Andraž Hribar: "Življenje je še vedno lepo"

Življenje je še vedno lepo. In še vedno je res, da si je lepo življenje treba želeti in se za to potruditi. Lažje je, če imaš okoli sebe ljubeče in poštene ljudi.

Pred kratkim izdani album ste poimenovali Huanani – kaj se skriva za tem sanjavo-eksotičnim poimenovanjem?

Huanani je izmišljen otok sredi oceana. Je metafora za skrit kotiček, ki ga vsi ljudje nosimo v sebi in se vanj vračamo v času veselja in žalosti. Je tisto najintimnejše v nas. Tisto, kar nas dela ljudi.

Kakšna pa je rdeča nit albuma?

Album je sestavljen iz desetih pesmi. Vsaka ima svoje sporočilo in svojo zgodbo. Govorijo o odnosih med ljudmi in o odnosu do samega sebe. Včasih šaljivo povejo kakšno resnico o življenju. Ena od pesmi pravi: »All you need is love, če si bogat in zdrav ...« (Vse, kar potrebuješ, je ljubezen, op. a.). Druge pesmi govorijo tudi o tem, kako smo ljudje nenehno ujeti med sanje in resničnost. »Na barki iz besed, z jadri iz obljub, zaljubljena otroka zaplula sva v svet ...«.

Album ste posneli s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija – zakaj se zdi, da je prav tovrstno sodelovanje vrhunec ustvarjanja glasbenika?

Seveda to ni nujno. Je pa lahko takšno sodelovanje rezultat dolgoletnega ustvarjanja. S tem lahko sploh dobiš priložnost za sodelovanje. Seveda tu ni nič samoumevnega in tega se zavedam. Zelo sem hvaležen in počaščen za priložnost, da sem lahko sodeloval s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s tako vrhunskimi inštrumentalisti.

Vaš oče, Milan Hribar, prav tako glasbenik, je napisal besedilo za vašo pesem Moja moja. Kakšno vlogo ima oče pri nastajanju vaše glasbe?

Lepo je sodelovati s človekom, ki mu lahko brezpogojno zaupaš. Tudi pri tem projektu je prispeval nekaj besedil. Seveda pozorno prisluhne vsem mojim novim skladbam in tudi pokomentira, čeprav se temu izogiba. Saj veste, pri umetnosti je tako, da ima lahko vsak svojo interpretacijo, ki pa ni nujno edina.

Besedila za svoje pesmi večinoma pišete sami. Kdaj ste pa napisali svojo prvo pesem?

Pišem že, odkar dobro vem zase. Prve pesmi sem napisal že na začetku osnovne šole. Ne vem pa natančno, katera je bila čisto prva. Vem le, da so govorile o skrivnostnih stvareh in dogodkih. Kakšna pesem pa že tudi o dekletih.

Ste tudi svoji zdajšnji izbranki posvetili kakšno pesem?

Moji izbranki je posvečenih kar nekaj pesmi. Vendar je nikjer zares ne omenjam in opisujem. No, ja, morda v pesmi Ne jokat' lubika. (smeh)

To, da je glasba vaša ljubezen, smo že slišali. Kaj pa se skriva na vašem »ljubezenskem seznamu« pod številko 2, 3?

Oh, to pa ni težko vprašanje. Malo težje je le to, da je več prvih mest. Na prvem mestu se gnetejo družina, glasba, jadranje, tenis, moje Kočevsko in prijatelji. Pa še bi lahko našteval.

Kaj je za vas dobra glasba?

Zame je dobra tista glasba, ki ima dušo. Ni pomemben žanr, pomembno je, da ima globino in širino. Če pa bi se odločal glede na glasbeni slog, bi rekel, da so mi najbližje rok, džez, šanson. Rad pa slišim tudi kakšno dobro pop pesem.

Besedilo: Ksenija Sedej
Fotografije: Željko Stevanič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec