Andreja Čeligoj je ilustratorka in grafična oblikovalka ter likovna pedagoginja, katere posebnost je profesionalna, učinkovita in uspešna priprava na likovne sprejemne izpite.
Kako bi opisali svoj ustvarjalni slog?
Skice vedno izdelam na papir. Veliko jih nikoli ne uresničim ali pa šele leta pozneje. Ustvarjam večinoma na platno, in sicer ga kupim kot metrsko blago, ga sama grundiram, urežem želeno velikost in obliko. Napnem ga, ko je slika že končana. Najraje ustvarjam z akrili, ker se hitro sušijo in nimajo vonja. Dodajam tudi pigmente. Včasih sliki dodajam risbo s svinčnikom, voščenkami ali letrasetom. Uporabljam tudi oblikovalske programe in slike spreminjam kar računalniško.
Vaše ilustracije so bile razstavljene po vsem svetu, na samostojnih in skupinskih razstavah. Katera razstava je bila za vas najpomembnejša?
Vsaka razstava je posebna. Najbolj mi bo ostala v spominu razstava v Louvru v Franciji z naslovom European way(s) of life. To je bilo maja 2002, leto dni po diplomi. Bila je prva razstava, na kateri sem se predstavila kot profesionalka. Prejela sem tudi posebno pohvalo žirije.
Kot magistra umetnosti ste ustanovili zasebno šolo art:tečaji. Kaj vas je pritegnilo k predajanju likovnega znanja?
Ko sem diplomirala, me je pokojna profesorica Romana Lesnika povabila k sodelovanju. Ideja je bila narediti knjigo za izobraževanje o grafičnem oblikovanju, ki pa je žal še vedno ni. Pomagala sem ji pri vodenju tečaja za priprave na likovni sprejemni izpit na akademiji. Delo sem opravljala tri leta, in ker ni bilo plačano, mi je predlagala, naj naredim svoj tečaj in poskušam kaj zaslužiti.
Je veliko mladih nadarjenih?
Ne vem, ali danes še vemo, kaj je nadarjenost. Vsake toliko se oglasi kdo, ki je nadarjen in ga likovno ustvarjanje veseli. So pa tudi nadarjeni, ker so slišali, da to so, a se jim nič ne ljubi. Nadarjenost ti ne pomaga, če ničesar ne narediš. Delo, delo, delo in veselje do njega, pa bo nadarjenost prišla do izraza. Sprejemni izpit je ne glede na leta neka stopnička v njihovem življenju. Z ekipo jim pomagamo, da jo lažje dosežejo in pridejo na pot svojih sanj. Za mesto na želeni ustanovi pa je treba tudi kaj narediti.
Kakšna študentka ste bili vi?
Bila sem odlična študentka. Študij me je vedno zanimal in vse naloge sem opravila vestno in zavzeto ter zanje v tujini prejela kar nekaj nagrad in priznanj. Ves čas sem prejemala tudi Zoisovo štipendijo. Od otroških let sem si želela biti oblikovalka. Ko se pripravljaš na sprejemni izpit in se ti želja uresniči, veš, da si bližje sanjam in da je za to treba delati ter tudi kaj žrtvovati.
Delno ste študirali tudi na Finskem, kako je bilo študirati tam?
Na Finsko sem se odpravila v četrtem letniku, leta 2000, v okviru Socrates Erasmus. Študij je tam popolnoma drugačen. Imeli smo kreditne točke – pri nas ocene, poučevali so nas profesorji z vsega sveta in tudi moji prijatelji študentje so bili iz Mehike, Japonske, Afrike, Grčije, Italije ... Študij je potekal v angleščini. Šola ima 11 nadstropij in že prvi dan te fotografirajo, dobiš izkaznico in elektronski naslov z domeno šole in digitalni ključ, da lahko v šolo vstopaš 24 ur na dan. Vsak oddelek ima svoje prostore, tudi knjižnico, kuhinjo z vso opremo in počivalnico.
Kako je študij v tujini zaznamoval vaše ustvarjanje?
Finska je bila popolnoma nov svet. Všeč mi je bilo, da ni bilo poudarka na teoretičnih predmetih, temveč na delavnicah. Tam si srečeval študente z vseh oddelkov in del študija smo opravili skupaj. Ko se te različne izkušnje in znanja povežejo, stvari dobijo nov pogled in pomen. Delavnice vodijo nekdanji uveljavljeni študenti ter na koncu sledi razstava. Ogromno je sodelovanja s svetovno znanimi blagovnimi znamkami in tudi lokalnimi, nagrade pa so konkretne. Povezava gospodarstva in podjetja s šolo je bila zame zelo zanimiv princip. Finska je očarljiva dežela in zelo napredna. Kljub temu da je minilo 17 let in da smo v tem času tudi mi marsikaj izboljšali, še vedno nismo dosegli tistega, kar sem tam videla takrat.
Kako pa poteka učenje v vaši šoli, katera ustvarjalna področja pokrivate sami in katera prepuščate drugim strokovnjakom?
Šole nikoli ne bi zmogla voditi sama. Imam kar nekaj sodelavcev, s katerimi že leta sodelujemo in izvajamo tečaje: risanje, slikanje, oblikovanje keramike, kiparstvo, kaligrafija in oblikovanje nakita, imamo pa tudi profesionalne oblikovalske računalniške tečaje. Večinoma poučujem le tečaje, namenjene pripravi na likovni sprejemni izpit. Lahko pa me ujamete tudi na tečaju risanja, slikanja ali kaligrafije.
Vodenje šole in tečajev zahteva čas. Vam ga kdaj primanjkuje za lastno likovno izražanje?
Časa vedno primanjkuje. Ko ga imam in je lepo vreme, pa grem raje s psom v naravo. Svoje službe ne jemljem kot službo, ampak kot del življenja. Tehnologija mi omogoča, da sem lahko vedno in povsod prisotna in mi ni treba sedeti v pisarni.
Potrebujete za ustvarjanje popoln mir, morda celo umik v osamo?
Osame ne potrebujem, ker sem zelo družaben človek. Mir najdem v morju, gozdu, snegu, velikih drevesih, gorskem zraku, morskem dnu, mavricah in še bi lahko naštevala.
So vam mlajši kdaj navdih z idejami?
Mlajši so moj navdih s svojo igrivostjo. Največji navdih pa so moji nekdanji tečajniki in tečajnice, ki so postali zelo uspešni. Nanje sem izredno ponosna in vem, da jim je na njihovi poti pomagalo tudi moje znanje. Njihov uspeh je tudi moj in zaradi tega ima moje delo smisel in navdih najdem tudi v njihovem uspehu.
Besedilo: Metka Pravst
Fotografije: osebni arhiv in Matevž Paternoster (portret)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču