Andrej Ropret je vrhunski menedžer in svetovni podprvak v potapljanju na vdih, spoznajte ga od blizu

Kako je to mogoče, se spra­šujem, in medtem ko se rokujeva, pre­mišljujem, na koga me spominja njegov videz. Hm, na Super­mana! Ja, točno, Superman je, mi odzvanja v glavi, čeprav v svoji pisarni s pogledom na največje slovensko nakupovalno središče Citypark ni videti čisto nič zbegan, nasprotno, zelo osredotočen je.

In čeprav ne pomaga žrtvam zlikovcev, me navdi­huje s svojo zgodbo, ki potrjuje star slovenski pre­govor: V volji je moč. On je čisti dokaz za to. Srkam njegove besede in upam, da bodo odzvanjale v mojih ušesih, ko bom mislila, da česa ne (z)morem. Obenem si želim, da se njegova zgodba dotakne vseh, ki v sebi čutijo željo, da bi iz sebe naredili nekaj več. Ker je velik navdih in pomaga odgnati zlikovca v nas samih, ki nam tuli v ušesih, da tega in tega pa mi res ne (z)moremo.

10 minut brez vdiha?!

Andrej Ropret je tisti, ki brez diha vzdrži skoraj 10 minut. Ne morem verjeti, da je to sploh mož­no, a on potrdi in pravi, da je njegova velika želja priti na 10+. "Nekaj posameznikov na svetu je to zmoglo ali zmore in mislim, da nisem več zelo daleč," reče, sama pa se sprašujem, kako dolgih je lahko 10 minut in ali sploh kateri po­sameznik na svetu zmore živeti kot vrhunski športnik najvišje kategorije in obenem vrhunski menedžer.

"Vse počnem s srcem in zdi se mi, da so pri vsem, kar delaš s srcem, rezultati prej ali slej vidni," mi reče umirjeno in navdušeno hkrati ter doda: "Pri tem mi morda pomaga tudi šport – pri športu vse delaš na dolgi rok. Čeprav prve mesece, prva leta rezultatov ni, s trdim delom in vztrajnostjo pridejo kar naenkrat. Tako pri športu kot pri poslu sta pomembna minulo delo in učenje na napakah. Vse, kar si nekdaj naredil, se ti pozna v sedanjosti. V športu se naučiš, da vse izvira iz ne­uspeha. Uspehe gradiš na neuspehu. Če bi to hotel ponazoriti drugače, bi narisal piramido: vse spodaj je neuspeh, na vrhu pa je uspeh.

V športu se navadiš, da četudi ne gre, puške ne vržeš v koš, temveč ves čas gledaš, kaj si naredil narobe in kaj si naredil prav, ter na tem gradiš. Napak si ne smeš očitati. Če nečesa ne narediš nalašč narobe, se s tem ne smeš preveč ukvarjati, ker je to le negativna energija. Misli pozitivno in delaj dobro in tako se lahko tudi iz slabih časov vrneš na pravo pot.

To je miselna komponenta, ki mi pomaga prebroditi marsikaj. Starši so me že kot maj­hnega otroka učili, da karkoli se nam zgodi, nikoli ne smemo obupati; včasih je treba stopiti korak nazaj, namesto da rinemo naprej, se ozreti okoli sebe, pogledati vase, stvar pogledati še s ptičje perspektive – kako si nekaj naredil, kako si se odzval, potem pa z druge perspektive marsikaj vidiš drugače. Imam veliko znancev, poslovnih partnerjev in prijateljev, ki mi vedno dajo povratno informacijo, iz vsega tega pa se učim. Vse se da, če se hoče," doda Andrej Ropret, meni pa pogled uide na sliko na njegovi delovni mizi z napisom: Vsemu sem kos. "Dodatna motivacija," se mi nasmehne.

Vse je v glavi

Andrej Ropret je prepričan, da je vse v glavi. Motivacija, odločitve, prijaznost, cilji in predvsem disciplina. Ko ga poslušam, mi je jasno, da je slednja pri njem jeklena. Nemalokrat vstane ob petih, da je po napornem treningu lahko ob osmih že na svojem delovnem mestu.

"Izjemno dobro se počutim, ko vem, da sem že pred službo naredil nekaj zase," pove Blejec, ki največ trenira v Radovljici in se vozi v službo v Ljublja­no. Ko se pogovarjava o treningih, izvem, da trenira brez trenerja, ker mu v Sloveniji ni nihče kos in ker obenem športa, s katerim se ukvarja, država ne podpira – tako se mora za vsak trening, tekmovanje in vso organizacijo dogovarjati sam, prav tako sam pa svoje šport­no udejstvovanje in treninge tudi financira – njegov 'konjiček', ki Sloveniji prinaša svetovne medalje in prepoznavnost, od njega terja polovico letnega dopusta in več tisoč evrov na leto.

Ob tem se ne čudim, da je tak garač tudi v službi. "Delam po 8 do 10 ur na dan, in ko sem v službi, sem res 110-odstotno samo v službi. Takrat ne razmišljam o športu ali osebnih stvareh, temveč le o službi. Potem si vzamem eno uro za res učinkovit trening, ki ne vključuje nobenih drugih misli in telefonov. Tele­fon je ob strani, takrat poskrbim za neki duševni mir, ki mi pomaga tako pri športu kot pri poslu in tudi sicer v življenju. V prostem času sicer kot menedžer na vodilnem mestu ne morem kar odklopiti telefona ali izbrisati misli na posel, a se trudim, da tega ni preveč. Ker svoje delo res rad oprav­ljam, mi ni težko."

Nasmehne se in mi pove, kako ponosen je na najnovejšo pridobitev največjega trgov­skega centra v Sloveniji, ki ga vodi: moderno porisane stene, ki vključuje lokalno okolje in njihove kupce v prostor, ki so jo ustvarili v sodelovanju z naravoslovnotehnično fakulteto Univer­ze v Ljubljani. Ponosen je tudi na najnovejši sistem hlajenja v Cityparku, ki kupcem v teh vročih dneh omogoča ohladitev in prijet­na doživetja, na vedno bolj 'zeleno' življenje trgovskega centra in to, kako radi uresničujejo svoj slogan: Citypark polepša dan.

Skleda s sadjem na direktorjevi mizi

Potem pomislim, kako sem se počutila, ko sem prišla v njihove poslovne prostore in čakala na najin pogovor. Sodelavci so bili spro­ščeni, ena sodelavka je ravno drugi prinesla kavo v njeno pisarno in ob tem je bilo slišati veselje. Na mizi mojega sogovornika je bila skleda s sadjem in vprašala sem ga, ali je sadje vedno na njegovi mizi.

"Trudim se, da bi bilo večkrat, pri meni in zaposlenih, saj je človek to, kar jé. Obenem je zelo pomembno, da se ob trdem delu vsi dobro počutimo. Če je zaposleni dobro razpoložen, bo raje prišel delat in bo raje nekaj naredil ter bo to naredil tudi bolj natančno." Pokimam in premišljujem, da ta disciplinirani človek veliko razmišlja ne le o dobrem počutju strank, temveč tudi svojih sodelavcev in sebe.

"Rezultati niso le plod trdega dela, ampak tudi dobrega počutja. Prekoračil sem številko 40, moje telo potrebuje več regeneracije kot telo 20-letnika. Zavedam se, kako zelo pomembno je, da mu namenim dovolj počitka – spim od 7 do 8 ur na dan – ter dobro, pre­mišljeno prehranjevanje. Ugotovil sem, da mi najbolj ustreza vegetarijanska prehrana, ki ji dodajam piščančje meso, kadar želim vnesti več beljakovin. Ves čas skrbim tudi, da popijem veliko tekočine. Včasih mislimo, da smo lačni, pa je naše telo le žejno."

V pogovoru pomen zdravega in obenem obrzdanega prehranjevanja omeni še večkrat, jaz pa občudujem njegovo jekleno voljo. Kot bi slišal moje misli, mi reče: "Včasih smo mislili, da lahko telo iztisnemo do konca, a zdaj poskrbim, da nikoli nisem lačen, da ima moje telo vedno gorivo – tudi avto brez bencina ne pelje nikamor več. A čeprav ves čas sledim telesu in nikoli ne grem čez sebe, grem do svojih meja tako na treningih kot na tekmovanjih. Moji treningi so izjemno naporni, namerno treniram v težjih pogojih kot takrat, ko tekmujem – v kopalkah za pet evrov, s slabo opremo in ko je veliko ljudi v bazenu.

Potem me na tekmi, ko uporabim najboljšo opremo in je popoln mir, nič več ne more presenetiti in v takih skorajda res idealnih okoliščinah lahko dam res vse od sebe. Vedno iščem nedirekten pristop. Izvajam tudi nekaj vaj iz joge za prsni koš in za mišice ter dihalne vaje, na tekmovanju pa grem vedno do roba, tako si nikdar ne očitam, da bi lahko iztisnil več in zmagal …

Pomislim, koliko se je gnal v mladosti, ko si je želel kot njegov stric nastopiti na olimpijskih igrah. Vendar mu tek na smučeh ni prinesel rezultatov, za katerimi se je gnal. Po študiju, ko je nastopil svoje prvo menedžersko mesto v veliki korporaciji, je šport opusti, a kmalu je ugotovil, da je živ­ljenje brez njega pusto. Ker ga izzivi ženejo naprej, ker vedno hoče preseči svoje meje in ker je že med tečajem potapljanja videl, da so njegovi rezultati primerljivi s tekmovalci, je tekaške smuči zamenjal za plavuti. In začel presegati samega sebe ter kmalu stopil na najvišje stopničke v Sloveniji, nato je osvojil še Evropo in svet.

Dosega najvišjo raven kakovosti vrhunskega športnika v Sloveniji za neolimpijski šport, kamor spadajo še Oblak, Roglič in Pogačar. "Čeprav v svetu predstavljam Slovenijo, o svojem športu javno ne govorim kaj dosti," mi pove ravno, ko pomislim, kdo glasno navija zanj, poleg njegove družine in sodelavcev, morda kakšnih poslovnih part­nerjev, ki ga včasih presenetijo z vprašanjem, ali je on tisti Ropret z medaljami … Bojim se, da sem mu vzela že preveč dragocenega časa, čeprav ne daje takega vtisa.

Zanima me še, kako njegov življenjski slog sprejema njegova žena in tudi tu se izkaže, da Andreju Ropretu njegovo izredno osmišljeno in disciplinirano življenje prinaša sadove: "Žena me spremlja na večini tekmovanj in vedno si vzameva tudi čas zase, si ogledava mesta ali deželo, ki sva jih obiskala." Ker je v pogovoru že prej nekajkrat omenil ženo, vem, da je tudi ona pomemben del njegovega življenja, da to niso le služba, tekmovanja in potovanja. Pa glasba, ki jo posluša v avtu, ko prek prostoročnega telefoniranja opravi vse klice.

Poskušam si priklicati še njegove dosežke in si jih predstavljati – osebni rekord v zadrževanju sape oz. daha, ležanje v vodi v mirovanju: 9 minut in 30 sekund, vendar šteje le rezultat, ki je dosežen na tekmah, torej 9 minut in 3 sekunde. Svetovni podprvak z enojno plavutjo, s katero v enem kosu preplava 265 metrov – to je več kot pet dolžin olimpijskega bazena na dah, kar traja približno štiri minute. Z dvema plavutma preplava le pikico manj – 250 metrov. Zanima ga tudi potapljanje v globino – njegov rekord brez treningov, ker bi zanje moral skoraj vsak dan na Hrvaško, a mu zahteven posel to preprečuje – je 80 metrov na dih v globino.

Napisala: Petra Arula // Fotografije: Alen Kraupović, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec