Glasbenika Andraža Hribarja sem spoznala nekaj dni po Slovenski popevki, na kateri je poslušalce začaral s pesmijo Stari most, nostalgično melodijo, prežeto s čustvi.
Nič čudnega, da se nama tako niti v pogovoru ni uspelo izogniti nostalgiji in čustvom, ki so ga preplavila ob prvem stiku s pesmijo.
Kje v pesmi ste našli sebe?
Nimam težav s tem, da se poistovetim s pesmijo, nostalgijo ali čustvi. Sam po sebi sem baladniško usmerjen. Ne vedno in povsod, a imam občutek, da me ljudje vidijo kot baladnika. Vse ima neka svoja sosledja. Jaz sem ustvaril glasbo, nato pa se je spisalo besedilo. Tako je verjetno tudi sama glasbe že v veliki meri vplivala na besedilo. Všeč mi je, da pesem govori o starem mostu v Kočevju, kjer sem odraščal. Dobro se ga spominjam. Najstniške ljubezni in mlada leta so se dejansko dogajale tam pod mostom. To ni izmišljotina. Morda ljudi, ki so most poznali, pesem gane še nekoliko bolj. Čeprav dobivam sporočila ljudi iz vse Slovenije, ki so se poistovetili s čustvi. Tako je Stari most že zdavnaj prerasel lokalni okvir. Ljudje smo izjemno nostalgični. A vsak ima svoje trenutke, spomine, ki jih rad deli z drugimi.
Slišala sem, da se vam je ob prvem pogledu na besedilo orosilo oko?
Res je, čeprav nisem jokav tip človeka. Težko me kaj spravi do solz. Besedilo sem dobil zvečer, pripravil studio in postavil tekst predse. Vzel sem kitaro in hkrati prvič preletel besedilo. Presunilo me je. Hlipal sem med petjem in moral sem prekiniti snemanje. Veliko ljudi se pesem globoko dotakne, številne spreleti kar kurja polt. To je to! Morda sem sam doživljal še bolj intenzivno, saj je pesem napisal oče. To je morala biti prava ljubezen.
Kaj pa vas sicer najbolj gane?
Ne vem. Nesreča drugih ljudi. Sem zelo empatičen. Težko prenašam tudi mučenje živali.
Od kod sami črpate navdih za ustvarjanje? Dejali ste, da v poletnih mesecih radi jadrate. Ali vas glasba spremlja tudi na jadrnici?
Ne morem se ločiti od glasbe. Instrument je vedno ob meni. Naša družba se na ta način tudi zabava. Saj veste, iste ptice skupaj letijo. Ustreza nam, da se ob večerih usedemo in skupaj zapojemo. Ko se na to privadiš, pogrešaš. Na neki način se zadeneš z glasbo. Hecno, a lepše zadetosti ni. Zadetost z adrenalinom, športom. Zadetost z ljubeznijo. Pa zadetost z glasbo. Najlepše odmaknjenosti, ki se jih številni sploh ne zavedajo. Najlepše je srečati prijatelje in z njimi zapeti nostalgične pesmi, s katerimi skupaj zaplavaš v neskončnost.
Če smo že pri adrenalinu ... Ste sicer ljubitelj tovrstnih športov?
V zadnjem obdobju sem odkril kolo, s katerim se rad podam po neznanih poteh na vrhove, v gozdove. Sproščujoče. Očitno se v tem skriva adrenalin, saj komaj čakam, da se spet usedem na kolo. Sem tudi tenisač in v tem športu res ne manjka adrenalina. Sem izjemno tekmovalen, zato lahko postane zelo napeto.
Vam šport v življenju predstavlja protiutež glasbi, s čimer na neki način uravnovesite svoje glasbeno poslanstvo?
Brez športa ni glasbe. Dobro je imeti svoje telo aktivno, že zaradi razmišljanja, dihanja in petja. Zdrav duh v zdravem telesu. Ne bom rekel, da je bil Jimi Hendrix strašen atlet, vem pa, da se je Miles Davis s pomočjo boksa rešil odvisnosti od drog. To ga je dvignilo v novo glasbeno obdobje. Moji glasbeni kolegi so povečini veliki športniki. Glasba ni daleč od športa.
Glasbeniki imate sicer precej specifičen način življenja. Ob ustvarjanju novih albumov se znajdete v vrtincu dela in stresa. Je takrat prav pobeg v naravo tisti, ki sprošča?
To je to. Telo hrepeni po tem, da gre ven. Hecno, a studijske ekipe so pogosto v krtovih deželah, nekje daleč pod zemljo. Nisem še bil v studiu, ki bi bil nekje na vrhu stavbe, ki bi ponudil z razgledom v daljavo. Eden izmed redkih studiev nad zemljo je v Dolomitih, kjer smo pred časom snemali. Vem, da nam ustrezajo zatemnjeni prostori. Včasih tudi zadimljeni prostore. Ko si z ekipo prisiljen biti v majhnem prostoru, te žene k temu, da ideje kar letijo, kar nas še bolj poveže. Zatem pa na kolo ali na teniško igrišče.
Prej ste dejali, da čas z leti še hitreje beži. Vas sicer občutek, da čas beži mimo, zajame tudi, ko se ozrete nazaj?
Ne. Mislim, da je ravno to skrivnost vsega skupaj. Čas ti hitreje mineva, če ga puščaš neizpolnjenega. Če padeš v monoton ritem življenja, se ti hitro zgodi, da v zadnjem mesecu ne najdeš opornih točk v času. Čeprav se ti je čas vlekel, se ti bo zdelo, da je minilo hitro. Če pa si aktiven in se obračaš nazaj, pa je toliko opornih točk, da se čudiš, kaj vse se je zgodilo. Imam obdobje, ki mi je zletelo prehitro, a se mi zdi, da sem bil takrat precej nekreativen, enostavno sem se prepustil toku.
Se vam zdi, da se, odkar ste postali starš, zemlja vrti še nekoliko hitreje?
Sebe gledaš v ogledalo in postopoma spremljaš svoje staranje, no, ne staranje, saj nismo še stari. Odraščanje. Otroci res hitro rastejo in slej ko prej že zaključujejo osnovno šolo. V resnici je tudi čas relativen in prav je, da ga kot takšnega tudi jemljemo.
Ali vas odraščanje otrok vrne v čas, ko ste bili tudi sami njihovih let?
Seveda, na neki način. Ko se otroci rodijo, po navadi živimo v zmoti, da so otroci del nas, a hitro ugotovimo, da so povsem samostojne osebnosti, ki hodijo po svoji poti. Tako lahko svoje življenje podoživljaš le prek igračk, s katerimi se igrajo, risank … Drugače nimam potrebe, da bi se naslanjal na to. Ne želim zveneti egoistično. Vsak mora poskrbeti za svoje življenje, za svojo zgodbo. Jaz je svojim otrokom ne morem dati. Poskušam jih spodbujati, naj razvijajo svoje talente. Že relativno hitro je treba biti priden, slediti svojim sanjam, saj sicer prehitro postaneš del množice, ki le občuduje ljudi, ki so kreativni, uspešni, posebni.
Besedilo: N. A. // Fotografije: Željko Stevanić