Anja Drnovšek: Pri 27 letih v pokoju

“Tudi moja mama je posel pustila v službi in ga ni nosila domov. Pri tem sem tudi sama ista.” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
7. 10. 2016

Njeno življenje ni povezano s turbulentnimi razmerji in je daleč od dramatičnosti, ki jo obkroža v Usodnem vinu. Igralka Anja Drnovšek je mir in ravnovesje poiskala v umirjeni ježi po prostranih poljih in vonju svežega sena, zadovoljstvo pa v sedlu svojega konja.

Naš ritem je iz dneva v dan bolj stresen, zato je še kako pomembno, da se umaknemo v okolje, kjer lahko vnovič vzpostavimo ravnovesje s samim seboj. Številni se zatečejo v naravo, nekateri listajo po knjigah, spet drugi poprimejo za kuhalnico, tretje navdušujejo umetniške aktivnosti. Kot deklica se je Anja zaljubila v rožnata krilca in baletne čevlje.

"Mami me je v otroštvu vpisala v balet, saj sta starša želela, da poiščem primerno obšolsko dejavnost. Tako sem vso osnovno šolo preživela pri urah baleta. Veselile se me predstave, ko smo svoje znanje predstavili publiki v Zasavju. Nikoli namreč nisem imela treme, zato so me tudi v osnovni šoli pogosto uporabili za nastope in recitale," se spominja igralka, ki pa se ni ujela le v niti baleta, temveč jo je že od malih nog privlačilo jahanje. Ljubezen do konjev ima namreč v genih. Njen oče se je ljubiteljsko ukvarjal z jahanjem, zato je hčerko že pri rosnih dveh letih posedel na konja. "Bila sem pečena! Vse od takrat sem si želela konja. V otroštvu sem zato pogosto tečnarila, vendar so starši menili, da bo minilo. Pri 10 letih sem se nato začela učiti jahati, leto pozneje pa sem že redno trenirala in posledično pristala v dresuri," se svojih prvih jahalnih korakov spominja Anja. Po večletnem aktivnem jahanju pa je morala zaradi poškodbe svojega konja 'upokojiti'.

"Z nogo je sicer zdaj vse v redu, tako da je še vedno zelo vitalen in ga lahko jaham še naprej. Ko imam dovolj vsega, se odpeljem v Zasavje in se odpraviva na teren. Seveda ne vsak dan, vendar pa kar se da pogosto. Mislim, da nama obema to zelo ustreza," pojasni rjavolaska, ki kljub uspehom v jahanju o profesionalni karieri jahača nikoli ni razmišljala. Tovrsten šport je namreč povezan z visokimi finančnimi vložki, ki pa si jih nihče v njeni družini ne more privoščiti. Kljub temu je ostala zvesta jahalnim škornjem in sedlu.

"Moj konj je bil včasih zelo temperamenten, zdaj pa se počasi umirja. Lahko bi rekla, da je malo podoben lastnici," v smehu pove Anja.

Poleg v baletu in jahanju pa se je simpatična igralka udejstvovala tudi v drugih športih. "Če danes pomislim, še sama ne vem, kako mi je uspelo toliko raznovrstnih dejavnosti združiti s šolo. Preizkusila sem se celo v rokometu. Zdržala sem cele tri mesece, dokler nisem ugotovila, da je žoga težja od mene. Potem pa so me doma imeli dovolj. Treba se je bilo odločiti le za eno dejavnost in jaz sem izbrala jahanje," pove ob kozarcu osvežilnega tonika. Za mizo sedi pokončno, ravno, z isto aristokratsko držo, kot bi sedela na konju.

"Vesela sem, da je balet vplival na mojo pravilno držo. Moj oče dostikrat tarna, da se držim preveč 'puklasto'. Vsaj na televiziji se trudim držati pokončno, v prostem času pa mi še vedno ne gre najbolje," razkrije Anja, ki se je zaradi želje po odru in igranju odločila za vpis na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. O svoji odločitvi je bila tako prepričana, da je bilo igranje ob vpisu na fakulteto njena edina izbira. Vse od takrat se njena igralska kariera prepleta z vlogami močnih ženskih likov, kakršna je tudi sama.

"Vsak ženski lik skriva nekakšno moč, ki pa jo je treba najti. Kot Meta v Samorastnikih sem vzpostavila neko ravnovesje v osebnostnem in igralskem smislu, prav tako se vloge v Jeklenih magnolijah še toliko bolj veselim," se veseli predstave, ki prihaja na oder gledališča v Kopru. Izredno izrazit pa je tudi njen karakter v Usodnem vinu, kjer je zaigrala v vlogi Rebeke, ženske mnogo plasti, ki se bodo počasi začele razkrivati gledalcem. Ob vsem tem se bo zapletla tudi v ljubezenski trikotnik, ki bo dogajanje še dodatno začinil.

"Vsak izmed nas se kdaj znajde v takšnem trikotniku, če ne drugače, lahko skrivaš simpatijo do nekoga, ki že ima partnerja. Nekih blaznih izkušenj s tovrstnimi ljubezenskimi trikotniki, ki jih vidimo na malih ekranih, vseeno nimam. Sama sem precej bolj dolgočasna," z nasmehom na ustnicah pove Anja in doda: "Ne živim telenovele, temveč le igram v njej! Prav zato imam dovolj drame v igralskem življenju in sem zasebno pravi 'penzionist'."

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič

Značke: Anja Drnovšek
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story40/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 40/2016

Story 40/2016, od 29. 09. 2016