Intervju z Aniko Horvat: V kopalnici vsak zveni dobro. Če ne drugje, si daj tam duška!

Na vprašanje, s kom bi zapela, če bi lahko izbrala kogarkoli na svetu, odgovori, da zaradi hčerinega navdušenja nad Michaelom Jacksonom kar z njim. Če pa vprašamo njo, pa zagotovo z Robbiejem Williamsom. S svojo preprostostjo in neizmerno ljubeznijo do glasbe je bila odlična sogovornica, polna optimizma, in ko se trenutna situacija konča, si želi na eno dobro potovanje – tako kot velika večina vseh nas.

Čestitke, novopečena mamica zdaj že dveh! Kako se imate? Je celotna situacija s koronavirusom prinesla kaj več časa za ustvarjanje lepih spominov z družino?

Ja, seveda je. Prinesla je veliko dobrega, ampak bi se imeli tudi brez nje dobro. V vsaki slabi stvari moraš najti dobre stvari in meni to ni bilo težko, glede na to, da sem dobila prečudovitega sinčka. Čez nekaj dni bo dopolnil leto dni. Nič nam ni manjkalo, veliko smo se crkljali in bili skupaj doma.

Kolikšna je starostna razlika med hčerko in sinom?

Med njima je šest let razlike, kar se je izkazalo za dobro. Moja punčka Stela je enkratna! Ne vem sicer, ali je to odvisno od značaja otroka ali od tega, kako jih vzgajaš, gotovo pa je pri vsakem malo drugače. Neizmerno ga ima rada, zelo se je izkazala in ne opažam nekega velikega ljubosumja. Manjšega že, ampak se imata vseeno zelo rada. Mislim, da je mamicam ena od najlepših stvari videti otroke, kako se lepo razumejo in se imajo radi.

Že mogoče kažeta kaj zanimanja za glasbo?

Stela trenutno kaže interes za gimnastiko, je pa zelo navdušena nad glasbo in rada pleše. Mogoče je ravno zato, ker sem svojo glasbeno pot začela zelo mlada, čeprav s tem ni nič narobe, ne želim siliti v nič. Veliko nastopam ter prepevam in ona je velikokrat zraven. Mislim, da ko bo čas, bo že sama izrazila željo. Zdaj se spogledujeva z glasbili in gledava, katerega bi igrala. Počasi in z občutkom.

Torej trenutna situacija ni prinesla le slabih stvari, vendarle predvidevam, da pogrešate oder?

Joj. Na zvezi sem z vsemi glasbeniki prijatelji in vsi se strinjamo, da ni človeško, kar nam delajo. O gledališčnikih, filmarjih in glasbenikih se ne govori dovolj. Niti o tem, kako smo bili odrezani. Lani poleti smo imeli nekaj nastopov z razdaljo. Seveda smo se sprijaznili tudi s spletnimi koncerti, ampak ni to to. Želimo si iti nazaj na oder in z občinstvom delit glasbo, saj so tudi ljudje lačni koncertov.

Sama sem trenutno situacijo izkoristila za snemanje. Veliko sodelujem z Borutom Antončičem, ki je že dolga leta moj glasbeni prijatelj in sva v preteklosti že ustvarjala skupaj. Letos mi je spisal singel, ki je ravnokar izšel. Imava res veliko materiala. Pesmi ali tudi 'polpesmi', nekje celo samo refren – tega je zdaj že za pol albuma. Vesela sem, ker sem izkoristila ta čas zaprtja in sem optimist, da se projekti pokažejo že letos poleti.

Naslov novega singla je Če najdeva se kdaj. Od kod ste črpali navdih?

To je pesem za ta čas. Mi potrebujemo optimizem, dobro voljo in veselje. Besedilo je zapisala Lara Poreber, ki je moja zelo dobra prijateljica in super punca. Povedala sem ji zgodbo, ki sem si jo zamislila, kaj čutim in kaj more pesem sporočati. Na podlagi tega je nastalo besedilo.

Zgodba govori o dekletu in fantu, ki sta stara med 30 in 40 let, a nič ni narobe, če si predstavljate dva, ki sta veliko starejša. Na neki način sem si želela izpovedati sebe. Par se je našel in zaljubil. Sta sorodni duši. Ona poje o tem, da ne glede na to, koliko ji pomeni fant, ne sme pozabiti nase in se zapustiti. Vedno moraš sebe dajati na prvo mesto in tega ne mislim egoistično. Če si ti zadovoljna, so zadovoljni tudi drugi. Nikoli ne izpusti sebe, čeprav je ljubezen še tako velika.

Torej gre za čisto osebno zgodbo? Iz osebnega navdiha?

Ja, čeprav sama nimam teh težav. (smeh) Moj fant je tudi moj menedžer in takšne podpore, kot jo imam zdaj, še v življenju nisem imela. Razen ko sem bila mlajša in je zame skrbel oče. Veliko svojih stvari se sploh ne spomnim ali ne poslušam svojega koncerta, on pa res obožuje mojo glasbo. Velikokrat otrokom zavrti moje skladbe, tako da je tudi Devin, moj sinček, moj veliki oboževalec. Če nič ne pomaga, ko joka, mu samo zavrtim pesem. Ko posluša skladbe, je blažen. Zares imam čisto svežega oboževalca.

Kdaj lahko pričakujemo videospot?

Videospot prihaja v naslednjih dveh tednih. Snemala sem z Janom Koštricem na meni ljubi primorski lokaciji, prav tu, kjer sem doma – več pa ne povem. V glavnem, nekje nad Koprom in v naravi. Imamo skrivnega igralca, ki ga še ne želim izdati. V bistvu je zelo lep videospot in upam, da bo tudi vam všeč. Spot bo odličen že zaradi prečudovite lokacije!

Obala je res lepa ...

Vsa Slovenija je lepa, ampak morje je vredno svojega denarja. In potem prideš domov s špila in si s fanti rečemo: "Pero more! Ja, ma je to to!" Takrat se ti odpre obzorje. Sicer hodim tudi v hribe, rada deskam in sem na snegu. Slovenija je zame idealna država, saj lahko v približno dveh urah pridem kamorkoli.

Veljate za pevko, ki se še ni ujela v določen žanr. Pa mislite, da se morate ujeti v samo enega?

Ni nujno. Lahko gradiš svoj imidž in gradiš svoj stil glasbe. Ni treba, da si popredalčkan. Zakaj se s tem ne obremenjujem? Ker gledam na to skozi svoje oči in pomembno mi je le to, da se mi ob pesmi premakne srce in da se mi naježi koža. Dobra pesem, ki ti seže v dušo, je močnejša od tebe, in to takoj začutiš. Mene se dotaknejo različne zvrsti. Pred leti je bila ta raznolikost vprašanje, danes je to moj zaščitni znak.

Ali imate doma gramofon na vinilke?

Nimam, ampak ga nameravam kupiti, ker so vinilke spet in. Obstaja moja plošča. Leta 1998 sem posnela svojo ploščo in kaseto, kar je bil takrat velik prestiž. Drugače si dobil samo kaseto, si moral biti kar zvezdnik ali pa si moral kar nekaj prodati, da si dobil še ploščo.

Zaupajte mi, kakšen je občutek, ko vas na odru spremlja Big Band RTV Slovenije?

Občutek mora biti neopisljiv, čeprav mogoče po toliko letih sodelovanja že nekoliko domač. Občutek, ki se ga ne da opisati, in tudi dosežek, ki se ga ne da opisati. Jaz sem Big Band vzljubila tako, da sem z njimi posnela tri albume, kar je že res dolgo sodelovanje. V tem vmesnem času sem se z njimi pogovarjala, da bi rada naredila nekaj novega, saj z njimi ne morem nehati peti. Na lep in fini način želim iz osemdesetih spreobrniti nekaj komadov in narediti takšen aranžma, da bodo pesmi videti kot zimzelene. Patrik je bil nad idejo zelo navdušen in sem že dobila matrico. Pela bom Nekoč, ko zbrala bom pogum. Vesela sem, da imam oboje - da imam Big Band in da imam svoje glasbenike, s katerimi delam neke čisto druge stvari. Ne dam ne enega ne drugega.

Kako ste zadovoljni s svojo ekipo?

Res sem zadovoljna s svojimi fanti – kot še nikoli. Zdaj se na novo imenujemo Optiki, saj je bil že čas, da najdemo novo ime. Iskali smo ga dve leti. Rekli smo si, da smo lahko Optiki, da si delam še malo reklame za optiko. Pa tudi naša očala bomo imeli na koncertih.

Marsikdo ne ve, da ste zaposleni v družinski optiki v Portorožu.

Ja, jaz sem optik. In to zelo dober optik. Včasih, ko me kakšna stranka pohvali, jaz rečem: "Za pevko nisem prepričana, da sem dobra, optik pa vem, da sem." Oboje delam z velikim veseljem. Znanje in delo nam je predal oče, saj sva obe s sestro šolani optičarki.

Izmed vseh pesmi, ki ste jih ustvarili, bi lahko izbrali najljubšo?

Joj, ne morem. Čeprav bi lahko skoraj rekla tisto, ki sem jo sama napisala. To je Tega se ne sme. Sodelovala sem tudi pri Hej, ampak ne morem izpostaviti samo ene, sploh ker so mi v določenem obdobju pri srcu določene skladbe. Če skrčiva, lahko rečeva, da so mi priljubljene tiste, ki jih na koncertih pojem še danes. To so Plima, Ogenj in led, Predala se ne bom in Lahko noč, Piran. Zdaj imamo že narejen repertoar mojih najlepših pesmi. Imam pa vedno možnost, da kakšno dodam, obrnem ali presenetim s kakšno tujo skladbo v svojem aranžmaju.

V preteklosti ste rekli, da slovenski glasbeniki niste dovolj cenjeni in da imamo Slovenci raje tuje izvajalce. Se je dojemanje slovenske glasbe že kaj izboljšalo?

Se obrača, kar lahko povem iz svojih izkušenj. Imeli smo res lepe koncerte po vsej Sloveniji in moram reči, da so ljudje lačni tudi slovenske glasbe. Nič ni narobe, če ti je dobro tuje, ampak vseeno moraš imeti svoje najraje. Treba je spoštovati slovensko glasbo in si najti izvajalca, ki ti je všeč, ne pa da vse povprek popljuvaš. Dobro glasbo je treba poiskati. Korona nas je prisilila, da smo jo iskali. Ogromno je bilo spletnih koncertov, ljudje pa so iskali tudi po YouTubu. Pevci imamo vse večjo gledanost na YouTubu zdaj, ko smo doma.

Kakšen je občutek, ko se zaslišite po radiu?

Vsakič je noro. Ko se slišiš po radiu, si vesel, da so te zavrteli. Moram nekaj priznati. Nimam niti kančka dvoma, da je ljubezen mojega življenja tudi glasba, kar se vidi že po tem, da vsakič, ko grem na nastop, uživam in vedno uživam še bolj. Zavedam se, kakšna dragocenost je to in kakšno nagrado imam v življenju, da se lahko ukvarjam z glasbo.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Jan Koštric

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih