Violinistka Anja Bukovec je nehala šteti, koliko let se že druži z violino, niti ji to ni pomembno, zato pa je violina njena najbolj zvesta prijateljica, saj sta druga drugo največkrat razočarali, potolažili, ljubili, sovražili ... pa tudi razveseljevali publiko, ki redno hodi na njene božično-novoletne koncerte. Pa da ne bo pomote, 'prva violina' je Anja.
Za Anjo je violina kot živo bitje, na katero je skozi leta začela gledati bolj normalno, bolj s trezno glavo.
»Ne moreš biti stalno na nož z njo in iti do konca, lahko se uničiš, kakor tudi violino. Moraš se malo umiriti in na stvari pogledati iz druge perspektive. Sem le človek in potrebujem tudi še kaj drugega, da lahko dobro ustvarjam. Inspiracijo in moč lahko jemlješ iz drugih stvari, ne moreč črpati le iz violine, ker se rezervoar tudi prazni in je treba jemati tudi od kod drugod. Po navadi je najbolje, da ga napolniš s stvarmi, ki se ne vrtijo okoli violine. Življenje ni le violina.«
HITREJE TEČE, HITREJE JI DELAJO MOŽGANI
Svoje baterije Anja polni s športom, predvsem se rada dobro 'zgoni', nateče, čeprav ji včasih tudi to ni dovolj, da bi odklopila oziroma prelisičila glavo.
»Hitreje tečem, hitreje mi delajo možgani. Odvisno od dneva, včasih sem zelo zagnana in se tudi psihofizično drugače počutim in gre vse lažje. Včasih pa kaj naredim le zato, da ne razmišljam, in grem v naravo na sprehod. Začela sem zelo ceniti prosti čas, tako da ga izkoristim zunaj na zraku.«
Sicer je bolj poletni človek, a zdaj vidi, da je tudi pozimi lepo, čeprav ne mara zmrzovati. Drugače pa je, če je notri in gleda, kako zunaj sneži.
»Ko je letos padel prvi sneg, sem se ga prav razveselila. Načeloma nočem še zime, ampak sneg nas ustavi. Včasih si prav želim, da kakšen dan tako sneži, da ne moreš nikamor in si prisiljen ostati doma ter gledati ven s kavča. Zdi se mi, da mi vedno bolj paše funkcionirati, kot kakšni živalci, ki posluša in dela, kar ji paše. Sicer ne rečem, da že znam tako funkcionirati, se pa za prave stvari v življenju zgledujem po živalih.«
Kljub vsemu pa je v noriji vsakdana, ko načrtuje, kaj jo čaka, včasih še malo nestrpna, ker ne ve, kaj bo še prišlo, pozabi na ta naravni način ter odplava s tem tokom.
»Hočeš ali nočeš, če si v enem okolju, če želiš v njem obstajati, se mu moraš malo prilagoditi, s čimer potegneš tako pozitivne kot negativne stvari. Na trenutke je lahko, če se v to preveč vpleteš, frustrirajoče. Ali najdeš ventile, da ohranjaš ravnovesje, ali imaš trenutke, ko si zelo na robu.«
Z GLAVO PRI STVARI
Potrošniški časi nikomur ne prizanašajo, tudi klasični glasbeniki so pod pritiskom, tako morajo tudi oni sprejeti določene stvari ter iti z njimi v korak, če želijo preživeti. Anja meni, da vsega pa le ni treba sprejeti.
»Ne gre izgubiti, kar ti je najbolj lastno, tudi na splošno v življenju, recimo v medčloveških odnosih, dojemanju samega sebe ali okolice. Ko opazujem, se mi zdi, da je čedalje več trivialnosti, ker so ljudje čisto ponoreli, podivjali in več ne vedo, kam bi se obrnili, dobesedno čutiš norost. Moram priznati, da me na srečo to, kar delam, rešuje. Že moj delavnik je videti tako, da precej časa na dan posvetim izključno vaji in sem zaprta v sobi. Včasih, če imam dober dan, se dejansko počutim, da meditiram, ampak po večini ni tako, ker moram biti z glavo pri stvari.«
Prizna pa, da je opazila, da išče načine, kako bi bila čim bolj efektivna v čim krajšem času. Navsezadnje meni, da glede na to, da ima toliko stvari in ni več študentka, ne more več početi kar vsega po malem. V redu pa ji je tudi, da najde še kakšno stvar, ki jo zapolnjuje poleg violine. Se pa zadeve, ki jo zapolnjujejo ob glasbi, za katero se je zavestno odločila, malo menjajo. Zdaj ima obdobje, ko zelo rada peče peciva.
NAČIN IGRANJA
Anja, ki je včasih imela zelo rada stvari pod nadzorom, pravi, da jo dandanes življenje vodi, kakor se mu zazdi, in ima nanj bolj malo vpliva.
»Določene situacije so me pripeljale do tega, da sem morala spustiti, ker ni šlo drugače. Naučila sem se, da pustim, da mi vsak dan posebej pokaže, kaj je danes bolj pomembno. Včasih je bolj pomembno, da sem doma sama s sabo in berem knjigo, kot da tečem po mestu in se dobivam z ljudmi na kavah ter norim. Res pa je tudi, da trenutno potrebujem mir, da se lahko napolnim od znotraj in ne z zunanjimi dejavniki.«
Tako kot se spreminjajo njene potrebe v življenju, se spreminja tudi njen odnos do violine. »Ravno pred kratkim sem gledala dokumentarec o slavnem violinistu, zdaj že pokojnem, enem najboljših, neprekosljivem Jaschi Heifetzu. V tem dokumentarcu je pripovedoval, kako je govoril študentom, da morajo oni obvladati violino. Ravno to zahteva, da instrument drugače dojameš. Seveda ga imaš rad in skrbiš za njega, ne smeš pa ga jemati kot obsesijo, ki te popolnoma obvlada, navsezadnje na njem igraš ti. Na prvo mesto moraš postaviti sebe in svoje počutje.«
Napisala Suzana Golubov