Ob živahnem žlobudranju in zvoku kavnega avtomata v ozadju sva se predajali globokim mislim, ki so prihajale na plan. Kramljali sva o tem in onem, brez misli na to, da sva bili še pred eno uro popolni neznanki. Ona je doma v svetu strun in prefinjenega lesa in fuzije različnih ustvarjalnih sfer, kamor se, kot veleva tradicija, 'vrača' z božično-novoletnim koncertom. Naj vam srce zaigra ob zvokih violine Anje Bukovec.
Story: Človek bi rekel, da ste dekle nemirnega duha, saj potujete tako pogosto, kot bi s prstom drseli po zemljevidu. Pred kratkim ste gostovali v Kölnu pa Istanbulu ... Kako ste se razumeli s kulturo in kulinariko Bližnjega vzhoda?
Nisem privrženka neke blazne luksuzne kulinarike. Raje kot to poiščem kakšne lokalne beznice, v katerih strežejo 'street food'. Sicer sem 'mahnjena' na sladko, zato sem si dala duška. (smeh) Dolgo sem živela v Nemčiji, ki ponuja veliko turških artiklov, zato s tega vidika obisk Istanbula ni bil novost, moram pa priznati, da sem bila nad ljudstvom in energijo prijetno presenečena. Turki so topli, prijazni, ustrežljivi, res prijetni ljudje. Vem, da tamkajšnja situacija na podlagi informacij iz medijev trenutno ni najlažja, a pričarali so mi prijetno izkušnjo, in to sem jim vrnila. Je pa res, da si v dveh dneh, kar je ostalo časa po nastopu, tako ogromnega mesta ne moreš ogledati. Ogledala sem si glavne znamenitosti. Ker rada hodim peš, iščem in grem za nosom ter se trudim čim bolj spoznati lokalno sceno.
Story: Privlači vas Orient. Se motim?
Trenutno, torej zadnjih nekaj let, me najbolj mamijo vzhodnoevropska kultura, arabsko in balkansko področje. Raziskujem jih tudi na svojih koncertih, načeloma vedno predstavim nekaj s tega vidika. Publiki želim vedno, poleg nečesa, kar že pozna, predstaviti tudi kaj novega, svežega. In tisto, bolj neznano in redko, tisto so viže moje duše.
Story: Moderna družba je pač vajena živeti hipno, je pa res, da glasbeniki najdete uteho v ustvarjalnem svetu. Vam uspe najti čas zase?
Vzamem si ga. Poklic me izpopolnjuje, in odkar pomnim, predstavlja glavno nit mojega življenja. Pomembno pa je, kar sem še posebej spoznala med študijem, da si znam vzeti čas za ostale stvari, ki me veselijo. Življenje je treba jemati širše in čutiti svet okoli sebe, ne le mikrokozmosa, v katerem tako ali drugače obstajaš. To se v končni fazi pozna tudi v umetnosti. Navdihuje me ogromno drugih stvari. Druge kulture in druga glasba, ne le tista, s katero ustvarjam.
Story: Je to instinkt, zaradi katerega izvedbo tradicionalnega božično-novoletnega koncerta zaupate posebnim gostom? Mislite, da je ujemanje z njimi na osebni ravni pogoj ali zgolj dodana vrednost?
Vseh do zdaj gostujočih prej nisem poznala osebno, da bi bili moji prijatelji. Zbiram po notranjem občutku. Če je odziv na drugi strani pozitiven, sem pripravljena poskusiti. Privlači me umetnost drugih glasbenikov, rada raziskujem, a glavno je, da se ujamemo. Ponavadi je bil ob meni moški, letos pa sem si zaželela, da bi oder delila s pevko. Nuška Drašček mi je hitro prišla na misel. Všeč so mi njena energija in raziskovalna žilica, zmožnost, da se sprehaja med različnimi glasbenimi slogi ter goji razumevanje za širšo glasbeno zgodbo. Poznala sem jo sicer že prej, veselim pa se, da jo bom imela zdaj možnost spoznati še bolje. Mislim, da se ujemava.
Story: Veliko svežine v vaše okolje prinašajo gostje. Saj ne, da je sicer ni dovolj ...
Absolutno! Vedno določim rdečo nit programa in povem, v kakšnem okvirju se gibamo, hkrati pa dopuščam, da povedo svoje želje. S pianistom sestaviva še priredbo in že to so procesi, od katerih se ogromno naučim. Nisem človek, ki bi kupil študijsko knjigo, po kateri bo priredil komade. Vedno sem se učila s prakso. Zato poslušam nasvete gostov, ki že imajo tovrstne izkušnje, in dovolim, da sugerirajo v primeru, ko je treba kaj izboljšati.
Story: Ko sva že ravno pri tem - koliko dela je še treba vložiti v projekt?
Program že stoji, zdaj so na vrsti glavne vaje, s katerimi začenjamo mesec prej, odvisno od razpoložljivosti, saj je december čas lovljenja terminov. No, saj ne moreš vaditi tri mesece prej, ker se stvar ohladi, pomembno pa je, da se vsak sam predhodno pripravi. Skladba, pri kateri delaš, potrebuje določen čas za zorenje. Namen skupnih vaj je 'zvežbanje' glasbenega jezika in podaritev časa skladbi, da se lahko spremeni. Če tega ni, se lahko nesproščenost in nenaravnost čutita v končni izvedbi. Ker vsako leto večinoma izvajam nov program, nosim odgovornost do glasbe in publike, da je koncert izdelan, dodelan in ima smisel od začetka do konca.
Story: Bo držalo, da je energija publike našega prostora, četudi ste vajeni širšega avditorija, 'afrodiziak' za glasbenika?
Najtežje je nastopati doma. To je kliše, ki gotovo 'štima'. Vsi umetniki imajo ta občutek. Morda se tuja publika razlikuje v odprtosti za novosti - Slovenci si le preveč želimo tradicionalnega, varnega okolja in nečesa, kar se preverjeno dobro prodaja. Tega se tako zelo nerada držim, obhaja me občutek, da je zapostavljene toliko dobre glasbe - tudi znanih skladateljev - vredne slišanja in uvrstitve na program. Stojim za tem, da iščem manjkrat slišano, in to predstavim publiki. Mislim, da publika, ki pride na moj koncert, ve, da bo slišala tudi kaj neobičajnega. To je zaščitni znak mojih koncertov. In če zaradi tega ni tak, preverjeno 'prodan,' sem to pripravljena vzeti v zakup in ohraniti osebno integriteto.
Story: Pravzaprav se zaradi zaprtosti našega naroda ustvarjalec le s težavo otrese tega 'kalupa' in prikaže spektre svojega talenta.
Točno tako, kakšna škoda. Hitro se išče predalček, kam bi te pospravili. Zelo radi imamo nazive - ali si 'pop' ali čisti klasik ... Glasbo še vedno dojemam kot univerzalni jezik, z neomejeno širino osebnega dojemanja in svobodo raziskovanja. Še posebej inštrumentalno glasbo, pri kateri ne potrebuješ besede in še toliko lažje postane sredstvo komunikacije v različnih svetovnih regijah. Iz ustanov ali od posameznikov, ki me že poznajo, dobivam angažmaje, kjer mi popolnoma prepuščajo program - želijo, da predstavim nekaj svojega, in vedo, da bo v skladu koncepta koncerta. Za to sem zelo hvaležna. Dodajam pa, da slovenske publike le ni treba tako podcenjevati, da jim konstantno kuhamo govejo 'župo.' Svet se je odprl z dobo interneta in tako, kot smo odprti za vse druge neumnosti, ki jih servira tehnologija, je prav, da se odpremo tudi za različne glasbene sfere.
Story: Pa je talent dovolj, da publika ustvarjalca sprejme in se mu odpre, če temu lahko tako rečemo?
Znanje je gotovo osnova, a ni zagotovila, da te bo publika sprejela ali ne. Lahko si zagotoviš le, da ostaneš zvest svojemu izrazu, ohraniš zadano pot in notranje zadovoljstvo. Mogoče se motim, vendar menim, da ne moreš imeti uspešne kariere, če s tem, kar počneš, nisi srečen. Na odru ne moreš predstavljati nekaj, v čemer se slabo počutiš - zaradi tega se nisem mogla nikoli popolnoma skomercializirati, ker se v tej koži ne počutim dobro. Se razume, da to niso procesi z danes na jutri, zahtevajo čas in razvoj. Vsi gremo skozi dvome in prilagajanja. V iskanju lastnega glasbenega obraza čakaš trenutek, da ga sprejmeš in narediš iz tega največ, kar lahko.
Story: Mladim mora biti težko.
Grdo je, kako funkcionira današnja glasbena industrija. Ravno tako umazano kot katerakoli druga. Včasih si rečem, dobro, da sem toliko stara in nimam potrebe zadovoljiti za vsako ceno, ker bi se to od mene pričakovalo. Ni lahko. Študirala sem v časih, ko je bil internet bolj ali manj v povojih, in že takrat je bilo vsega preveč. Zdaj sploh več ne ločimo, kaj je dobro in slabo.
Story: Časi so turbulentni in občutek imam, da umetniki še izraziteje dojemate pereče svetovne problematike. Vas prizadenejo?
Velik in ne ravno lep pečat se trenutno pušča v tem kapitalističnem globalističnem neosebnem svetu in mi umetniki moramo poskušati v odrskem momentu filtrirati drugačno energijo. Inštrumentalisti to počno z drugačnim načinom komunikacije kot pevci ali poeti. Oboji pa se dostikrat odločimo, da ostanemo na strani umetnosti in se s tem ločimo od voda, ki si finančno obetajo več.
Story: Na začetku najinega pogovora ste dejali, da na produkt umetnosti močno vplivajo pogovor in odnos s sočlovekom, iskreni nasmehi.
V svetu, kjer nihče nikogar ne posluša, je največje spoštovanje, ki ga lahko izraziš do sočloveka, to, da mu prisluhneš. In to je tako malo. Čuti se, da je svet postal neizprosen, in ne želim, da se ta neizprosnost odraža v svobodni umetnosti, kot je glasba.
Story: Kako se ta odraža pri vas konkretno?
Zahteve v svetu so takšne, da moraš ponuditi nekaj, česar ne ponuja vsak, če želiš biti zanimiv. Če se ne želiš držati tujih pravil brez smisla, moraš peljati svojo pot in porabiti desetkrat več energije. Od klasičnega glasbenika se na primer tudi dostikrat pričakuje, da ponuja točno določen repertoar; osebno me to ne zanima in želim po večini sama odločati, kaj bi rada igrala. Poleg glasbe opazim stvari, ki se dogajajo okoli nas, in sem senzibilna za zunanje informacije s področja človeških pravic in politike, dostikrat občutim jezo in nemoč, ker kot neki individuum ne morem storiti ničesar. Lahko naredim le to, da se tako v življenju kot glasbi držim svojega načela in upam, da z dejanji vsaj malo polepšam energijo okoli sebe. Morda lahko s tem sporočilom prinesem kaj dobrega za generacije, ki prihajajo za mano. V poklicu le nosim tudi socialno noto. Umetniki smo družbeno odgovorna bitja. Trudimo se, da je svet vsaj za trenutek lepši, če pa že ne more biti lepši, pa vsaj za trenutek iskrenejši.
Story: Vam ustvarjanje še danes prinaša tako veliko osebno zadoščenje kot nekoč, v zgodnejšem obdobju?
Zanimivo je, da tega pravzaprav ne moreš primerjati. Ves čas se spreminjam in tako se spreminja tudi moje ustvarjanje. To je vsekakor tisto največje zadoščenje. Lahko rečem, da sem vsakič znova hvaležna ob spoznanju, da je to moj svet in da lahko ustvarjam ne glede na to, kaj se mi dogaja. Včasih čutiš ultimativno svobodo, drugič globoko bolečino. Življenja in umetnosti pač ne moreš ločiti in ravno to je pravzaprav to, kar življenje sploh dela vredno živeti.
Story: Ste vedno tako samozavestni? Tudi pred koncerti?
Brez skrbi, nikoli ne bom izgubila treme. Koncert je ne ponavljajoč se trenutek ... odvisen od tega, kaj si jedel, kaj te boli, kakšen dan je za teboj. Ali si pripravljen 200- ali zgolj 150-odstotno. Razumljivo, kilometrina in redno nastopanje prispevata veliko, a to je dosmrten trening. Vsekakor je dobro predelati tremo v pozitivno navdušenje. Nekateri za to ne potrebujejo ničesar posebnega, drugi potrebujejo več samorefleksije. Dobro je imeti rutino, dovolj poznati samega sebe in stvari, ki te umirijo.
Story: Velik člen v vašem življenju je Andrej Vozlič, dolgoletni partner in menedžer hkrati. Bi lahko trdili, da gresta posel in zasebnost z roko v roki?
Andrej tako dobro pozna moje meje, ve, kje ne popuščam in kaj je diskutabilno. Poslovno-partnerski odnos niti slučajno ni težava, znava se lepo pomeniti. Če slučajno pride do obratne situacije, ko je treba povzdigniti glas, se pač povzdigne glas. In tudi takrat se hitro zmeniva. (smeh) Komunikacija in spoštovanje do sočloveka sta prvotnega pomena, kot tudi razumevanje posameznikovih zahtev.
Story: No, druga strast pa že mora biti violina! (smeh) Hranite še prvo, tisto, ki vas je naučila prvih korakov?
Joj, imam, imam. Šolska violina, iz neke češke tovarniške manufakture. V mladosti od šolskih inštrumentov slej ko prej preideš na violino kakšnega goslarskega ateljeja z umetniško vrednostjo - to so ročno izdelani inštrumenti najrazličnejših goslarskih delavnic. Dobra violina te lahko spremlja vse življenje. Trenutno pričakujem novo, peto, izpod rok slovenskega goslarja Daniela Muska, s katerim sodelujem že dolgo. V zadnjih nekaj letih so se moja pričakovanja do inštrumenta spremenila. Od zvoka do samega občutka na glasbilu.
Story: In vaši kriteriji?
Iščem udobje in določeno kvaliteto zvoka, na področju katerega sva se z Danielom odlično ujela. Zdi se mi zelo pomembno, da slovenski ustvarjalci sodelujemo in se podpiramo. Simbioza in zaupanje med violinistom in goslarjem sta zame nujna.
Story: Predstavljam si, da menjava inštrumenta vzbudi grenak priokus. Zakaj pravzaprav nakup nove, jo prerastete?
Sploh ne; inštrument v večini primerov zamenjaš, ker to pač potrebuješ. Iščeš drugačno odzivnost, zvok, občutek na inštrumentu. Glasbenikom se skozi razvoj spreminja predstava o tem, kaj bi radi slišali in kaj potrebujejo, da se temu približajo, in ko ti inštrument tega ne omogoča več, ga zamenjaš. Enostavno doseže svoje zmožnosti. Les je živo bitje, hitro odreagira tudi na zunanje dejavnike. V prehodnem obdobju med jesenjo in zimo, ko se stanovanje prične ogrevati, mi tudi violina prične drugače funkcionirati.
Story: Anja, za konec pa še pobrskajva po preteklosti. Dejstvo je, da ljubezen do igranja izvira iz otroštva, pa vendar, ste se napornih ur vaj vedno lotili s tolikšno mero užitka?
Seveda so bili trenutki, ko nisem želela vaditi. Je pa res, da sem hitro prišla do odločitve, kaj želim početi, in vaja je predstavljala preživljanje najpomembnejšega in najlepšega časa - časa z inštrumentom. Nikoli zaradi tega nisem občutila žrtvovanja, ravno obratno. Morda sem imela manj časa za druženje s prijatelji, za njih sem bila 'avtsajderska,' tista, edina z inštrumentom, ampak mi to druženje nikoli ni toliko pomenilo, da bi se čutila za kaj prikrajšano. Pa sem s šestnajstimi na fakulteti prišla v okolje sebi enakih, začela ob klasičnih koncertih občasno tudi služiti denar z igranjem v različnih bendih, od hiphopovskega do rocka in popa ... Nikoli nisem bila zaprta. Bo že držalo, da je to od mene zahtevalo nekakšen pogum, vendar je bilo to nekaj, kar sem si močno želela.
