Anja Bukovec: “Živim normalno življenje”

Story: Kaj se dogaja z vami med dvema božično-novoletnima koncertoma?

Več stvari. Ukvarjam se z glasbo, s sabo in tega nimam potrebe obešati na veliki zvon, saj pravzaprav živim normalno življenje. Veliko sem bila v tujini, imela malo več sodelovanj s prijatelji in drugimi umetniki, ki sem jih spoznala v Nemčiji, nekajkrat sem sodelovala z nemškim ansamblom. Prek tega sem spoznala italijanskega kitarista, s katerim sva prav tako začela sodelovati. Imela sem koncert v Washingtonu, kjer sem sodelovala z ameriškim pianistom. Bil je prekrasen starejši gospod, v nasprotju z mano že bolj umirjen. S svojo mirnostjo mi je bil lepa protiutež in sem bila posledično tudi sama bolj mirna.

Story: Vas sodelovanje z drugimi ustvarjalci osveži?

Sem klasična glasbenica, ampak vedno sem rada raziskovala tudi druge glasbene smeri in kombinirala z drugimi instrumenti. S klavirjem je ustaljena kombinacija, klasična. Sodelovanje s kitaristom pa se je zgodilo, ker sva se sprva ujela kot osebi in potem začela sodelovati na glasbenem področju.

Story: Na podlagi tega izbirate tudi goste za božično-novoletni koncert?

Zagotovo. Izberem nekoga, s katerim se dobro ujamem, oziroma če ga še ne poznam, s katerim čutim, da bi se dobro ujela. Gosti so zelo različni in med njimi nekaterih prej nisem osebno poznala. Recimo pantomimika Andresa Valdesa, z Zoranom Predinom, ki bo moj letošnji gost, pa sem se šele pred nekaj meseci prvič usedla na kavi. Dobila sva se, da sva predebatirala program za koncert in želje.

Story: Ima svoj čar, ko nekoga, ki ga poznaš po njegovih delih, spoznaš še osebno?

Vsekakor, šele takrat razumeš njegova dela. Posledično sem se njegovim skladbam še malo bolj posvetila. Načeloma se držim principa, da gost izvaja skladbe, ki jih želi sam izvajati, v katerih se on najbolje počuti in vidi. Potem najdemo kompromis oziroma skladbe na program uvrstim tako, da ima vse skupaj nekakšen smisel. Tokrat je Zoran, še preden sem mu povedala program, izbral skladbe, ki jih bo izvajal sam, in tiste, ki jih bova izvajala skupaj. Bilo je, kot bi jih izbirala jaz. Prav poistovetila sem se z njimi, pa ne le z besedilom, tudi s tem, kako teče harmonija, z neskončnostjo, ki jo je začutiti v skladbah, melanholijo. Sicer Zoran s sabo tudi, ko govori, prinaša mir.

Story: Se od vseh teh ljudi tudi učite?

Seveda, bi pa takole iz glave težko koga izpostavila. Veliko jih je in ni nujno, da so vsi glasbeniki. Lahko je bil kdorkoli, ki mi je v pravem trenutku povedal pravo besedo. Tudi kakšne knjige, ki se ukvarjajo s funkcijo misli, možganov, me zanimajo. Tam notri se veliko dogaja, tega ne znamo niti razumeti niti umiriti misli, in zdi se mi pomembno spoznati kaj takšnega za celotno življenje. Sicer pa, če se vrnem na to, kaj se mi dogaja med koncerti, bi povedala, da zadnji dve leti precej intenzivno sodelujem s sekstetom klarinetov PanArs v Sloveniji. V glavnem so to glasbeniki iz Štajerske. Z njimi imam fantastično simbiozo, tako da komaj čakam, da grem na vajo. Precej dobro smo se ujeli osebnostno. Vsako sodelovanje iz mene potegne nekaj novega.

Story: Ste se gibali bolj po Evropi?

Tudi na Kitajskem sem bila, kjer se kar lepo odpira. Tam imam tudi agenta. Letos sem nastopala v Šanghaju, kjer jih zelo zanima evropska glasba. Koncert je bil eden bolj krasnih dogodkov v mojem življenju.

Story: Koliko ljudi je bilo na tem koncertu?

Bilo je 2200 ljudi, dvorana je bila razprodana. Je povsem novodobna in posebna. Tudi mesto je zgrajeno na novo, nebotičnik ob nebotičniku. Kava ob reki stane 10 evrov. Ni pa nič patine v mestu, ker je vse novo.

Story: Si med koncerti ne morete privoščiti nič zimskega spanja?

Kje pa, večina si nas ne more privoščiti, da bi kar spali in čakali. Tu in tam grem na počitnice, sicer pa ves čas kaj počnem. Zadnje čase sem tudi več učila, imela nekaj seminarjev v Nemčiji in dobil mesto asistentke na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Sem pa že prej imela nekaj učencev. Seveda mi je koncertiranje še vedno primarno.

Story: Kakšno zadoščenje vam to ponuja?

Najlepše je pripravljati koncert. Ko se lotiš učenja programa, se skladba iz tedna v teden spreminja in šele na koncu, ko si skupaj z ostalimi glasbenimi partnerji, vidiš, kaj iz tega nastane. Končni rezultat je nekaj najlepšega, ampak hrani te sama pot, z njo hraniš svojo kreativo. Ni le to, da si na odru, to je zaključni trenutek, ampak kako to razvijaš, se učiš in prilagajaš, je proces. Recimo, ko sem s pianistom Igorjem Vićentićem, s katerim bom nastopala na koncertu, imela prvo skupno vajo, je bil to trenutek, ki sem ga tako neskončno pričakovala, saj skladba šele takrat začne dobivati obliko, ker dobiš kompletno sliko. Takrat vidiš, da je vse lahko drugače od tistega, kar si pripravljal doma. Skozi proces dihaš s skladbo in sproti ustvarjaš.

Story: Vemo, da imate ustvarjalci močan ego. Imate kdaj občutek, da je ves svet vaš?

Mislim, da ne. Zelo imam razvit čut za soljudi. Takrat, ko sem soočena z egom, ki želi dominirati, stopi ven tudi moj ego. Ne potrebujem neutemeljene avtoritete in dominacije. V glavnem imam opravka z ljudmi, s katerimi smo vsi na isti valovni dolžini, se razumemo, spoštujemo in vemo, kdo smo. Spoštovanje in posluh do drugih ljudi sta osnova, kar je zelo redka lastnost, saj vidim, da ljudje pogosto ne poslušajo. To me zelo moti, saj tako ni dialoga. Mislim, da odnos pomeni dajanje in jemanje, oboje. Moraš biti odprt.

Story: Ste na odru odprtega srca?

Kako pa drugače. Slikar, igralec, glasbenik - ustvarjalci moramo imeti kanal, skozi katerega spustimo kreativo, če ne, ne bo šlo nikamor nič. Ravnokar sodelujem z goslarjem Danielom Muskom iz Škofje Loke, ki mi izdeluje novo violino in je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih goslarjev. Upam, da bom prihodnje leto lahko predstavila novo violino. Najino sodelovanje mi trenutno veliko pomeni in me veseli.

Story: Kaj si želite v novem letu?

Popolnoma nič posebnega, le delati to, kar rada delam, uživati v svojem poklicu in biti mirna ter zadovoljna s tem, kar mi življenje prinaša v vsakdan.

Story: Kaj pa materinstvo, si želite otroka?

Mislim, da nimam tovrstnih ambicij, izpolnjujejo me druge stvari. Sicer pa nikoli ne veš, kako boš reagiral in razmišljal, če se kdaj to zgodi. Ne moreš reči: "Nikoli!" To se mi zdi arogantno. Da pa bi razmišljala o materinstvu ali si ga želela, moram reči, da ne.

Napisala Suzana Golubov
Fotografije Goran Antley

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec