Violinistka in asistentka na Akademiji za glasbo Anja Bukovec poskuša svojim študentom dati nekaj pametnega za njihovo glasbeno pot, svojim poslušalcem pa med drugim tradicionalno magično novoletno glasbeno popotnico.
Story: So novoletni koncerti za vas postali obredni?
Začelo se je z željo po nečem več, po svečanem in nečem, kjer imam veliko besede pri oblikovanju programa, da ga kreiram, si izberem goste, si zamislim, kaj bo rdeča nit koncerta ... Lani sem po desetih letih naredila pavzo, da se določene stvari prevetrijo, da se odločimo, kako naprej. Letos bom nastopila na drugi lokaciji, malo bolj intimni, gostja bo harfistka Mojca Zlobko Vajgl, s katero do zdaj še nisva sodelovali. Kombinacija je čudovita, tudi ona je umetnica odprtega duha, zanimajo jo nove stvari in je drugačna, kar naju tudi povezuje.
Story: Kako je potekal dogovor za njen nastop na vašem koncertu?
Pred poletjem sem bila na njenem koncertu. Bila sem neskončno vesela, da sem jo slišala, takoj sem ji napisala sporočilo, da mi je bilo všeč, povezali sva se in dobili. Ko sva se začeli pogovarjati, da bova skupaj igrali, sva ugotovili, da morava imeti cilj, začeti čim prej vaditi in sodelovati. In sva tudi takoj začeli. Na odru bo z menoj tudi pianist Igor Vićentić, za katerega vedno rečem, da je ‘moj dragi pianist’. Sodelujeva na vseh nastopih, kjer sta violina in klavir. Skupaj iščeva rešitve, tudi prilagajava se drug drugemu in se razumeva, kadar je treba kaj prilagoditi, spremeniti. Oba sva zelo odprta in razumevajoča, in ko delava skupaj, sva sproščena, kar je najpomembnejše.
Story: Sta iskrena drug do drugega?
Moja želja je in tudi najpomembnejše mi je, pa ne samo pri glasbenih sodelovanjih, da smo iskreni in si povemo takoj, če nam kaj ni všeč. Če je volja, je vedno tudi pot, najde se takšna rešitev, da smo vsi zadovoljni. Vse, kar gre stran od tega, me ne zanima več. Tega sem v življenju imela preveč, v zadnjih letih sem doživela toliko udarcev, ker si nisem dovolj dobro prisluhnila. Mislila sem, da ni druge možnosti, pa je.
Story: Ste se pripravljeni učiti na lastnih napakah?
Vem, da se bom učila vse življenje, za kar sem hvaležna. Tudi kar se tiče violine, jo vedno znova odkrivam. Zdaj recimo igram na inštrument ženske, goslarke Katharine Abbühl, ki dela v Cremoni. Že pred leti, ko je še živela v Švici, sem šla k njej in preizkusila njene inštrumente. Pred letom dni sva obnovili najino poznanstvo. Zelo pomembno mi je, da se tudi ona želi razvijati, saj je tudi pri njenem poklicu, kot meni pri violini, pomembno, da se neprenehoma izboljšujem. Hvaležna sem, da delam z žensko, kar je zame nova izkušnja. Tudi energija je drugačna, tako da se zelo veselim violin, ki jih bo naredila zame. Je ena od ljudi, ki so na novo stopili v moje življenje. Drugače se je v zadnjih letih kar nekaj ljudi odstranilo iz mojega življenja, ali pa sem jih odstranila sama. Tudi za to sem zelo hvaležna.
Story: Človek bi rekel, da delamo čistke samo s stvarmi. So čistke potrebne tudi v odnosu do ljudi?
Neprenehoma čistiš, dobro je biti čuječ, da opazuješ sebe in okolico, prisluhneš, kaj ja in česa ne, ter delaš selekcijo, kar je po mojih dosedanjih izkušnjah v življenju očitno nujno potrebno na vseh področjih. Sem v obdobju, ko se mi stvari spreminjajo, smer je sicer neznana, kar je v redu. Seveda tudi občasno podvomim, a se takrat ustavim in razmislim, si prisluhnem.
Story: Ste odprti tudi do mladih slovenskih skladateljev?
Sodelujem s slovenskimi skladatelji, tudi z mladimi. Recimo z Davidom Beovičem, ki je prav zame napisal skladbo Du-Etno, izvedla pa jo bom na novoletnem koncertu. Andrej Makor je zame priredil skladbo Histria et Amor, tudi Jaka Pucihar bo nekaj napisal zame. Cenim, da mi pustijo določeno svobodo, interpretacijo po mojih občutkih.
Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Igor Zaplatil, Primož Predalič
