Med zakladi slovenske likovne umetnosti smo našli tudi Anito Bergant, ki jo je ljubezen do slikanja pripeljala do ustvarjanja čudovitih punčk. Ime izvira tudi iz poezije Franceta Prešerna.
Anita prihaja iz Kranja, natančneje z Mlake pri Kranju. Njena velika ljubezen je bilo slikanje, ki ga je spoznala že v ranem otroštvu. "Ure in ure sem lahko presedela za mizo in slikala najrazličnejše motive, nekatere kar na domačo steno v svoji otroški sobi," nam je zaupala Anita. "Po končani gimnaziji sem želela študirati na likovni akademiji, na katero pa se nisem vpisala, saj sem menila, da je bolj malo umetnikov, ki se s svojim poklicem lahko preživljajo. Tako sem vpisala študij arhitekture, kjer je bil moj najljubši in najuspešnejši predmet likovna umetnost." Anita je imela druge cilje in življenje ji je pokazalo še drugo pot. "Ko smo mladi, sanjamo, kakšno življenje si bomo ustvarili, kaj bomo delali in kdo bomo postali. Potem pa nas pota pripeljejo v povsem drugačne vode in znajdemo se v svetu, ki ni bil na našem seznamu. Tako sem pristala v finančnih vodah med številkami, ki so po svoje tudi umetnost, če jih tako želiš videti. Moje slikanje je postal moj hobi, ki se mu nikoli nisem odrekla."
Anita si je ustvarila družino, ima sina Tilna in pastorko Urško. "Družina je bogastvo in nekaj najlepšega, česar se ne da kupiti." In tako je spoznala ljubezen še z druge plati. Slike, ki jih ustvarja za hobi, so bile do nedavnega predvsem impresionistične, nekatere pa naslikane na željo njene družine, prijateljev in strank, ki so se z leti kar nabrale.
"Lani me je poklicala prijateljica iz mladosti, ki živi in dela v Londonu. Videli se nisva že kar nekaj časa, čeprav je London eno izmed mest, ki jih večkrat obiščem, in mi je res pri srcu. Rekla je, da se je spomnila name in moje slike, češ da potrebuje slike punčk, in me vprašala, ali imam kakšno idejo oziroma ali bi naslikala kaj takega. Ker me vse v zvezi s slikanjem veseli, sem bila zelo vesela njene ponudbe in jo z veseljem sprejela. Potem sem razmišljala, kakšne naj bodo, in odločila sem se, da najprej narišem kar z oljem na platnu, kot sem vajena, če ji ne bo všeč, pa bo ostala pri meni. Prijateljici sem poslala fotografijo prve punčke in jo vprašala, ali bi bile take primerne oziroma sprejemljive. Na moje veliko veselje je bila nad njo navdušena in tako sem pisarno s številkami po dolgih letih zamenjala za atelje," pove Anita.
"Tudi moja družina je bila nad prvo punčko navdušena, Tilen in Urška sta komentirala: 'O, kako je bolana.' (smeh) Sprva nisem razumela, ali to pomeni, da je grozna, pa menda to danes pomeni, da je 'kul'. (smeh) Tudi sestra, ki je pedopsihiatrinja, se je nad njo navdušila, kot tudi mama in drugi sorodniki. V vsaki naslednji, ki sem jo ustvarila, sem našla del sebe ali, bolje rečeno, svoje razpoloženje. Tako so nastale - mile, vesele, jezne, žalostne, lepe, damske, prevzetne, otoške ... takšne, kot pač 'punčke' smo. V obdobju, ko sem jih slikala, pa so jih seveda videli tudi moji prijatelji ter znanci in zaradi spleta okoliščin ne bodo le ena zgodba, ampak bodo ostale tudi doma. Sprva sem želela vsaki nameniti svoje ime, potem pa sem se odločila, da bodo preprosto Urške, tako kot je ime moji pastorki, to ime je tudi dr. France Prešeren opeval v svoji poeziji in se mi zdi slovensko. Urške so postale male damice, meja med otroškostjo in odraslimi ženskami. V vsaki od nas je ostalo nekaj otroškega in v vsaki od nas je veliko dame. Zato zdaj lahko rečem, da so Urške male damice, ki so navdušile velike 'punčke' in se danes smejijo na stenah nekaterih poslovnih prostorov, ordinacij in domov," z veseljem doda Anita. "Na moje veselje se je uresničil del mojih otroških sanj. Sicer si nikoli nisem mislila, da bodo to punčke, a kot sem že na začetku povedala, nikoli ne veš, v katere vode zaideš. Pomembno pa je, da svojih sanj nikoli ne odsanjaš."
Fotografije: Helena Kermelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
