Bralci in bralke revije Jana so imeli letos težko nalogo, saj so izmed desetih kandidatk morali izbrati tisto, ki ji bo pripadel častni naziv Slovenka leta. Konkurenca je bila huda, a to za Andrejo Strle Podobnik, ki je letošnja nosilka tega laskavega naslova, ni nič novega. Andreja je namreč 40-letnica, ki si je zadala cilj in ga uresničila: preteči ultramaratonsko preizkušnjo na nepalski Himalaji in zmagati.
Andreja je mama dveh otrok in podjetnica iz Starega trga pri Ložu. Ženska, ki je pripravljena vstati sredi noči, se povzpeti visoko v gore in biti nato ob desetih v službi. Z možem v Cerknici vodita podjetje z dvema dejavnostma – on vodi orodjarstvo, ona pa velnes, kozmetiko in savne. Na Everest Trail Raceu je pometla z vso konkurenco in favoritinjo za zmago, Britanko Jennifer Hill, poslala na drugo mesto, saj jo je prekašala za cele tri ure. Njen dosežek bi se v številkah glasil: v šestih dneh je v pogorju Himalaje pretekla 160 kilometrov in vsak dan v mrazu, vetru ter v zraku z malo kisika premagala več kot 29 tisoč metrov višinske razlike. S časom 30 ur in 53 minut je zasedla tudi izvrstno drugo mesto v absolutni konkurenci. Temu velikemu dosežku novo dimenzijo da dejstvo, da Andreja ni profesionalna športnica, medtem ko so bili vsi drugi na startu profesionalci.
Vsakodnevni trening
"To preizkušnjo sem si podarila za 40. rojstni dan, kar je bila moja želja že pet let," je povedala Andreja. Pri tem so jo podpirali tudi njeni domači, saj so dobro vedeli, kako veliko ji to pomeni, in so ji dali moralno in psihično podporo. "Takoj po opravljeni prijavi, novembra 2015, sem začela resno trenirati. Vsak dan sem tekla v hrib najmanj 2–3 ure – največkrat na bližnjo Slivnico, Snežnik, Nanos, 1 uro tempo teka po ravnem, ob ustreznem vremenu se usedla na cestno kolo za 2 uri, trikrat na teden izvajala funkcionalno vadbo za moč. Poleti oz. ko je vreme omogočalo, predvsem pa med vikendi, sva z možem in družino kolesarila do našega morja, vsaj 100 kilometrov, šla tudi na Pag, Krk s kolesom. Vsaj trikrat na teden sem se sama, z možem, družino ali s prijateljicami, odpravila tudi v naše gore. Največkrat sem se tja odpravila kar sama, že zgodaj zjutraj, tekla brez postanka do vrha Triglava, Grintavca, Storžiča in bila v dopoldanskem času že nazaj v službi. Ni minil dan, ko ne bi imela vsaj dve uri treninga, tako da je na koncu, pred skorajšnjim odhodom na tekmo, moje fizično stanje skoraj nakazovalo na pretreniranost, saj počitka in regeneracije res ni bilo veliko," je svojo pot opisala Andreja. Njen mož, uspešen podjetnik in športnik, ji vedno stoji ob strani, in ker sta povezana tako poslovno kot zasebno, večino časa preživita skupaj.
"Sva najboljša družba drug drugemu. Mož ni tako ekstremen športnik kot jaz. Rad teče polmaratone, en maraton na leto, in to mu zadostuje. Me pa v vseh mojih podvigih podpira in je vesel, ko vidi moje veselje ob vseh teh aktivnostih, ki jih opravljam. V visokogorje ne zahaja rad, zato grem tja sama, v nižje hribe pa gremo velikokrat vsi skupaj z otroki. Mož je navdušen nad mojo neskončno energijo in veseljem, kar se vse izraža tako v osebnem, poslovnem kot športnem uspehu. Dober tim moža in žene vedno vodi k uspehu in zadovoljstvu obeh oz. vseh." Imata 20-letnega sina Nala in 12-letno hčerko Tio Cleo. Sin dela v domačem podjetju, hčerka je v šestem razredu osnovne šole. Sin je bil profesionalni, uspešen kolesar v spustu, hčerka trenira atletiko. "Otrokom dajeva dober zgled: z delom, športom, redom ter disciplino. Kaj od vsega tega bodo uporabili v svojem življenju, pa je njihova odločitev. Naloga staršev je predvsem dober zgled, saj besede nimajo nikoli take veljave kot dejanja. Upam, da bosta poslušala sebe in svoje srce ter sledila svojim željam in bila srečni."
Potrebuje vedno nove izzive
Andreja je oseba, ki potrebuje vedno izzive. Zdaj že išče nove cilje, ki ji bodo začinili življenje. "Vsako leto se z možem odpraviva na maraton v eni izmed svetovnih velemest. Tekla sva že maratone v Londonu, Parizu, Barceloni, Madridu, Rimu, Beogradu, Rotterdamu. Prijateljica iz Argentine, ki sem jo spoznala na Everest Trail Race, me vabi, da pridem na prekrasne trail tekme, ki potekajo v Andih, kamor me prav tako vleče že dolga leta." Zelo so ji všeč gore in njihova tišina, občutek svobode, ki ga dobi tam. "Prav taki občutki me prevzemajo ob dolgih tekih, kjer se človek preklopi v neke druge dimenzije in se posveti predvsem in samo sebi ter tako še bolj spoznava svojo dušo in telo ter svoje sposobnosti, tako mentalne kot fizične. Ob vseh težavah in nadčloveških naporih ostanejo v srcu zapisane samo lepi spomini, ki se nikoli ne zabrišejo."
