Andrej Hrausky: Vpogled v življenje Jožeta Plečnika

Slovenski arhitekt Jože Plečnik je pomembno zaznamoval tri evropske prestolnice: Dunaj, Prago in predvsem rodno Ljubljano. Letos je 60. obletnica smrti najpomembnejšega slovenskega arhitekta, ki mu bo od 15. junija do 5. septembra posvečena tudi fotografska razstava na prostem, v Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju, ki ga je uredil arhitekt sam.

V zavesti Slovencev Jože Plečnik velja za nekakšnega svetnika, kar naj bi bila do neke mere zasluga njegovega nečaka, ki se je po Plečnikovi smrti vselil v njegovo hišo, saj je bil v Trnovem župnik.

Na Plečnikovo dediščino je Karl Matkovič skrbno pazil, vendar osebno verjamem, da je tudi kaj počistil. Ker nekatere stvari preprosto manjkajo, na primer določene knjige, ki so mu, kot navaja umetnostni zgodovinar France Stele, služile kot podlaga za nekatere načrte, pa jih ni nikjer. Nenavadno je tudi, da je toliko Plečnikovih pisem, ki jih je pisal gospe Emiliji Fon, lekarnarici iz Kostanjevice, ohranjenih (310 jih je), tista, ki jih je ona pisala njemu, pa manjkajo – ohranjeno je le eno. Ne ve se, ali so se izgubila, težko pa verjamem, da bi jih Plečnik sam sproti zažigal, saj sta si dopisovala več kot 25 let. Vmes je ona enkrat predlagala, da bi se poročila, kar je Plečnika povsem vrglo iz tira, in ji je pisal, da je povsem narobe razumela njuno prijateljstvo.

Med Plečnikovimi skrivnostmi je tudi omara na Fakulteti za arhitekturo, kjer je bil profesor, ki je še danes zaklenjena.

Nihče ne ve, kaj je v tej omari, čeprav verjetno osebnih pisem ni v njej. To je steklena omara, v katero lahko kukamo in vidimo, da je v njej marsikaj. Fakulteta se pripravlja, da jo bodo komisijsko odprli in popisali. Na to čakamo.

Plečnik se ni nikoli poročil, z ženskami ni hotel imeti ničesar intimnega. Govori se, da ga je razočarala neka dunajska gospa ...

Hiša industrialca Johanna Zacherla na Dunaju je Plečnikovo najpomembnejše mladostno delo. Plečnik je bil namreč 12 let samostojni arhitekt na Dunaju in v tem obdobju naj bi se zaljubil v sestro Zacherlove žene, vendar ni popolnoma jasno, koliko je bilo to zares. Ne ve se, ali so ga v to zvezo silili, pa on ni hotel, ali je bilo obratno, dejstvo pa je, da je bila Zacherlova družina zelo visoko v dunajskih krogih, medtem ko je bil Plečnik vendarle sin mizarja iz province.

Ženskam je bil sicer všeč.

Plečnik je bil kot Kraševec (doma sicer iz Vipavske) zelo privlačen gospod in je ženske privlačil. Bil je ozkega obraza in je imel brado. Ko je postal častni meščan Ljubljane, je mesto naročilo njegov kip v glini, ki pa so ga leta 1945 razbili, ker so mislili, da je Leon Rupnik, poveljnik domobranske vojske, ki je imel enako brado.

Plečniku ni uspelo, da bi na Dunaju nasledil svojega profesorja arhitekture Otta Wagnerja, zato je šel v Prago, kjer je preživel prvo svetovno vojno. Ko se je leta 1921 vrnil v Ljubljano, je imel 49 let, in je bil za tiste čase že star.

Pa ne samo to, po naravi je bil hipohonder in pesimist, rad je jamral, da ne bo zmogel. Ko je bil star 41 let, je pisal kiparju in arhitektu Ivanu Meštroviču, da je že toliko star, da se bo zelo težko prilagodil kakršnikoli spremembi. Vedno, kadar je dobil kakšno naročilo, je najprej povedal, da je utrujen, da najbrž ne bo zmogel. Ko je prišla druga svetovna vojna, je bil prepričan, da je ne bo preživel. Ker se je tako bal, si je že leta 1941 dal narediti svoj nagrobni kamen. V kamnoseštvu Vodnik so 16 let imeli shranjen njegov spomenik, na katerem sta manjkali samo še zadnji dve številki.

Ne le, da je vojno preživel, to je bilo zanj pravzaprav najbolj ustvarjalno obdobje.

V svojo hišo v Trnovem je pripeljal najbolj zveste učenke, ki so mu pomagale pri risanju načrtov, medtem ko je bila arhitekturna šola zaprta. Moški so bili na fronti, Plečnik pa je medtem na polno projektiral, saj je bil za vojsko prestar. Med italijansko okupacijo Ljub­ljane se je gradila ljubljanska tržnica in tej gradnji Italijani niso nasprotovali, poleg tega je imelo mesto že nabavljen gradbeni material, ki ga od leta 1939, ko se je začela vojna v Evropi, ni bilo več preprosto kupiti. Še med nemško okupacijo so se gradile tudi Plečnikove zapornice na Ljubljanici. Leta 1944 je na NUK padlo letalo in še istega leta so knjižnico v grobem obnovili.

Pa je bil Plečnik res tako zelo pobožen ali je bila njegova vera v skladu s pričakovanji tistega časa?

Plečnik v veri ni izstopal, je pa imel s cerkvijo vedno neko posebno 'razmerje'. Leta 1932 so po njegovih načrtih obnovili fasado nunske cerkve. Plečnik je takrat uredil Kongresni trg in ga je zelo motilo, ker je fasada nunske cerkve razpadala. Predstojnici je napisal pismo, da razume, da nimajo denarja, vendar je dolžnost vseh meščanov Ljubljane, da se tak spomenik vzdržuje, kar je podkrepil s tem, da je pismu priložil 100 dinarjev kot prvi prispevek. To so objavili v časopisu, zgodovinar Stele je napisal članek o pomenu nunske cerkve in v nekaj mesecih so zbrali dovolj denarja za obnovo. Je pa bil Plečnik ves čas na bojni nogi s škofom Jegličem, ki je brata Andreja obsodil in poslal v Idrijo, prišlo je celo tako daleč, da je Jeglič ustavil gradnjo šišenske cerkve z argumentom, da je poganska, da ni dovolj katoliška. Imel je težave z institucijo.

Kako se je potem zgodilo, da ga je slovenska katoliška cerkev leta 2007 predlagala za beatifikacijo?

Do leta 1945 je imela cerkev izjemno pomembno vlogo v družbi, kar smo v socializmu pozabili. Vsi prazniki so bili cerkveni, nune so skrbele za več sto revežev, uršulinke so vodile gimnazijo ... Plečnik je za cerkev delal veliko stvari, ker je sakralno arhitekturo dojemal kot tisto, ki presega čas. Nagrobnik (spomenik) in tempelj sta formi, ki imata velik simbolni naboj, in to mu je bilo pomembno. Narodno knjižnico, ki jo je zasnoval kot tempelj učenosti, imamo v Sloveniji eno, cerkev pa je na vsakem gričku.

Naredil je tudi celo vrsto spomenikov v čast narodnoosvobodilni borbi ...

Bil je domoljub, ni pa bil simpatizer komunistov, ki so se sicer zelo trudili, da bi ga pridobili na svojo stran, saj je bil ugleden človek. Naredil je projekt za parlament, ki sicer ni bil uresničen. Imel je celo idejo, da bi podrli ljubljanski grad in na hribu nad Ljubljano zgradili parlament, vendar je bilo že leta 1945 jasno, da to ne pride v poštev, saj naj bi v prostorih gradu imeli muzej NOB. Naredil je več kot 20 spomenikov NOB. Vsaka vas je takrat hotela imeti svoj partizanski spomenik, zato so celo imenovali komisijo, ki jih je morala odobriti.

Kakšen je bil pravzaprav Plečnikov finančni status, ob toliko projektih bi moral biti premožen gospod?

Plečnik je živel zelo skromno, šlo mu je samo za arhitekturo. Imel je redne dohodke na ljubljanski šoli za arhitekturo in trdil je, da mu je to dovolj, zato je za vse druge stvari plačilo odklanjal. Župani Ljubljane so govorili, kako je fino, da imajo Plečnika, ker tako dobro projektira, pa še zastonj. Naredil je na primer Napoleonov obelisk (spomenik Ilirskim provincam), pa je župan predlagal, da se mu zahvalijo. Mestni svetniki so vstali in zavpili: »Hura, Plečnik zahvaljen!« In to je bilo to. So pa seveda mlajši arhitekti besneli, ker jim je bil nelojalna konkurenca.

Plečnik je dočakal 84 let, za njegovo dolgo živ­ljenje pa naj bi imela zasluge tudi gospodinja Urška, ki mu je vsako nedeljo po maši pripravila zeliščni čaj, ki ga danes lahko kupimo pod blagovno znamko Plečnikov čaj.

No, s čajem se Plečnik zagotovo ni preveč nalival. Popil pa je zelo veliko cvička, ki ga je redno dobival v dar. Ker ni nič računal, so mu naročniki kot plačilo nosili vino in žganje. Ko je delal cerkev v Bogojini, sta šla z župnikom Bašo v gostilno na 'lipov tej' (zgodbo o 'lipovem teju' je zapisal Vilko Novak v svojih spominih Sedem desetletij s Plečnikom), pa se je izkazalo, da je bila v skodelici dvakrat žgana prekmurska slivovka.Plečnik je bil navdušen in župnik mu je pozneje poklonil 80-litrski sod tega 'lipovega teja' kot honorar za načrt cerkve. Znano je neko pismo, v katerem je pisal: »Hvala za 20 litrov vina. To bo veselo.«

Kadil je tudi cigarete in to najslabše, delavske, brez filtra, znamke Morava. Znana je anekdota, ko je bil jugoslovanski kralj Aleksander povabljen k Tomašu Masaryku in je občudoval njegov grad, rekoč: »Vam je pa lahko, ko imate take dobre arhitekte,« pa je Masaryk odvrnil: »Kako, saj jaz imam vašega.« Ko je bil potem Plečnik povabljen h kralju v vilo Suvobor na Bledu, je kralj na sprehodu po parku izvlekel zlato cigaretnico in mu ponudil najboljše cigarete, delane posebej za dvor. Plečnik jih je mirno zavrnil, češ da ima on svoje, delavske in ne mara drugih. Potem je kralj obrnil svojo cigaretnico, ki je imela dva vhoda, in tudi on je potegnil ven svojo moravo ... Kralj je pri Plečniku naročil nov kraljevi dvor na Bledu in lovsko kočo v Kamniški Bistrici, ki je bila edina narejena, medtem ko dvor, potem ko so kralja v Marseillu ustrelili, ni bil.

Kakšen je bil Plečnikov odnos do gospodinje Urške, ki naj bi mu bila tudi naklonjena?

Za Plečnika so skrbele gospodinje, zadnja, Urška Luzar, je bila pri njem od leta 1932 pa vse do arhitektove smrti. Opisala ga je kot res­nega in dostojanstvenega človeka. Zelo jo je cenil, vendar mu je, po njenih besedah, 'delo pomenilo vse'. Brez dvoma sta si bila naklonjena in Plečnik ji je s potovanj pošiljal razglednice. Znanci so jo zbadali, ali se bo z njim poročila, vendar se to ni zgodilo in tudi jedla sta vedno ločeno. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del