Andrej Težak Tešky je gotov eden izmed najbolj zaposlenih ljudi pri nas, če ne celo na svetu. Uspešno krmari med različnimi službami, ki so hkrati njegov hobi.
Je odličen stand-up komedijant, menedžer glasbenih skupin, organizator številnih odmevnih festivalov, učitelj na Panč akademiji, solastnik in upravljavec kluba stand-up komedije v Zagrebu in 10ke v Ljubljani ter celo reševalec morskih psov in delfinov v Indoneziji, kjer je solastnik parcele. Poleg tega pa še vegetarijanec, ki ga ne moti, da mu je oče, po poklicu mesar, pobil koze med tem, ko je bil na drugem koncu sveta. Na kavo se je pripeljal s svojim najljubšim prevoznim sredstvom - rolko.
Story: Pravite, da vse probleme ali ovire rešujete s smehom. Je to dobro ali slabo?
To je dobro. Vsak, ki se je v nekem trenutku odločil, da se bo ukvarjal s komedijo, se je zato, ker mu je življenje ponudilo težke situacije, pri katerih se moraš nasmejati in samo iti naprej. Če ste imeli z vprašanjem v mislih koze, ki jih je moj oče 'upokojil', pa sem vegetarijanec predvsem zato, ker je moj oče mesar ...
Story: Kar je malo ironično, kajne?
Zelo ironično in tudi na začetku zelo slabo sprejeto, ampak zdaj je vse v redu in tudi drugi ljudje v moji bližini jedo več zelenjave. Če se dotaknem prvega vprašanja, je življenje prekratko, da bi ga jemali resno, in to je moj moto.
Story: Veliko jih meni, da so komiki najbolj depresivni ljudje. Je kaj resnice v tem?
Jaz nisem in tudi sicer sem veseljak. Je pa res, da je morda v tem razlog, zakaj nisem na ravni nekaterih komikov, ki pa so depresivni, imajo za seboj že težke življenjske preizkušnje ali pa trenutne probleme, iz katerih lahko črpajo dobre ideje. Nekaj te najbrž mora boleti, lahko pa tudi ne. Konec koncev imamo vsi probleme in vsak ima zgodbo, se izraža na tak ali drugačen umetniški način.
Story: Torej, vi nimate globoke bolečine. Od kod pa črpate ideje za nastop, dobre šale?
Tomi iz Siddharte ima črne nohte, ker se vsak dan malo s kladivom po njih tolče, tako da je neka bolečina.
Story: Aha, od tu torej ta njegov patos v glasu? (smeh)
(smeh) Veš, jaz imam to žebljarstvo na gmajni, ne ...
Story: Ampak res imate kmetijo. Kaj vse počnete doma?
Že vse življenje sem hobi kmet, in čeprav živim v Ljubljani, se nimam za Ljubljančana. Na začetku sem želel biti Štajerec, ker po očetovi strani prihajamo od tam, pa sem bil veliko časa v mladosti tam na počitnicah in celo delček življenja živel v Halozah. Zdaj pa živim v Muljavi na Dolenjskem, ki je dokaj blizu Ljubljane, in ker je v mestu prostor za delo, je tam prostor za živeti. Rad se umaknem iz vrveža in 'šundra', ki ga imam sicer rad, ko sem sam del njega. Tako da uživamo na Muljavi, kjer se s starši prerivam, kdo bo imel kaj od vrta, a nimam dovolj časa, da bi se šel kmeta. Zraste kakšna solata, paradižnik in še kaj se najde ...
Story: Ko pa niste na varnem v svojem lepem 'mehurčku', imate drugega, ki je povezan z delom. Aktivni ste v več državah, vodite klube, ste menedžer, komik, iskalec talentov, snujete lasten projekt ...
V Zagrebu imava s komičarko Marino Orsag že štiri leta klub stand-up komedije, kjer imamo predstave šestkrat na teden. Pred letom in pol smo enak klub odprli še v Ljubljani, kjer so predstave dvakrat na teden v klubu 10ka na Miklošičevi, poleti pa smo se preselili na letni vrt Jazz Cluba Gajo. Menim, da imata džez in stand-up komedija veliko skupnega ... Drugačen svet, ki ni komercialen in je malo bolj 'podzemni'. Čeprav to v zadnjem času ne velja za stand-up komedijo. Jazzerji sprva niso verjeli, da bo stand-up uspešen v tem okolju, pa smo vendarle veseli, da ni tako. Delamo namreč brez vstopnine, na tako imenovan 'klobuk' - kot pravi ulični umetniki in, iskreno, se to najbolj izplača.
Story: Je to prihodnost stand-upa? Da delate na 'klobuk'?
Prihodnost ne, ampak ena od stvari. Ne sme te biti sram ponuditi klobuka, tudi v glasbi ne. Marsikdo je na Prešernovem trgu delal podobno, pa zavoljo tega doživel čisto drugo dimenzijo, kot če bi stal na odru in zabaval tri tisoč ljudi.
Story: Morda občutek, da za delo nisi plačan po tekočem traku, umetniku da dodaten zagon? Sklepam, da to doživljate kot nagrado za svoje delo, kajne?
Nagrado, ja. Ker delam z glasbeniki, vem, kako je, ko rečejo, da si vreden toliko, kolikor prodaš vstopnic. Še lažje je reči, da si vreden toliko, kolikor ti ljudje na koncu dajo iz svojega žepa. Mislim, da jih privabi to, da je brezplačno in da na koncu, če so se seveda zabavali, dajo v klobuk pet evrov ali več. Odvisno od tega, koliko so se ob tem zabavali. Čeprav je ulična umetnost zadnja v vrsti, ampak tako dobiš veliko več zadovoljstva in ne nazadnje tudi denarja. Publiki dajemo možnost, da se na koncu sama odloči, koliko je bil nastop vreden.
Story: Pravite, da je stand-up komedija postala bolj komercialna. Zakaj mislite, da je tako? Konec koncev Panč po novem traja kar pet dni.
Panč je veliko pomagal pri tem, da je stand-up postal malo bolj ovrednoten, hkrati pa tudi popularnost pomaga, da je Panč vedno večji. Vedno več komikov imamo v Sloveniji, sam imam šolo Panč akademija, kjer se vsako leto rodijo trije ali štirje novi in tudi zunaj tega, seveda, ampak pomaga, da je bolj razširjen spekter. Baza je v Ljubljani, a veliko hodimo naokoli in nastopamo, zato se vedno več podjetij ali posameznikov za rojstne dneve ali obletnice odloča, da imajo dogodke, ki jih popestrijo s stand-upom. Samo še na pogrebih dejansko nismo nastopali.
Story: Se potem humor prilagodi dogodku, ljudem, okolici? Pa seveda še vprašanje, čemu se Slovenci najbolj smejimo?
Zagotovo se prilagajamo, nekateri malo manj, drugi bolj. V mestu ali pa na vasi povsem drugače dojemajo humor. Čeprav mislim, da se Slovenci radi smejimo predvsem dobri šali. Radi imamo politični humor, ki ga je še vedno premalo, slovensko sceno, žensko-moške odnose - s tem se vsi identificiramo, ker imamo izkušnje. Ženskih komičark je sicer manj, ker se težko prebijajo v vseh oblikah humorja v svetovnem merilu. Pravega razloga za to še nisem našel, pa sem naredil magisterij iz comedy menedžmenta v Angliji, kjer so nam deloma odgovorili na vprašanje. Gre za to, da največ parov hodi na stand-up dogodke in ženska se težko smeji lepi ženski na odru, ker se počuti ogroženo, moški poleg nje pa se tudi malo zapre, da se ne bi zameril svoji dragi.
Story: Medtem ko ženske 'padamo' na moške, ki premorejo dobro količino humorja, kajne?
Tako, tudi to je res. Ko si dekle izbere moškega, humor igra pomembno vlogo. Ko si pa moški izbira dekle, humor pade na zadnje mesto. Nam je bolj pomembno, da humor razume. Ni se mi še zgodilo, da bi mi kdo od prijateljev rekel, da se je v dekle zaljubil, ker ima dober smisel za humor.
Story: Sicer pa imate letos na Panču kar veliko ženskih stand-up komedijantk. Če se ne motim, jih je kar sedem.
Ja, čeprav jih je malo, si vedno želim, da bi jih bilo veliko, ker je to drugače in tudi zanimivo je odkrivati drugačne, dobre stand-up komedijantke. Morda se je letos malo po naključju zgodilo, da se jih je nabralo ravno toliko, ker je med njimi veliko tujk. Imamo Grkinjo, Hercegovko in tudi Slovenke. Končno smo se malo bolj povezali s Štajersko in nastopa Martina Ipša ter še neke mlade talentirane komičarke, ki so dobile priložnost, da se pokažejo.
Story: Takoj jih vržete v ogenj?
Tako kot sam rad hodim po robu, se mi potem zdi, da morajo tudi vsi okoli mene slediti temu principu.
Story: Pogumno, tako za njih kot za Panč. Kako pa nastane komičar?
Nekaj vsekakor mora biti privzgojeno, želja po nastopanju, ki izhaja iz otroštva. Nekateri vse življenje ostanejo v majhni družbi, kjer ob pivu ali dveh zabavajo prijatelje, nekateri pa poskušajo več. Od trenutka, ko si zaželiš postati komik, do tega, da to postaneš, je dolga pot. Zdi se mi eden od najtežjih poklicev, kar jih je, sploh pa da v tem postaneš uspešen. Sam si za vse, tako na odru in takrat, ko snuješ material. Včasih se tudi publika smeji nekaterim stvarem, za katere nikoli ne bi pričakoval.
Story: Zdi se, da moraš biti kar dober psiholog za ta posel. Koliko je razmišljanje o humorju iz dneva v dan naporno za življenje?
Dober komik postaneš, ko nehaš razmišljati o tem, da moraš biti vedno smešen. Sicer ja, moraš biti pripravljen, in ko se kaj zgodi, pozoren, si to takoj zapisati ali pa posneti, da ne bi pozabil. Ta dar imamo vsi, ampak nekateri smo se odločili, da bomo te stvari pobrali in delili naprej. Človeška neumnost je neizmerna in iz tega se da dobro črpati ideje za nastop. Veliko se tudi sprašujemo, zakaj nekatere stvari nenehno ponavljamo, kar je tudi sama po sebi odlična tema za komika.
Story: Konstantno razmišljate o ljudeh in situacijah, ki vas obkrožajo. Gre za sociološki eksperiment?
Ja, komedija je velik eksperiment. Pa tudi, kako nekaj, kar je smešno na primer, meni predstaviti drugim, ki me ne poznajo. Zagotovo je psihologija množice, ker predpriprave na nastope terjajo veliko razmišljanja o ljudeh, njihovem okolju in stvareh, ki bi jim lahko bile zabavne.
Story: Poleg raznovrstnega dela, ki ga opravljate, ste med drugim postali še reševalec morskih psov in delfinov. Kako se je to zgodilo?
Hecna zgodba. Na enem izmed festivalov sva s prijateljem Maretom sedela na jasici, ko je prišla ideja, da bi kupili zemljo v Indoneziji. To smo dejansko storili in zdaj grem vsako leto za en mesec na dopust, kjer sem se začel resno ukvarjati s potapljanjem. Na enem izmed otokov Gili gradim umetne koralne grebene, plavam z ribami, morskimi psi, delfini in sodelujem z organizacijo Gili Eco Trust, prek katere se borimo z lokalci, ki mislijo, da je pobijanje delfinov šport, pobiramo plastiko s plaž in tako naprej.
Napisala Manja Plešnar
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
