V slovenske kinematografe je prišel nov celovečerni film Vsi proti vsem režiserja in scenarista Andreja Košaka, ki ga lahko označimo za pravi politični triler.
Kako ste zadovoljni z odzivom na film?
Odzivi so zelo dobri. Tudi v Ljubljani, kjer je zelo zahtevno občinstvo, pravzaprav lahko rečem, da najtežje. Tega se spomnim še iz svojih pankrokerskih časov. V Domu svobode v Šentvidu je bil koncert Johnnyja Štuiliča in Azre. Med občinstvom je bila taka napetost, da je razbil kitaro. No, potem je nekako prebil zid in koncert izpeljal do konca.
Ste torej imeli tremo pred premiero?
Pred premiero imaš vedno tremo, to je povsem naravno stanje. Tudi večina igralcev ima strašno tremo, preden gre na oder. Ne glede na leta, trema vedno je prisotna. Ko se film enkrat začne in vidiš, da teče, da občinstvo reagira na pravih mestih, da se tam, kjer je smešno, smejijo, tam, kjer je napeto, so tiho, in ko vmes skoraj nihče ne gre na stranišče, je to že zelo dober znak. Z odzivom na premiere smo bili zadovoljni, v Mariboru so se še bolj smejali ...
Kako ste razvili idejo za film?
Človek bere časopise – to je to … Scenarij sem začel pisati pred štirimi ali petimi leti. Nato traja kar nekaj časa, da se prebiješ čez Filmski sklad in vse razpise. Je pa tako, da se po navadi vse vedno vrti okoli ene teme. Ko o njej razmišljaš pol leta in je še vedno zanimiva, napišeš scenarij.
Izbrali ste vrhunsko igralsko zasedbo.
Za Vlada Novaka sem že vnaprej vedel, da ga bom angažiral v filmu. Je namreč eden od redkih igralcev, ki ima ogromen razpon. Lahko rečem, da je zelo varna izbira. Izjemno se je potrudil, celo nekaj si je dal med zobe, da je bil kot Marlon Brando. Zelo dolgo sem iskal igralca za lik inšpektorja, na koncu pa sem izbral Petra Musevskega. Pri nas so inšpektorji odigrani malce nerealno, on pa je natanko vedel, kako. Točno je vedel, kdaj in kako odreagirati v posameznem kadru. Vedeti morate, da je v filmu kar 40 vlog, kar je zelo veliko.
Prvič ste sodelovali z igralcem Valterjem Draganom.
Dolgoletni kolega, ki mu še nikdar nisem dal vloge, me je zelo presenetil. Govorim o Valterju Draganu in zdaj sem se z veseljem odločil zanj. Bila sva in sva še najboljša prijatelja, a nikoli nisva delala skupaj. Zdaj ga bom z veseljem še kdaj vzel. Odlično je odigral, ker ni bil stereotipen, dejansko je pokazal, kakšni so ti naši ulični kriminalci. Pri nas ves kriminal prihaja iz politike, da smo si na jasnem. Vse drugo so neki mali dilerčki, nič kaj omembe vredno. Popolnoma drugače pa je na Balkanu, kjer imaš genialne združbe.
Zdaj, ko živite na relaciji Makedonija–Slovenija, zagotovo še bolj opazite, kaj se dogaja …
Seveda, Slovenija ni tako poceni za snemati. Mi smo imeli srečo, da smo v Kamniku skoraj vse dobili brezplačno. V manjšem mestu se je tudi lažje dogovoriti za zapore ulic. Predvsem lahko to rečem zato, ker sem prve tri filme naredil z rekonstrukcijo obdobja. Kako naj zdaj z budžetom, ki ga imaš, najdeš stvari iz obdobja, v katerem naj bi se dogajal film. Gledalci so zelo občutljivi, ko kaj najdejo. V Outsiderju so na primer ugotovili, da v 80. letih ni bilo na košarkarskem igrišču trojk … Meni niti na pamet ni padlo. Sicer pa praktično ni filma brez napake, tudi Kubrik jih ima.
Kaj se vam je zdelo pri snemanju najbolj zahtevno?
Pri tem filmu mi je bilo najtežje to, da sem paralelno vodil šest zgodb. Če bi bila ena slabša, bi to film motilo, tako pa so vse lepo povezane in lepo tečejo. Ljudje pravijo, da je film gledljiv in napet. Težko je doseči, da lahko tistih 100 minut držiš napetost.
V zadnjem času v Sloveniji nasploh prevladujejo bolj kriminalke.
Končno smo se Slovenci začeli zavedati, da je tu nekaj zelo narobe, zato smo šli proč od socialnih dram. Tema je absolutno prava. To je neki 'zeitgeist', saj ko prižgeš teve, drugega sploh ni. To lahko reče predvsem moja generacija, ki je živela v prejšnjem sistemu in se ga dobro spomni. Moram pa reči, da ni bil tako zelo koruptiven, predvsem za delavce veliko boljši.
Kako dolgo ste snemali film?
Film smo posneli v 30 dneh, nekaj scen smo žal morali izrezati, a režiser pač mora biti sam do sebe najstrožji. Imel sem srečo z odlično ekipo in snemalcem, ki je iz Amerike. To je zanj prvi celovečerni film. Tu sem zelo veliko tvegal, a se mi je na koncu izplačalo. Spoznala sva se prek koproducentke v Berlinu. In ko mi je poslal svoj kratki film, me je prepričal. Res je, da je tudi zelo izobražen, ima dve fakulteti, med drugim Columbio. Poleg tega pozna res veliko filmov, tudi takih povsem neznanih. Pokazal sem mu še nekaj jugoslovanskih filmov in je bil toplo presenečen. Ko vzameš nekoga iz tujega prostora, vse vidi drugače.
Ali ste pogosto v Sloveniji, tudi ko nimate projektov?
Ja, velikokrat pridem. Zdaj, ko sem delal film, sem bil več ali manj tukaj, drugače pa živim v Skopju. Zaradi ljubezni in tudi zaradi tega, ker me Ljubljana dolgočasi. Nočnega življenja ni. Ljubljana izgublja svojo identiteto. Že res, da je vse lepo in urejeno, a nikjer v centru ni več videti toliko mladih kot nekoč. Očitno je, da ni dovolj denarja, mladi pa se tudi ne upirajo več tako, kot smo se mi nekoč. Ko smo bili mi mladi pankrokerji, smo se upirali zelo mladi. Razen Pankrtov so bili vsi pank bendi najstniški. Ko smo pisali ta besedila, smo bili stari 15 ali 16 let, nato je sledila vojska, po vojski faks, takrat pa se ti ni več dalo pisati. Če bi bil danes mlad, bi bil verjetno bistveno bolj oster, kot so oni. Ta mladina nima nobene perspektive, nima stanovanj, nima ničesar. Je pa res, da je naša generacija imela rokenrol, vsaj neko upanje, da lahko spremeni svet na boljše. Danes živimo v nekih ciničnih časih.
