Ali ste kdaj iskali telefonsko številko določenega človeka, in ko ste jo dobili, nekako niste bili prepričani, da je prava? V takšnem trenutku klicatelj ob prvem klicu po navadi pogovor začne v stilu: »Dober dan, gospod Novak?«. Temu ob odgovoru »Pri telefonu.« sledi majhno olajšanje. Ko človek kliče Andreja Šifrerja, je izkušnja malce drugačna.
Če ste se rodili v krajih na sončni strani Alp in ste pripadnik starostne skupine med sedmim in 97. letom, skoraj gotovo ne boste trčili ob takšno dilemo. Že ob prvem zvoku iz slušalke boste dobili potrditev, da je na drugi strani pravi sogovornik. To je v veliki meri privilegij ljudi, ki se tako ali drugače pojavljajo v medijih. Ampak na način, kot se Andrej Šifrer, se le redki.
Avtor zajetne zbirke že davno ponarodelih pesmi se počasi že pripravlja na okrogli jubilej – štirideseto obletnico 'rojstva' svoje prve plošče. Ampak ker nas od tega trenutka loči še nekaj mesecev, smo se tokrat raje kot prelomnic in rekordnih glasbenih dosežkov avtorja, ki ga enako radi poslušajo tako otroci v vrtcih kot upokojenci v domovih za ostarele, lotili aktualne teme, ki pravzaprav zelo lepo spada v družinsko revijo, ki jo ravnokar držite v rokah.
Med srcem in razumom
»Zanimivo je, kako se v življenju stvari pogosto odvrtijo znotraj majhnega časovnega prostora. Ene stvari si pričakoval, ene pa so se enostavno zgodile. Ravno v teh dneh je družinsko gnezdo zapustila 'zadnja ptica'. Hčerka Kora je namreč odšla na študij v Birmingham. Razšla sva se z besedami – jaz nisem žalosten, da greš, ampak ker te ne bo tukaj. Pri tem sem pomislil, da se pravzaprav vse življenje na neki način ukvarjamo 'z lesom'. Gradimo. Bodisi ograje bodisi mostove ...«
Metafora, ki jo je naš sogovornik v naslednjem trenutku spretno umestil v starševski okvir. »V takšnih okoliščinah, ki so za starše vedno naporne, gre vselej za razmerje med srcem in razumom. Nekoč sem gledal dokumentarec o odpravi Apolla 11. Glavni inženir, ki je nadzoroval ekipo, je takole odgovoril na vprašanje novinarjev: Gre za izlet v neznano. Mi bomo posadko usmerili proti Luni. Nato bodo odleteli na 'dark side od the Moon' (na njeno temno stran), kjer ne bo nobene komunikacijske povezave. Če smo vse naredili in izračunali prav, jih bomo spet slišali čez 9 ur in pol. Zelo podobno je z otroki. Če si svoje delo pri vzgoji dobro opravil, jih boš še videl. Če pa je z leti zraslo preveč ograj, so otroci zate izgubljeni.«
Od lulčka do ptice iz nebes
Stara ljudska modrost pravi, da so zelo dober pokazatelj uspeha posameznika v življenju njegovi otroci. Eden izmed najbolj znanih Slovencev ne skriva, da je izjemno ponosen na svoje otroke in zdaj že tudi na tri vnuke. V isti sapi pa dodaja, da je vzgoja umetnost s številnimi zapletenimi neznankami. Kot se za umetnika spodobi, je svojim naslednikom posvetil tudi pesmi. Vse se je začelo z Martinovim lulčkom.
»Tisto z Martinom je bil bolj hec, namenjen nečaku Boru. Takrat se moj sin ni niti še ni rodil. Ob turneji – na Triglav – pa se je vse skupaj razširilo kot požar. Pesem je bila hit na albumu Ideje izpod odeje – to je bila prva slovenska plošča, prodana v več kot 100.000 izvodih. Danes pa je ne smem izpustiti na nobenem koncertu. Če jo, se ljudje počutijo prevarane. Evina pesem na drugi strani je priljubljena v vrtcih, kot uspavanka. Korina pa je bolj za izbrance. Besedilo je transcendentno. Čuti se, da je nastalo v povsem drugem življenskem obdobju – »vzhodno od krivice in zahodno od gorja, tam je kraj resnice, dom vsemogočnega. Le nevidna vez druži duše brez teles, od tam prihaja Kora, moja ptica z nebes.«
Otroci Andreja Šifrerja se strinjajo, da je prav zadnja pesem najlepša med tremi, ki jim jih je posvetil. Avtor pa priznava, da odraščanje otrok, ki se pojavljajo v pesmih, ni lahka izkušnja. Potomci znanih staršev se morajo namreč veliko bolj boriti za to, da si izborijo svojo identiteto. Martinu, Evi in Kori je to dobro uspelo, čeprav starejša Andrejeva otroka v šoli nista rada govorila o svojem 'poreklu': »Martin se danes ukvarja z davčnim svetovanjem in se nerad medijsko izpostavlja. Eva je uspešno zaključila specializacijo iz otorinolaringologije, Kora pa bo zdaj v Angliji začela študirati mednarodno pravo,« s tistim prav posebnim očetovskim leskom v očeh poklicne poti svojih otrok opiše nesojeni pravnik. Andrej Šifrer si namreč kljub uspešno zaključenemu študiju prava nikoli ni služil kruha v tem poklicu. In to je beseda, ki mu je, ko beseda nanese na vzgojo in življenjske odločitve otrok, še posebej pri srcu: »Poklic izhaja iz besedne zveze biti poklican. Najlepše je, če lahko opravljaš takšno delo. Nekaj, za kar si poklican. Ne skrivam ponosa, da je ena izmed mojih hčera zdravnica. Eva ima socialni čut. To je gotovo poseben poklic. Tudi zato, ker ga s pridobljenim znanjem lahko enako uspešno opravljaš povsod po svetu.«
Pesmi so na neki način moj dnevnik
Andrej Šifrer pogosto pravi, da je s svojimi pesmimi pisal neke vrste dnevnik in da se še dandanes dobro spomni, kako se je počutil v trenutku, ko je zložil določene verze. Če ga vprašate, ali njegov oče v resnici ni verjel, da bo sinova kariera zacvetela, vam bo prikimal, preden boste do konca zaključili vprašanje. V dolgih desetletjih pa se je naučil tudi, da znajo biti Slovenci precej kritični poslušalci: »Veste, jaz nisem izučen glasbenik. Zavedam se, da tudi v pevskem pogledu nikakor ne izstopam. Ampak sem pa na neki način vseeno pustil svoj pečat.«
Pravzaprav ob teh besedah človek pomisli na Boba Dylana, ki prav tako ni bil izjemen pevec. Toda na papir je zapisal besedila, ki so ob njegovi interpretaciji postala nesmrtna. Po drugi strani se zdi se, da je Andrej Šifrer eden izmed tistih znanih Slovencev, ki jih, čeprav se nam zdi drugače, bistveno premalo poznamo. Je človek z izredno širino, kakršno lahko pridobiš le z bogatimi življenjskimi izkušnjami ter s številnimi dogodivščinami in poznanstvi, ki jih je stkal na svojih potovanjih. Slednja so že vrsto let njegova strast.
»Vsaj enkrat na leto, če je to le mogoče, poskušam oditi na daljše potepanje. V tujini človek dobi drugačen, širši pogled. Predstave o tamkajšnjem življenju pa se pogosto razlikujejo. Amerika, na primer, je za številne dežela neskončnih možnosti. Če ti uspe, je to nedvomno zelo res. Če pa nisi med zmagovalci, je tamkajšnja realnost bistveno bolj kruta, kot pri nas. Mislim, da se marsikdo ne zaveda, v kakšnem koščku raja živimo v Sloveniji.«
V Sloveniji je najhujša avtocenzura
Seveda je marsikaj daleč od idealnega. Tudi zato je Šifrerjeva Država še vedno nadvse aktualna pesem. Ampak na naših radiih je ne boste mogli slišati. Kot pravi njen avtor, je razlog preprost: »Gre za nekaj hujšega, kot je cenzura. Največja težava pri nas je avtocenzura.«
Skratka, če je vaš EMŠO malce bolj žlahten in ste si zato že kdaj ogledali uvodno špico nadaljevanke Naša krajevna skupnost ali pa kje drugje slišali pesem To se govori, veste, da ima Andrej Šifrer tudi izostren čut za spremljanje dogajanja na družbenem in političnem področju: »Ne maram fundamentalizma. To pa je pri nas problem. Zdi se namreč, da imajo Slovenci, ki se odločijo za politiko, možnost le za enega izmed dveh skrajnih polov. Prave sredine pa žal ni.«
Ker avtor, ki je v eni izmed novejših pesmi zapisal – »politiki drdrajo isto molitev, kako se obdržati pri koritu do naslednjih volitev« – meni, da sam nima pravih danosti za skok v politiko, se zato raje posveča drugim stvarem. V prostem času je navdušen tenisač, ki zase pravi, da so drugi boljši, vendar je on tisti, ki najraje igra. Zaradi malce utrujenih kolen v glavnem igra dvojice, kjer se vedno pokaže človekov pravi značaj. Kondicijo pa kolikor je mogoče redno vzdržuje z vzponi na Jošta oziroma v centru Pro Šport, kjer je skupaj z gostiteljem, nekdanjim skakalcem Damjanom Frasom, vedno dobrodošel gost omizij, kjer je govor o zanimivostih s športnih terenov: »Veliko se pogovarjamo o takšnih rečeh. Sam sem recimo nedavno obiskal Odprto prvenstvo Avstralije v tenisu, kjer sem si ogledal tudi po 10 dvobojev na dan. Najrazličnejše kategorije. Vse po vrsti - ženske, moške, dvojice, ekshibicijske dvoboje ... Imel sem priložnost govoriti tudi z Matsom Wilandrom in Dominiko Cibulkovo. Posebej zanimiva izkušnja pa je bila spremljati nastopajoče dame na zabavi, v večernih toaletah. Takrat vidiš, da so tenisačice v resnici prave lepotice. Tudi Serena Williams v živo deluje precej drugače, lepše kot na televiziji. Komur so všeč eksotične ženske, bi bil prav gotovo zelo navdušen.«
Besedilo: Boštjan Belčič / Fotografije: Bor Dobrin