Andrejo Jernejčič bi težko opisali z eno besedo. Oddaja močno energijo, je dinamična in razmišlja nekaj korakov naprej. Številni pravijo, da je kot vulkan.
Najbolj jo poznamo kot izkušeno piarovko in menedžerko, ki se je več kot dve desetletji kalila tudi v novinarskih vodah. Pohvali se lahko s svojim tretjim delom, ki je že po treh tednih postalo uspešnica – Biblija uspešnega piara.
Kaj trenutno počnete? Že pišete novo knjigo?
Ne, po treh letih pisanja in priprav za knjigo Biblija uspešnega piara sem naredila malo premora in v zadnjih mesecih pišem le službene stvari. Nisem še začela pisati nove knjige, čeprav imam sveže ideje. Če bi imela več časa, bi lahko napisala več knjig. Nekoč si želim napisati knjigo, ki bi se brala kot erotična kriminalka, a to bom mogoče napisala na stara leta.
Biblija uspešnega piara je imela zanimivo zgodbo tudi v Dubaju. Tam ste imeli predstavitev knjige in nanjo ste zamudili ...
Res je, večer pred predstavitvijo sem priletela, potem pa so se bolečine v trebuhu, ki so nastale na letu, nenormalno povečale. Morala sem poklicati zdravnika, nato iti na kliniko, kjer so zdravniki ugotovili, da imam kilo. Dali so mi zdravila, vendar je preteklo kar nekaj časa, preden so me spustili iz klinike, saj v Dubaju stvari ne potekajo ravno hitro, tako da sem čisto malo zamudila na lastno predstavitev knjige. Na srečo je v Dubaju glede začetkov drugače, so pozneje, zamuda se ni tako poznala. Sem pa bila v lepi beli obleki in so mi rekli, da sem kot angel. Seveda sem, če sem pojedla tablete in tudi čakanje na rezultat, kaj mi je, je bilo stresno.
Kaj je tisto, kar vas vleče v tujino?
Navadno grem v tujino, ker je to povezano s službeno potjo, ampak si vedno poskušam vzeti še kakšen dan oddiha. Zelo veliko tudi predavam v tujini. Všeč mi je, da grem iz Slovenije v drugo kulturo. V bistvu to moram storiti. Če sem predolgo v Sloveniji, me zaduši. Zelo lepo se je vrniti domov, imam čudovite ljudi, ki me obdajajo, ampak občasno moram zamenjati državo, okolje, ljudi in kulturo.
Pravite, da je knjiga za vsakogar?
To je knjiga za vsakega, ki se želi kadarkoli in v kakršnikoli obliki predstaviti javnosti. Lahko ima na primer kakšno dejavnost, je obrtnik, ima start-up ali pa je študent in se mora predstaviti za novo službo. Lahko je tudi nekdo, ki išče novo zaposlitev ... Skratka, knjiga je primerna za vsakega, ki bi se rad učinkovito predstavil javnosti, postal bolj opazen in s tem povečal svoj prodajni uspeh.
Ko ravno govoriva o knjigi, imeli ste veliko naklado, dva tisoč izvodov v slovenščini in 500 v angleščini. Večino, pravite, ste razprodali, kar ni ravno klasično za slovenske razmere, kajne?
Včasih se malo pošalim, da če že delam dober piar, potem sem ga naredila tudi za svojo knjigo. Knjiga oziroma priročnik je nastal dobesedno iz potrebe po takšni literaturi, kajti tega pri nas nimamo. Ljudje so me na delavnicah spraševali, kje lahko preberejo moje nasvete. Zdi se mi ključno, da so v knjigi opisani konkretni primeri iz različnih situacij, tudi kako ravnati v krizi. Takrat se je treba hitro in pravilno odzvati. Pogosto sem presenečena, ker še vedno veliko podjetij ne ve, da je treba v kriznih razmerah reagirati čez noč.
Hodite v službo, predavate, popoldne ste mati, ponoči delate ter ste hkrati še mentorica, in to kar v treh organizacijah. Kako vam vse to uspe?
Biti mentorica pomeni, da s svojim znanjem nekomu pomagaš. Vsaka oseba, katere mentorica sem, mi da misliti in tudi sama se od njih učim. Pri mentorstvu ni ustaljenega vzorca, vsak pride s svojo težavo. Nekateri bi radi uredili komuniciranje, drugi povečali samozavest, tretji se želijo več pojavljati v medijih in biti prepoznavni. Nekateri ne vedo, kako bi komunicirali s poslovnimi strankami, da bi bili bolj uspešni ali bolj jasni. In vsak od njih mi da v različnih okoliščinah misliti.
Kako preživite s samo nekaj urami spanja na noč? Včasih ste spali tudi samo po dve, tri ure, a pravite, da se izboljšujete ...
To sploh ni zdravo in vem, da je treba spati več ur, vendar imam ponoči mir, poglobim se v teme in kar nenadoma je zgodnja jutranja ura. Jutranje vstajanje ni nekaj, kar bi mi šlo najbolje od rok, ampak če o tem ne razmišljam, nekako gre. Ko zazvoni budilka, je treba vstati.
Doma imate hčer, zdaj je že prvošolka. Koliko časa posvetite njej in kaj za vas pomeni biti mati?
To je v bistvu najlepša vloga, ki jo lahko imam. Najlepše mi je preživljati čudovit čas s svojo hčerko, zato popoldne ne želim hoditi na dogodke, in to moje stranke vedo. Popoldneve in zgodnje večere želim biti mati, to pomeni, da se lahko posvetim otroku, da se lahko skupaj igrava ali da greva skupaj na sprehod s psom. Je pa res, da je bila, ko sem ravno izdajala knjigo, hči za marsikaj prikrajšana. Ko sem končala knjigo, sem rekla, glej, Princesa, to bo pa zate! To se ji je zdelo zelo lepo in rekla je: Veš, mami, to sem si pa res prislužila.
Kateri življenjski moto vas spremlja?
Vedno pravim, da si upaš živeti tisto, kar sanjaš. Je pa zanimivo, da me že vse življenje spremlja moto Emersona, ki pravi: Boj se tistega, kar hočeš. Marsikaj, česar si želim, se mi uresniči, a nikoli se to ne zgodi v točno takšni obliki, kot sem si želela. Če sem si nekaj želela, se je sicer uresničilo, a drugače, kot sem si predstavljala ali zamislila. Vedno so neke podrobnosti, detajli, ki ne 'štimajo'. Boj se tistega, kar želiš, ker potem to dobiš. Ampak Emerson ni nikoli rekel, da ne bo v taki obliki, kot sem si zamislila.
Foto: Tina Ramujkič