji? Verjetno si zdaj kariere ne znate zamisliti v vlogi takšnega novinarja?

Ne, nikoli. Groza. Razen če bi moral. No, tako bom rekel, lahko bi delal to, ampak ne bi si pa želel čepeti pred parlamentom in poslušati nebuloz.

Story: Nekje sem videla, da je golf eden vaših najljubših hobijev. In v povezavi s tem sem zasledila, da je že pred kar nekaj leti vaš oče želel, da bi ga naučili kakšnih golfističnih prijemov. Se mu je želja že uresničila?

Ne, ni se še. On nima nikoli časa. Kot je videti, za zdaj samo bolj govori o tem. (smeh) Golfu se moraš namreč resno posvetiti, ker traja kar nekaj časa.

Story: Bi bilo pa lepo verjetno pokomentirati kakšno golf tekmo tudi po televiziji, kajne?

Seveda, ampak ni tako priljubljen šport pri nas, da bi ga prenašali. Sicer imajo moji šefi vsi zelo radi ta šport, se pa ne ravno posebno zavzemajo za to, da bi ga imeli tudi na televiziji. V Sloveniji žal ni sprejet kot šport, ki bi zanimal množice, ampak je bolj neka oblika rekreacije, s katero se je res luštno ukvarjati.

Story: So pa vam verjetno številni moški nevoščljivi, ko za službo komentirate nogometne tekme?

Ja, to pa si marsikdo misli, da je popolna služba. Ko pa si brez vikendov toliko časa, ni več tako luštno. Le zjutraj ni treba prav zgodaj vstajati. (smeh) Je pa seveda dobro, če te nogomet zanima, ker ta služba ni dolgočasna.

Story: Je potem vaša poklicna deformacija neprestano vklopljena televizija in na njej šport?

Ja. (smeh) Ampak to bi bilo tako ali tako po mojem, tudi če ne bi tega delal. (smeh) Lahko bi ga gledal 24 ur na dan, razen če punca ne zahteva ravno kakšnega 'Seksa v mestu'.

Story: Sta torej doma dve televiziji?

Ne, samo ena, ampak ima na srečo tudi punca rada šport. Če so normalne in zanimive tekme, ji ni problema in tudi skupaj kaj pokomentirava.

Story: Za poročiti torej?

Ja, videl sem, da naj bi po poročanjih nekaterih medijev moj oče plačal mojo poroko. Sicer pa ne vem, ali razmišljam o poroki. Sicer imam dekle, s katero bi se poročil, ampak ne vem, ali je to ravno nujno potrebno. (smeh) Razen da je dober žur, sicer ne vidim smisla, zakaj.

Story: Ker je ena potrditev razmerja več?

Ne vem, ali je lahko kaj več. Morda je otrok več.

Story: Pa o tem kaj razmišljata?

Ja, o tem bom pa moral, sicer me bodo klicali dedek, ko bom prišel po otroka v vrtec. Razmišljam, ja ...

Story: Pa vam je kdaj žal, da ga še nimate?

Včasih, ampak ko vidim prijatelje, kako jim je, pa ne več. Ampak to, da nimaš otrok, je mešanica lenobe in malce sebičnosti, ker raje sam uživaš.

Story: V smislu, da nisi nikoli dovolj pripravljen, da bi mu posvetil toliko časa?

Pri moji službi bi bilo precej neugodno. Ker me ni popoldan, zvečer in ob koncih tedna, moral bi kaj drugega začeti delati. Za družino zagotovo ni to najbolj primeren poklic.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley, Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story40/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 40/2015

Story 40/2015, od 01. 10. 2015