Anja Drnovšek je igralka ki smo jo na televizijskih zaslonih lahko spremljali že v seriji Lepo je biti sosed, tokrat v Usodnem vinu igra neusmiljeno primarijko Rebeko.
Kako usodna bo vloga v priljubljeni romantični seriji za vašo igralsko pot?
Mislim, da preveč usodna za moje igranje ne bo. Na začetku sem bila skeptična, saj ne uživam v hitri promociji in prepoznavnosti. Zdaj pa opazim veliko pozitivnih strani. Sprejela sem vlogo v žanru, ki mi je bil do zdaj nepoznan, zato po korakih odkrivam njegove skrivnosti. To je ena izmed mojih vlog, vendar pa bi se rada v prihodnosti osredotočila predvsem na gledališče in film.
Kakšna pa je po vašem mnenju glavna prednost gledališča?
V gledališču je stik med igralcem in gledalcem veliko bolj pristen. Sproži se energija, ki je do zdaj na televiziji ali filmu še nisem občutila. V teatru se vlogi prepustim.
Nekoč ste zapisali, da je bolj bistveno delo igralca kot igralec sam. Tudi to za vas pomeni veliko prednost na gledališkem odru?
Seveda. Sem velik perfekcionist, poleg tega pa izredno cenim svoje delo, teater. Ne maram površnosti. Zato se blazno razburim, če med ogledom predstave opazim igralca, ki svoje vloge ne opravlja tako, kot bi moral. Težko je razložiti nekaj takega. Zdaj bi vas lahko odpeljala v gledališče in s prstom pokazala na nekoga, razložiti pa tega vendarle ne morem. Prav tako je tudi, kadar se znajdem na odru. Ker smo ljudje že marsikaj videli, nas s težavo kaj preseneti. Jezna sem, če na odru opazim laž, neiskrenost, pod krinko lenost ... to me resnično razburi!
Slišala sem, da niste velika ljubiteljica rumenega tiska.
Čuvam svoje zasebno življenje, saj kljub razdajanju v teatru rada določene stvari obdržim le zase. Ne maram pretirano osebnih vprašanj. Moje življenje je moje. Z veseljem se z rumenimi mediji odpravim na kavo, nekaj ur razpredam o svojem delu, moje zasebno življenje pa naj ostane skrito. Moje penzionistično življenje naj ostane le zame!
Skrit pa ni ostal vaš pevski talent. Vašemu petju smo namreč lahko prisluhnili na koncertu z igralci MGL in študenti AGRFT v Kinu Šiška. Že od nekdaj uživate v petju?
Medtem ko z igranjem nikoli nisem imela težav, me je trema vedno znova zagrabila med pevskim nastopom. Ko sem se odločila za AGRFT, sem začela obiskovati pevske vaje, kjer sem izboljšala tudi posluh. Na fakulteti pa sem imela srečo, da nihče v razredu ni izhajal iz pevskih vod. Tako smo štiri leta skupaj krulili v en glas. (smeh)
Kako sta se torej križali vaša pevska nadarjenost in igralska kariera?
V MGL sem pristala v muzikalih, kjer sem se morala izkazati tudi pri petju. Zato sem se odločila, da nekaj naredim v tej smeri. Začela sem izboljševati vokalno tehniko, tako da je petje postalo prav zabavno. Zdaj je prisotna le še pozitivna trema. Muzikali so žanr, ki zahteva veliko energije, vendar ti pokloni ogromno veselja. Ker rada mešam različne žanre, se lahko zgodi, da bom po Jeklenih magnolijah, s katerimi se bomo kmalu predstavile na odru gledališča v Kopru, končala tudi v muzikalu.
Kaj pa pevska kariera? Vas bomo lahko morda nekoč videli tudi v glasbeni skupini?
Pogosto so me nagovarjali, naj ustanovim bend. Kaj pa bi igrala? Sem odprta za nove stvari, vendar bi pri glasbi preveč pogrešala teater, film ... Pa vendar, nikoli ne reci nikoli.
Kdaj prisluhnete tudi svojim pevskim podvigom?
Sebe raje poslušam, kot pa se gledam. V filmu se le s težavo gledam, medtem ko svoje pevske posnetke pogosto poslušam tudi po predstavi. Mogoče zato, ker še vedno nimam pojma, kaj naj poslušam. Ali pa zato, ker se mi zdi zanimivo, da končno ne 'fušam' več. Vse to lahko potrdijo tudi moji prijatelji. Prve projekcije filmov sem pogosto presedela pogreznjena v blazino.
Kako pogosto pa se prepustite glasbi in dogajanju na koncertih?
Seveda obiskujem koncerte, vendar ne maram pretirano množice ljudi. Pred kratkim sem v Zagorju obiskala koncert Severine, vendar sem se počutila kot sardela v konzervi. Zato sem po pol ure odšla domov in si Severino zavrtela doma. Ne znam uživati v koncertih, saj se počutim utesnjeno.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču