Pevko Anjo Baš je Slovenija spoznala v televizijskem šovu Bitka talentov, ki je potekal na RTV Slovenija. Takrat se je predstavila z veliko mero pozitivne energije. Gledalci pa niso vedeli, da se za sliko mladega dekleta skriva tudi žalostna, mračna zgodba ...
Story: Anja, Slovenija vas je spoznala v šovu Bitka talentov. Nam zaupate, kako ste takrat doživljali vse to?
To je bilo precej težavno obdobje, saj sem se ravno začela pobirati v zdravstvenem smislu. Malo preden sem se prijavila v šov, sem se poslovila od bulimije. Ko sem na televiziji videla, da prihaja to tekmovanje, sem vedela, da enostavno moram iti. In to me je držalo pokonci, da nisem zapadla v stare vzorce. Tako sem si želela iti in prvič zapeti pred vso Slovenijo, da si nisem dovolila spet zboleti, saj sicer fizično ne bi zdržala. Celotno tekmovanje je bilo zame kar huda osebnostna preizkušnja, še posebej, ker sem na začetku izpadla. A na vse skupaj imam tako lepe spomine, takrat se je v bistvu začela moja glasbena pot.
Story: Lani ste predstavili svoj prvenec. Nam zaupate kaj o tem?
Lani za novo leto sem izstopila iz Rock Partyzanov in se podala na samostojno glasbeno pot. Bilo me je noro strah, še posebej, ker sem se do takrat vedno predstavljala v okviru kakšne skupine. Decembra sem se odločila, da izdam album Punca iz tvoje ulice, marca sem ga izdala. Vse skladbe sem napisala sama - besedila, glasbo, del aranžmajev. Nikoli nisem bila preveč navdušena nad idejo, da bi mi glasbo pisal kdo drug, zato sem na avtorstvo še toliko bolj ponosna. Od takrat imam tudi svoj bend, s katerim nastopam v živo. Hvaležna sem, da smo se našli, saj so fantje zares super - osebnostno in glasbeno. Takrat se je začela samostojnost, ki je prinesla določene izzive, a začela sem uživati in zdaj ne bi šla nazaj.
Story: Pred kratkim pa ste predstavili tudi avtobiografsko knjigo. Knjiga z naslovom Lačna življenja govori o vseh slabih straneh, ki ste jih doživljali. Vpleteni so bili alkohol, droge in bulimija. Kako ste prišli iz tega začaranega kroga?
Marsikaj, kar sem takrat naredila, ni bilo v legalnih okvirih in na marsikaj danes nisem ponosna. To so bila dejanja obupane najstnice, ki si na silo jemlje pozornost, za katero pravzaprav verjame, da ji ne pripada. Zato se samo še bolj sovraži in tako tone vse globlje. Takrat sem bila res najslabša verzija sebe. Nisem bila alkoholičarka ali odvisnica od drog, sem pa precej zlorabljala oboje, a večinoma v obupani želji po tem, da bi potlačila bolečino. Kraje po trgovinah so bile poskus, da bi si dokazala, da si kljub vsemu upam. Kaj kmalu sem bila pri dejanju zasačena in takrat sem si obljubila, da je bilo to zadnjič, ko sem vzela nekaj, kar ni moje. Res je bilo zadnjič.
Story: V najstniških letih ste se prenajedali, da bi potlačili žalost in jezo, ki sta se nabirali v otroštvu ...
Za vse skupaj je bil 'kriv' skupek dogodkov, ki so se zgodili kot posledica tega, da sem bila pač drugačna. Socialno izločanje vrstnikov, nepriljubljenost, občutljivost, nezmožnost postaviti se zase. Težave so se kar lepile name. Z leti se je nabralo toliko bremen, da jih nisem zmogla več nositi. Tako je, če človek ne predela svojih strahov, zamer, jeze ... To se enostavno mora nekje izraziti. Pri meni se je izrazilo v obliki občutka, da življenje ni v mojih rokah, ta nadzor pa sem si potem vzela nazaj prek nadzora vnosa hrane. Iluzija, da nadziraš vsaj svoje telo, če že ne življenja, te tako zasvoji, da je ne želiš in ne zmoreš več izpustiti.
Story: Imeli ste tudi precej zdravstvenih težav. Od hiranja, bruhanja krvi ... Kdaj je prišel trenutek, ko ste se začeli zavedati, da tako ne bo šlo več naprej?
Na najnižji točki sem bila samo še napol živa. Imela sem 45 kg in izgubila sem že menstruacijo. Zanimalo me ni nič razen hrane, kako se ji čim elegantneje izogniti in kako jo čim prej spraviti iz sebe, če bi ji že podlegla. Bila sem tako šibka, da sem se večkrat dnevno enostavno sesula, ker me noge niso več držale. Bila sem močno shujšana in izčrpana. Vsi ti znaki, da sem na robu katastrofe, me niti niso zanimali, saj sem imela z vsakim dnem višje cilje - nižjo težo. Mislila sem, da sem pač na misiji in da ko bom dosegla še nižjo in še nižjo težo, mi bo lepše, bolje. Nižjo težo sem začela povezovati z nekim čudežem, ki naj bi se zgodil, in bolj ko sem hirala, bolj se je cilj odmikal. Nisem in nisem bila zadovoljna. Vsakič, ko sem se pogledala v ogledalo, sem se videla debelejšo. Počilo je nekega dne, ko sem vadila petje in ugotovila, da enostavno nimam ne moči ne glasu za to. To je bilo edino, kar mi je v življenju še ostalo in za kar se mi je takrat zdelo vredno živeti. V sekundi me je prešinilo grenko spoznanje, da ne morem hkrati bolestno hujšati in peti. To je bil trenutek, ki si ga bom zapomnila za vse življenje, takrat sem se namreč odločila, da je bilo dovolj. Velikokrat sem še vrnila k starim vzorcem, a vsakič sem se hitreje pobrala. V glavi sem po dolgem času imela otipljiv cilj, in to je bilo dobiti svoj glas nazaj. Z glasom sta prišla volja, veselje do kreativnosti ... Z vsakim dnem sem bila bolj trdno odločena, da se bom pozdravila.
Story: Prišlo je tudi tako daleč, da ste si rezali zapestja. Ste želeli narediti samomor?
Med enim izmed kasnejših padcev v stare tirnice me je prešinilo, da sem spet 'debela' (imela sem 47 kg). V paniki, ker sem 'zafrknila' ves trud zadnjih nekaj let, sem se kaznovala s tem, da sem si porezala levo zapestje. Rane so bile tako globoke, da je bilo potrebno šivanje. Nisem želela storiti samomora, bolj je šlo za samokaznovanje, čeprav sem si včasih zares želela izginiti, se vdreti v zemljo. Grozno je bilo, svet se mi je takrat zdel zares temačen in neprijazen. Kako zelo sem se motila. Danes, ko sem popolnoma zdrava, komaj verjamem, da sem tako razmišljala. Če sem se na tej poti naučila nečesa, je to, da je svet točno tak, kakršnega mi vidimo. Se pravi, moč je v nas, tu in zdaj. Vprašanje je, ali se tega sploh zavedamo.
Story: Dobri dve leti ste se uničevali. Vam starši, prijatelji niso mogli pomagati?
Nihče mi ni mogel pomagati, dokler se nisem sama odločila, da si želim živeti in biti zdrava. Hodila sem precej blizu roba in malo je manjkalo, pa bi se do konca uničila. Starši so mi bili od začetka pripravljeni pomagati, pa tega dolgo časa sama nisem želela, ker se mi ni zdelo, da delam karkoli narobe.
Story: Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo?
Ko sem se začela zdraviti, sem iskala knjigo, ki bi mi pomagala pri razumevanju bolezni. Iskala sem tako, ki bi jo napisal kdo s to izkušnjo. To je namreč čisto nekaj drugega kot iti k psihiatru in pojesti antidepresiv. Težko zares razumeš te bolezni, če je nisi sam doživel, čeprav se zdravniki res trudijo. Iskala sem knjigo, kjer bi dobila odgovor na vprašanje, kje so vzroki za to bolezen, in predvsem, kako se pozdraviti - kaj lahko sami naredimo. Nisem našla take knjige. Sama sem jo napisala zato, da bo v pomoč komu s podobnimi težavami. Predvsem ker menim, da bi se oboleli morali bolj intenzivno poglobiti vase. Kdo bolj pozna vašo bolečino kot vi sami? In ta dogma, da naše telo ni naša stvar, dobesedno ga odnesemo k zdravniku in mu rečemo, nekaj ne dela pravilno, zdaj pa me popravi. Zdravljenje ne bi bilo tako dolgotrajno, če bi zmogli sprejeti odgovornost zase in nekaj naredili za svoje zdravje.
Story: Bi lahko rekli, da ste danes ozdravljeni vsega, kar se je dogajalo?
Sem. Na levem zapestju imam opomnik v obliki približno 15 vzporednih brazgotin, ki me opominjajo na to, da se je treba imeti rad. Vsak dan se posvečam sebi in še zdaj vsake toliko najdem kaj iz preteklosti, kar sem pozabila ali potlačila. A ni me več strah, pravzaprav samo čakam, kdaj bom odkrila še kakšen zakopan spomin, da potem čim hitreje z njim opravim. Ni mi žal, da sem vse to doživela, ker sem se od bulimije tako veliko naučila. Bila je stroga učiteljica, a dala mi je zavedanje, da v sebi nosim nekaj, kar je večje od mene. In zaradi tega sem tu, na zemlji, in zdaj končno lahko rečem, da v svojem življenju uživam. In verjamem, da vsi lahko.
Napisala MIMA
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del