Anja Anić: "Zagotovo bom še delovala v dobrodelni smeri!"

Simpatično Zagorko smo tokrat znova lovili na poti, ki je postala stalnica družine Anić, saj nas je Anja znova presenetila, tokrat z organizacijo uspešnega dobrodelnega bazarja.

Story: Anja, najprej pohvale za uspešno izveden dobrodelni bazar, ki ste ga najavili čez noč, in to prek družabnega omrežja. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Velika večina naših osebnih stvari je po zadnji selitvi v juliju ostala v skladišču in decembra sem se končno lotila organizacije in prečesala kup stvari, ki so se nabrale v zadnjih sedmih letih, odkar živim v tujini. Opazila sem, da imam kup oblačil, čevljev in dodatkov, ki jih ne nosim več, so pa še vedno v zelo dobrem stanju, in ker se vedno trudim biti čim bolj dobrodelna, je eno vodilo k drugemu in tako se je rodila ideja o dobrodelnem bazarju.

Story: Ste že od nekdaj dobrodelna oseba in filantropinja?

Mami je bila kuharica v zagorski rudniški menzi, in ko sem bila še majhna, sva velikokrat srečali rudarje, ki so nekoč jedli v tej menzi. Tako bi se ji še leta po tem, ko je bila že upokojena, še vedno zahvaljevali, kako dobra je bila do njih, da jim je vedno dala 'repete', kako bi komu dala kosilo, četudi je tisti dan pozabil doma bone za malico ... Ta čut za soljudi sem zagotovo podedovala po njej. Vedno se trudim pomagati, če le lahko. Tako se je že zgodilo, da sem najstnico s Ptuja pozimi opremila z novo bundo in zimskimi oblačili, ob drugi priložnosti sem pomagala pri dražbi športnih dresov, kjer se je na koncu zbralo skoraj deset tisoč evrov za rakave bolnike iz Travnika v Bosni. Mož Igor vedno znova nejeverno opazuje, kako v mestu nikoli ne grem mimo brezdomcev, ne da bi jim v roke potisnila evra ali dveh. Naziv filantrop se mi zdi včasih pravzaprav malce smešen. Mar ni v naravi vsakega človeka, da daje, da pomaga? To bi moralo biti nekaj prirojenega, nekaj samoumevnega, in ne samo še en naziv ob človekovem imenu.

Story: Odločili ste se, da organizirate dogodek, katerega izkupiček je šel pediatričnemu oddelku bolnišnice Trbovlje. Ste se vmes kdaj vprašali, zakaj več ljudi ne počne takšnih stvari?

Pravzaprav ne. Mislim, da ljudje pomagajo, kolikor pač lahko. Nekateri prispevajo tako, da sosedu pomagajo očistiti zasneženo stopnišče, nekateri tako, da donirajo tisoč evrov pediatričnemu oddelku. Mislim, da se ljudje pogosto preveč obremenjujemo s tem, česa nekdo ne počne, kaj ni v redu, in ob tem zamudimo vse tiste dobre stvari, ki se prav tako dogajajo. Verjamem, da smo Slovenci kot narod dobrodelen, da radi pomagamo, velikokrat pa je težava predvsem v organizaciji, manjkajo morda ljudje, ki dajejo pobudo, ki stvari 'poženejo' naprej, ki jim potem ljudje sledijo in jih podprejo.

Story: Predvidevam, da ste se zlahka poslovili od oblek in da niste pretirana materialistka. Pa je še kaj mesta za izboljšavo ali ste kaj posebnega spoznali o tem, kako živeti čim bolj 'čisto'?

Prostor za izboljšave bo vedno obstajal, ko ne bo več, verjetno ne bom več živa. Cilj življenja je stremeti k temu, da živimo najboljšo verzijo sebe, mar ne? Zagotovo nisem materialist v smislu, da so stvari prva točka na seznamu mojih vrednot, kar pa ne pomeni, da ne uživam v lepih stvareh. Še vedno rada nakupujem, še vedno rada vidim lep kos v svoji omari, sem se pa spremenila v tem pogledu, da imam danes rajši eno kvalitetno kot pet trenutno trendi poceni oblekic. Kvaliteta pred kvantiteto. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da ne stremim k nečemu za vsako ceno, da nisem žrtev trendov, da ne živim nad svojimi zmožnostmi samo zato, da bom lahko na Instagramu objavila sliko z najbolj 'in' torbico. Hvala bogu, da imam to možnost, da si lahko privoščim stvari, in logično se mi zdi, da ne bom kopičila stvari samo zato, da jih imam, ampak da jih bom - ko jih ne bom več uporabljala - podarila.

Story: Na koncu ste s pomočjo prijateljev zbrali več kot 500 evrov in kupili tablice za otroke. Ste bili kaj presenečeni zaradi želja vodstva bolnišnice, od katerih se sicer nihče ni udeležil bazarja?

Do tega, da se nihče od vodstva bolnišnice ni udeležil bazarja, ne gojim nobenih zamer, ker ni bil nihče osebno povabljen. Kdor je hotel, je lahko prišel, in to je odločitev vsakega posameznika. V času, ko nas tehnologija spremlja na vsakem koraku, se mi njihova želja niti ni zdela pretirano nenavadna. Otroci, ki so v bolnišnici, največkrat zaradi bolezni niso sposobni nekih fizičnih naporov, niti jim verjetno ni do igre, zato se mi zdi logično, da v tem času posežejo po tablicah.

Story: Jasno, da bazarja niste organizirali zaradi samopromocije, ampak ali po končanem dogodku lahko rečete, da na dobrodelnost nekateri gledajo zviška?

Iskreno, ne vem, niti me ne zanima, ali na to nekdo gleda zviška. To sem naredila, ker se mi je zdelo nekaj čisto normalnega, človeškega, in če imam to 'moč', da lahko organiziram kakšen takšen dogodek, ga seveda bom. Mogoče se kdo spotakne ob to, da o tem govorim tako javno in da se o tem piše - jaz pa mislim, da je prav tako. Kot prvo: zakaj se lahko vsak dan govori o tisoč negativnih stvareh, zakaj lahko danes vsak javno na socialnih omrežjih potarna o brezzveznem vremenu, o takšnih pozitivnih stvareh pa bi nas moralo biti sram govoriti na glas? In kot drugo: mogoče pa ta dogodek nekoga navdihe za to, da tudi sam naredi nekaj dobrodelnega. Mogoče bo nekdo razumel tako, da če je to uspelo meni, čisto preprostemu dekletu, lahko uspe tudi njemu ali njej. Če bi se v vsakem večjem mestu kakšno dekle odločilo organizirati takšen bazar, bi bil lahko v enem letu vsak pediatrični oddelek v Sloveniji opremljen s tablicami. Mogoče se bo jutri prav vaš otrok kratkočasil na tej tablici med bivanjem v bolnišnici ...

Story: Na kakšne ovire ste naleteli med pripravljanjem bazarja? So bili prav vsi pripravljeni pomagati ali se 'politika' ni želela mešati?

Med procesom organizacije sem bila na trenutke precej razočarana nad sistemom, ki je bil meni kot popolnemu laiku na tem področju predstavljen. Torej se je za trenutek celotna organizacija ustavila pri prodaji oziroma izdaji računov. Na bazarju smo prodajali moja ter oblačila, obutev in modne dodatke ostalih nekaj donatoric. Govorimo o lepo ohranjenih rabljenih oblačilih. Pojasnjeno mi je bilo, da moramo izdajati račune, čeprav gre ves izkupiček v dobrodelne namene in gre za rabljena oblačila. Torej, jaz kot posameznica tega ne morem izvesti, ker nimam registriranega podjetja za prodajo rabljenih oblačil. To je bila prva ovira, da kot posameznik v Sloveniji ne moreš organizirati dobrodelnega bazarja, ker si fizična, in ne poslovna oseba. Druga stvar, ki je precej zmotila, je, zakaj plačati davek za nekaj, za kar je davek v preteklosti že bil plačan? Gre vendarle za rabljena oblačila ... Tretja stvar, ki je najbolj bizarna, pa je sporočilo države: če hočeš prodati svoja oblačila v svojem prostem času, v svoji osebni organizaciji in za dobrodelne namene, moraš za to državi plačati davek! Absurd! Seveda sem najprej poklicala Obrtno zbornico Slovenije, katere odgovor je bil, da se s takim primerom še niso srečali in da mi glede na to, da nisem članica njihove zbornice, ne morejo pomagati. Sledil je klic na Davčno upravo Slovenije, kjer so mi potrdili, da moram za vsako prodajo izdati račun in da tega kot fizična oseba ne morem. Sledilo je še nekaj klicev na druge humanitarne organizacije v Sloveniji v upanju, da mi bodo na podlagi svojih izkušenj znali pomagati, a se vsi srečujejo z istim problemom.

Zveza prijateljev mladine na primer ne more organizirati novoletnega dobrodelnega koncerta in prodajati vstopnic zanj, ker nimajo registrirane dejavnosti za prodajo vstopnic! Seveda sem se obrnila tudi na ministrstva, ki imajo v svoji pristojnosti delovanje dobrodelnih organizacij, a se na mojo elektronsko pošto nihče ni odzval. Vse skupaj je pripeljalo do točke, kjer sem skoraj obupala, potem pa smo našli rešitev, ki dolgoročno to zagotovo ni - pobiranje prostovoljnih prispevkov. Torej prodaja po načelu 'daš, kolikor daš', kjer ne smeš navesti cene izdelka in se mora kupec sam odločiti, koliko bo prispeval za določen kos. Zadeva je skrajno neprijetna za obe strani - tako za kupca, ki se znajde v neugodnem položaju, saj ni prepričan, ali je dovolj prispeval, dobro ocenil nakup, kot tudi za prodajalca, ki lahko ob vrednih izdelkih izgubi precejšen kupček denarja, ker je kupec prispeval dosti manj, kot je dejanska vrednost izdelka, in je lahko tako na koncu zbran znesek za dobrodelne namene precej nižji od pričakovanega - kar se v mojem primeru hvala bogu ni zgodilo.

Story: Rekli ste prvi bazar, torej lahko predvidevamo, da je šlo za prvega izmed mnogih, je tako?

Zagotovo bom še delovala v dobrodelni smeri, ali bo to v smeri dobrodelnih bazarjev ali v kakšni drugi obliki, pa bomo lahko videli že to pomlad!

Story: Igor je vse zabeležil tudi na svojem vlogu, s katerim postaja čedalje bolj prepoznaven kot športni 'youtuber'. Vam je všeč njegov vlog in ali mu kdaj pomagate?

Igor že nekaj let zelo rad ustvarja v tem digitalnem svetu in obožuje vse, kar je povezano s tehnologijo, predvsem s snemanjem, s procesom urejanja video posnetkov. Dolgo se je v njem porajala ta ideja za vloganje in kar ni in ni zbral dovolj poguma, nato pa je kar naenkrat 'eksplodiral' - kot ponavadi - in zdaj nastajajo vedno boljši vlogi. V tem res uživa, pade v totalni 'flow', kadar se s tem ukvarja, in je posledično precej manj tečen, (smeh) pri čemer ga seveda z veseljem podpiram. Vsak vlog mi pred objavo pokaže, vpraša za mnenje, ideje, ki jih seveda potem največkrat sploh ne upošteva, čisto tako kot jaz v obratnem primeru!

Story: Vi se predvsem oglašate iz ozadja in kritizirate njegovo angleščino. (smeh) Kaj vse radi pokomentirate?

(smeh) Res je, vedno znam biti 'pametna' iz ozadja in uživam, ko lahko popravim njegovo angleščino, ker je sicer v vsakdanjem življenju ravno obratno in je on tisti, ki me kar naprej heca s to angleščino. Dokler oba ne odpiševa testa za preverjanje znanja angleščine, se ne bova nikoli strinjala o tem, kdo bolj obvlada. Če že morem sprejeti kompromis, lahko rečem, da je on zagotovo bolj podkovan v gramatiki, jaz pa imam precej več besednega zaklada. Sicer pa vedno kaj pokomentiram, kar je razvidno tudi v vlogih, najbolj 'vesela' pa sem, ko me s svojo kamero ujame ravno, ko jem ali pojem, kar je pravzaprav ves čas!

Story: Ravnokar sta praznovala osem let ljubezni, a še vedno delujeta sveže zaljubljena. Bi delila recept z nami?

Recept za to, kako bi ga včasih najraje zaklenila pred vrata ali 'izklopila'? Najina zveza je dinamična, vedno se imava zelo rada, kar pa ne pomeni, da se vedno razumeva. Bila so obdobja, predvsem po rojstvu Marka, drugega sina, ko je bilo res fizično in psihično zelo naporno in sva se precej prepirala. Seveda je najlažje krivdo prevaliti na drugega, ker se moraš brzdati pred otroki, moraš se brzdati v službi, pred prijatelji, in ko pregori še zadnji atom energije, enostavno spustiš ventil na tistega, ki ti je najbližji in za katerega podzavestno upaš, da ti tega ne bo zameril. Mislim, da naju drži skupaj predvsem to, da res poznava drug drugega in veva, da tudi kadar pade kakšna težka beseda, to ne pomeni, da je drugemu vseeno ali da ni več ljubezni.

Zagotovo pomaga tudi to, da imava isto vizijo za življenje, da naju veselijo in zanimajo iste stvari. Trudiva si vzeti čas drug za drugega, pa četudi je to le gledanje serije zvečer na kavču ali sprehod po mestu brez otrok. Če seveda med sprehodom ne lovi pokemonov - v tem primeru vedno sledita prepir in muljenje.

Story: Glede na to, da ste ženska, ki je nenehno v pogonu, v bližnji prihodnosti gotovo načrtujete še kakšno zanimivost, kajne?

Zagotovo. Letos gre vsa pozornost majhnim, a pomenljivim projektom, več pa ne bom izdala. Naj dejanja govorijo zase!

Manja Stević

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču