Andrejka in Peter Preskar: Hiša ljubezni

A njuna idilična hiška na robu dolenjske prestolnice je bila do leta 2008 le zatočišče ljubečemu paru, ki zaradi neplodnosti ne more imeti otrok. Danes je to hiša sreče in veselja, hiša otroških nasmehov, hiša ljubezni!

»Ni bilo milosti ...«

Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. Ta misel Toneta Pavčka je zapisana v petih albumih. V albumih Gregorja, Sergeja, Marije, Darje in Sofije. V albumih petih Preskarjevih otrok, posvojenih iz Rusije. Da nikdar ne bi pozabili, od kod prihajajo in kako se je začela pisati ta čudovita zgodba, ki te v hipu razoroži, da rečeš le še: življenje je lepo! Ne vem prav dobro, kje bi začela, kaj bi najprej vprašala. Toliko stvari me zanima, o neplodnosti, posvojitvah, občutkih ... In seveda o otrocih. Zato začnemo kar nekje na sredini. Z Andrejko sediva za ogromno jedilno mizo, Preskarjevi so le sedemčlanska družina, ati Peter se nama vsake toliko pridruži pa spet vstane in popazi na otroke, ki so ta čas izkoristili za kopanje v bazenu. Andrejka mi najprej pove, da se otroci učijo ruski jezik. Od začetka, kot vsak tuji jezik, nič jim ni ostalo. Dečka sta prišla v Slovenijo, ko sta bila stara leto in pol. Najstarejša od hčera Marija je imela štiri leta. Tekoče je govorila rusko, potem pa v mesecu dni tekoče začela govoriti slovensko in povsem pozabila ruski jezik.

»Že od vsega začetka govoriva z njimi o tem, da so posvojeni. Da jih nisem rodila. Da prihajajo iz Rusije. Želiva si, da so ponosni na svoj izvor, svoje korenine,« pripoveduje Andrejka. »Res pa je, da so v začetku o posvojitvi več govorili. Zdaj smo družina s svojim dogajanjem in obveznostmi, živimo v svojem ritmu. Vsake toliko se spomnim pa rečem otrokom, saj veste, da ste posvojeni, kajne? In mi rečejo, saj vemo mami.«

Spraševali so tudi o svojih bioloških starših, Andrejka in Peter sta jim povedala vse, kar vesta. Tudi vso dokumentacijo skrbno hranita, da bo otrokom, če bodo kdaj želeli poiskati svoje biološke starše ali sorodnike, pot do njih lažja. Dejstvo je, da so se rodili staršem v težkih življenjskih okoliščinah, in to sta jim pojasnila.

»Da je življenja naneslo tako, da starši zanje niso mogli skrbeti. In da so zato šli v sirotišnico, od koder sva jih midva posvojila. Z vsem spoštovanjem in ljubeznijo do bioloških staršev, ki so nam dali najine otroke.« To je bilo v dveh sirotišnicah v dvomilijonskem mestu Perm, dobrih tisoč kilometrov vzhodno od Moskve. »V sirotišnico sva prišla s kančkom strahu, kako bo, a so zelo prijazni. Imajo veliko igrač, dobro hrano, prijetne vzgojiteljice. Dobro skrbijo za otroke. Manjka jim le pripadnost. Vzgojiteljice in drugo osebje se menjajo na osem ur. A vse najlepše o teh sirotišnicah.« V prvi sirotišnici, kjer sta posvojila dvojčka Gregorja in Sergeja, je Andrejka stanovala mesec dni. Ves čas je bila v stiku z otrokoma, spremljala ju je pri vseh aktivnostih. Z njima živela. »Posvojitev je birokratski postopek. Zbrati moraš na kupe dokumentov, začne se na domačem centru za socialno delo, potem prek ruskega sodišča, kjer te izprašajo in odločijo, ali si primeren za posvojitelja.«

»Ni bilo milosti,« se v pogovor vključi Peter. »Sodnik, tožilec, zagovornik in midva na sredini.« »Kako sta se počutila?« vprašam. »Zanimiva, dobra izkušnja,« odgovori Peter. »Sploh prvič, drugič je bila že rutina. Ko greš prvič, se podaš v neznano. Najprej te pričaka sibirska zima. Minus 29 stopinj Celzija je bilo. A vse to je del dogodivščine.« Preskarjevi otroci vedo, da je v Sloveniji še mnogo takšnih, prav tako posvojenih iz Rusije. Vsako leto imajo srečanje ruskih posvojenih otrok. Prvi posvojitelji so organizatorji, promotorji, namen je, da se otroci med seboj spoznajo. Danes posvojitelji izjemno odprto govorijo o svojih izkušnjah, tudi Andrejka in Peter iskreno delita svoje izkušnje in tako pomagata marsikateremu paru, ki zaradi neplodnosti ne more imeti bioloških otrok.

Limfom, kemoterapija in neplodnost

»Kako to, da niste poskusili z umetno oploditvijo?« me zanima. »Nobeden od naju ji ni bil najbolj naklonjen. Zakaj bi po vsej sili želela umet-no dobiti otroka, če ga lahko posvojiva in imava enako rada kot svojega biološkega otroka? Tako sva razmišljala.« Andrejka je imela pri 21 letih kemoterapije zaradi limfoma. Ni dokazano, da je to razlog za neplodnost, a najbrž povezava obstaja. »Če ne bi imela limfoma, ne bi dobila teh otrok. Tako je bilo namenjeno, hvaležna sem, da je tako, kot je.« Nikoli se ni čutila prikrajšane za nosečnost in porod. »Ti otroci so tako najini, da bolj najini ne bi mogli biti.« »Kdaj so vaju začeli klicati mami in ati?« »Takoj.«

Mama, ki vozi kombi

»Rad bi, da bi otroci enkrat videli, kje sta sirotišnici, od kod so,« pravi Peter. »Pri tem jih bova spodbujala, tudi mi že načrtujemo pot v Rusijo. Najbrž bomo šli čez dve leti, ko bo tam svetovno prvenstvo v nogometu.« Preskarjevi so športna družina, fanta trenirata tenis, deklice gimnastiko in ples. »Tako lepo nam je, ko nas je veliko. Otrokom je lepo. Midva se dobro organizirava, logistike je veliko, ampak gre.« Andrejka mi opiše njihov vsakdan. »Smo zaspanci, a otroci so samostojni, zjutraj se sami uredijo, umijejo zobe, pogrejejo mleko, pozajtrkujejo. Potem jih naložim v kombi, odpeljem v šolo in grem v službo.« Andrejka dela v ambulanti. Okoli treh popoldne konča in gre po punce. Fanta iz šole prideta sama. »Dogovorimo se, kako bo, in se tega držimo. Midva zaupava njim, oni pa nama.« »Ste si kdaj predstavljali, da boste mama s kombijem?«, vprašam v smehu. »Nikoli,« se zasmeji Andrejka. »A si zdaj kaj drugega sploh ne predstavljam.« Delo si porazdelita tako, da sta stoodstotna v službi, ker to, kar delata, delata rada. Peter poleg ambulantnega dela še operira. »Veliko operira, ker je povpraševanja po operacijah oči vse več. Jaz sem malo več doma, tako da se dopolnjujeva.«

»Želiva jih vzgojiti v samostojne, odgovorne in spoštljive ljudi«

Gregor in Sergej sta bila ravno na dan našega obiska stara 10 let. V Slovenijo sta prišla leta 2008. Marija, Darja in Sofija tri leta pozneje. Kako leto po prvi posvojitvi sta se namreč Andreja in Peter odločila, da bi imela še punčko. Pa so v Rusiji rekli, da imajo tri punčke, tri sestrice, ki jih – takšno je njihovo pravilo – ne ločujejo. Niti za hip nista razmišljala, posvojila sta vse tri. »Pogumna odločitev,« rečem. Vzgajati pet otrok ni mačji kašelj. »V Petru sem imela tolikšno podporo, da te odločitve sploh niso bile težke. Če bi bila sama, bi se težje odločila,« pove Andreja. Pri ženskah se namreč takoj vklopi 'racio', ali bom zmogla, bom sposobna krmariti med družino in službo. Moški, tisti, ki ve, kaj hoče, se odloči hitro, brez pretiranega razmišljanja, bolj po impulzu: saj bomo že. Preskarjevi zmorejo. Zdi se, da so ustvarjeni drug za drugega, povezani s srcem in dušo.

besedilo: Maja Sodja // fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"