O Andražu Hribarju v zadnjem času ni bilo kaj dosti slišati.Od njegovega zadnjega albuma je minilo že deset let. Z glasbenega prizorišča se ni umaknil, temvečje v miru ustvarjal. Tako je nastal tudi novi album, ki ga je pred kratkim s koncertom s simfoniki predstavil javnosti.
Od zadnje plošče je minilo deset let. Zase pravi, da vseskozi dela. V preteklih desetih letih je snemal in nastopil na različnih festivalih. Na Slovenski popevki leta 2013 je zmagal s pesmijo Po čem diši ta dan. Nazadnje je na glasbene odre kot tekmovalec stopil letos, na Dnevih slovenske zabavne glasbe, in zapel pesem Huanani.
Huanani je tudi naslov njegovega zadnjega albuma. Zanimalo nas je, od kod ime, ne nazadnje se sliši nekako nenavadno. "Huanani je neki namišljeni otok sredi oceana. V resnici je metafora za nekaj intimnega, nekaj globokega, neokrnjenega, kar ima vsak človek. Samo ime je čisto moja izmišljotina. Ko smo v brskalnik vpisali, da bi ugotovili, kaj Huanani pravzaprav je, smo ugotovili, da je to neka ulica na otoku Maui na Havajih." Ko je izvedel za to, pravi, da so se mu postavile kocine pokonci. "Umetnik sredi kočevskih gozdov si zamisli neki otok sredi oceana in ime Huanani ter na koncu ugotovi, da ta prostor nekje resnično obstaja." Zanimiva zgodba! Sprva bi lahko marsikdo sklepal, da ime izvira iz Kitajske province Heilongjiang, v kateri je Huanan. Kakorkoli že, album je zdaj tukaj, v Sloveniji in 'nosi' naslov Huanani.
Za vse svoje albume, ki jih je do zdaj izdal, pravi, da so nekakšen dokumentarni izkaz obdobja, v katerem živi. Tudi zadnji album. "Ob poslušanju čez leta se spomnim trenutkov, ko je pesem nastala. Spomnim se, kje je bila napisana, kaj se je dogajalo in tako se posledično spomnim, kako sem se takrat, ko je pesem nastala, počutil." To je zanj pomembnejša informacija, zapis, kot morda družinske fotografije ali kaj podobnega. Sam verjame, da enako velja za poslušalce. Določene pesmi se človeka dotaknejo v določenem obdobju. Vsakdo je imel v svojih 'občutljivih' letih, ko se izoblikuješ, neke svoje pesmi, ki jih pozneje povezuje s tem obdobjem, z doživetji ter občutki, ki jih je takrat doživljal. Pri svojih pesmih ugotavlja, da se ljudje čez čas, ko se srečajo z njim, spomnijo, ga ustavijo in mu povedo, da jih vežejo spomini na prijetne trenutke, ki so jih doživeli ob njegovih pesmih. "Spomnim se, da me je ustavil gospod in mi povedal, da sta se z ženo prvič poljubila ob poslušanju pesmi Moja, moja." Prijetno se mu zdi, da postanejo njegove pesmi del življenja nekoga drugega. "Glasba nas nato na tej ravni tudi povezuje." Čez leta glasbo doživljaš različno in posledično je tudi Andraž Hribar začel že razmišljati, da bi morda kakšno že izdano skladbo izdal v novejši izvedbi.
Že na zadnji album je želel uvrstiti nekaj starejših pesmi, ki bi jih izvedel v spremljavi s simfoniki. Urednik mu je to odsvetoval in mu dejal, da bo to lahko napravil pozneje, ko bo starejši, še izkušenejši. Za to mu je, kot pravi, resnično hvaležen. "Zaradi tega sem padel v nekakšen kreativni vrtinec, v katerem sem veliko napisal. Celo več, kot je bilo treba!" Pesmi piše sam, aranžmaje za ta album pa je napisal Rok Golob. Ob tem poudari, da pri vsakem projektu vsaj del kreative pri pisanju besedila ali glasbe prepusti drugim okoli sebe. "Te pesmi prihajajo k meni popolnoma naključno, jih ne naročim. Nato vzamem morda del refrena." Ljudje so ga in ga še vedno dojemajo kot kantavtorja, vendar sam pri glasbenem ustvarjanju ne ostaja ukalupljen znotraj te definicije, ampak dopušča glasbeno dopolnjevanje z drugimi avtorji. "Ne izključujem nobenega sodelovanja v kreativnosti. To nas kvečjemu bogati." Pri albumu Huanani sta pri besedilih sodelovala Martin Lunder in Milan Hribar. Priznava tudi, da si je na tem albumu glasbo za del refrena neke pesmi izposodil iz pesmi prijatelja Žige Bižala. V svoji glasbeni karieri je na različnih prireditvah sodeloval tudi v obliki duetov, snemanja svojih pesmi se nikoli ni lotil tako in tudi ni razmišljal o tem.
V najnovejši projekt s simfoniki je vložil veliko odgovornosti, vse znanje, zavzetost, gorečnost in veliko mero ponižnosti in spoštovanja: "Gre namreč za vrhunske glasbenike. Ne more vsak igrati v simfoničnem orkestru, posebno spoštovanje pa si zasluži tudi Rok Golob, glasbeni prijatelj, ki je izjemen kreativec." Za Roka Goloba velja, da se izredno zavzeto loti vsakega projekta in zanj vseskozi skrbi, da ohrani svojo pravo podobo. In to se je izkazalo tudi zdaj, na koncertu v stari Ljubljani.
Kadar se Andraž glasbenega dela loti profesionalno, takrat je glasbenik, kadar opravlja karkoli drugega, je pač nekaj drugega. S čim se ukvarja, kadar ni glasbenik, ne želi razkriti. Pravi, da lahko govorimo o njegovih hobijih, kaj več pa ne. Doda le, da je njegovo delo, kadar ni glasbenik, dolgočasno. "Ne živim izključno od glasbe, živim pa predvsem za glasbo." Ta filozofija spremlja večino slovenskih glasbenikov. "Slovenski glasbeniki se moramo ukvarjati še s čim drugim, zato, da se lahko še z glasbo."
V prostem času najraje jadra s svojo jadrnico. Rad se udeleži tudi kakšne regate in priznava, da ga je jadranje kar malo 'zagrabilo'. Letos je kar nekaj časa preživel na svoji jadrnici, njegov celinski hobi je tenis, v katerem tudi zelo uživa.
S partnerico imata devetletno hčerko Nano Majo ter sina Vitana Maja, ki je letos dopolnil 15 let. Drugo ime, ki ga nosita oba otroka, izhaja iz meseca maja, v katerem sta se s partnerico spoznala. Spoznala sta se, kot sam pravi: "Pred mnogo leti."
Andraž meni, da Slovence na vseh področjih, ne samo na glasbenem, 'matra' predvsem to, da je bilo tuje vedno malo boljše. Slovenci imamo visok odstotek ruralnega prebivalstva. Skozi leta smo bili, in ne nazadnje še smo, nekakšni podložniki ali bolje rečeno hlapci. Vladali so nam gospodje, ki so nosili omiko in kulturo in od tod nekakšna percepcija, da je tuje boljše. Andraž Hribar nam je poklonil nekaj, česar drugi nimajo. Zdaj imamo otok, pa čeprav izmišljen, s katerega se bo slišala pesem, pa četudi morda le v nočnem času.
Besedilo: Aleš-Rod // Foto: Igor Zaplatil in Helena Kermelj
