Anja Hlača Ferjančič: Mimo čustev ne moremo!

Anja Hlača Ferjančič: Mimo čustev ne moremo! (foto: Stane Jeršič/Val 202) Stane Jeršič/Val 202
Vir: Jana
22. 2. 2018

Bila je odbojkarica, ki si je želela postati veleposlanica, na koncu je postala novinarka – glas, ki nas vodi skozi zgodbe našega vsakdana.

V okviru športnega uredništva poroča z olimpijskih iger, tudi tokratnih v Pjongčangu, v oddaji Globalna vas se pogovarja s Slovenci, ki živijo in ustvarjajo v tujini, v dnevno-aktualni redakciji je na lovu za dnevnimi novicami.

Delate v zelo različnih žanrih. Je to zaradi izzivov in želje po tem, da združite vsa področja, ki vas zanimajo, ali pa zato, ker je dandanes z delom v zgolj enem mediju z novinarsko plačo težko preživeti?

Imam to srečo, da na Valu 202 razumemo in spodbujamo radovednost. Tako da je moja služba zelo raznolika: od vodenja jutranjega programa do spremljanja športnih dogodkov in pripravljanja oddaj o mednarodnih temah. Redno sem zaposlena na RTV Slovenija. Novinarji oz. novinarke, ki smo redno zaposleni, nimamo bajnih plač, toda veliko težje je kolegom, ki delajo na pogodbah in so včasih v zelo nezavidljivem položaju.

Študirali ste mednarodne odnose in si želeli postati veleposlanica. Kdo od slovenskih ali tujih veleposlanikov po vašem mnenju najboljše opravlja svoje delo?

Še vedno upam, da bom morda kdaj veleposlanica, tako da dela slovenskih veleposlanikov ne bom komentirala. (smeh) Bi pa poudarila, da slovenski diplomati v tujini zelo veliko delajo, ker so slovenske misije majhne in ker je izzivov precej. Od tujih diplomatov v Sloveniji bi omenila nekdanjega finskega veleposlanika Pekka Metso, ki sem ga večkrat intervjuvala in je zelo velik oboževalec naše države.

Bi sicer lahko potegnili kakšne vzporednice med delom veleposlanika in novinarja, morda pomembnost kakšnih podobnih veščin?

Sposobnost komuniciranja, opazovanja in postavljanja pravih vprašanj.

Šport naj bi bil še vedno bolj moška domena. Kako na vas gledajo moški kolegi v športnem uredništvu?

Z velikim veseljem sodelujem s kolegi in sem jim predvsem zelo hvaležna, da so me veliko naučili in da dajejo zelo iskrene povratne informacije. Pa včasih sem jim na terenu hvaležna tudi za to, da prenašajo mojo tečnobo. Sicer pa nikoli nisem imela občutka, da bi me jemali z rezervo, ker sem ženska.

Nekoč ste dejali, da je v športnem novinarstvu preveč navijaštva. Kaj točno ste misli s tem ali se znamo tu ženske, recimo temu 'bolj brzdati' od moških?

Če zelo poenostavim, sem z navijaštvom mislila na to, da v prispevkih in prenosih prevečkrat slišim, da »smo zmagali« in da »so izgubili«. Seveda pa sploh pri športnem reporterstvu mimo čustev ne moremo in tudi ne smemo. Da se znamo ženske bolj brzdati? Dvomim. (smeh)

Poročali ste z olimpijskih iger v Riu, Vancouvru, Londonu in Sočiju, zdaj ste v Pjongčangu. Katere OI so na vas naredile največji vtis?

Vsake igre so nekaj posebnega in velik privilegij je poročati z olimpijskih iger. Najbolj so se mi prikupile igre v Braziliji, ker so bili gostitelji izjemno energični in dobrosrčni. Žal zaradi iger najbolj revnim ne gre nič bolje, še vedno pa se zapletajo tudi zgodbe s korupcijo. Nepozabne so bile tudi igre v Sočiju, ker smo skoraj vsak dan proslavljali slovensko medaljo.

Kateri športnik je sicer do zdaj naredil največji vtis na vas?

Večina športnikov in športnic naredi name zelo dober vtis, ker so to izjemno zanimivi ljudje, ki so predani svojemu delu. Omenim lahko Petra Prevca, ker ima zmagovalno miselnost in ker je zelo razmišljujoč in tankočuten; ne nazadnje je Valu 202 podaril svoje zmagovalne smuči, za katere smo na dražbi za projekt Botrstvo iztržili 45 tisoč evrov.

Šport je tudi sicer vaša velika ljubezen, med drugim ste trenirali odbojko. Kako pogosto in za katere športe si dandanes vzamete čas?

Za odbojko. Še zlasti sem navdušena, da lahko po novem igram odbojko na mivki tudi pozimi. Športna dvorana v Črnučah je res velika pridobitev. Sicer hodim tudi na aerobiko, občasno smučam in tečem na smučeh. Teka na smučeh sem se lotila šele pred kratkim, tako da sem še bolj začetnica, ampak zelo uživam.

Pri svojem delu ste pogosto obkroženi z moškimi. Ali se zaradi tega pri vašem možu Primožu kdaj pojavi ljubosumje?

Upam, da ne.

Novinarstvo tudi sicer pravzaprav ni le služba, ampak življenjski stil. Kako le-to vpliva na zasebno življenje?

Priznam, da se mi je včasih zelo težko odklopiti in da preveč časa preživim s telefonom in računalnikom. Veliko delam tudi ob koncih tedna, kar je včasih utrujajoče, tako da si poskušam vsaj med ted­nom vzeti kakšen dan prosto. Z leti čedalje bolj cenim prosti čas in se poskušam odklopiti. Nisem pa zelo zgledna na tem področju. Težko je za moške in ženske, preprosto si moramo določiti prioritete in poskrbeti za uravnoteženo življenje.

Pravijo vam tudi mojstrica retorike in javnega nastopanja. Kdo je za vas najboljši retorik v Sloveniji in svetu in kaj je skrivnost dobrih govorcev?

Retorika je veščina, tako da se je da naučiti. Raven javnega nastopanja v Sloveniji ni zelo visoka in javni govorci imajo oz. imamo še precej rezerve, če lahko uporabim športni žargon. Dobri govorci so pristni in ne podcenjujejo občinstva. Aktualno za odlično govorko velja Oprah Winfrey.

Dejali ste, da nikoli nisi dovolj dober, da ne bi mogel biti še boljši. V katerih primerih se vam zdi, da ljudje na to prehitro pozabimo?

Predvsem na področju odnosov z najbližjimi. Dandanes smo preveč osredotočeni na karierni napredek in premalo pozornosti posvečamo osebni rasti, kakovostnim partnerskem odnosom, razgibanemu osebnemu življenju.

Mimo čustev ne moremo!

Pripravljate oddajo Globalna vas, v kateri se pogovarjate s Slovenci, ki živijo in ustvarjajo v tujini. Bi se kdaj želeli preseliti v tujino?

Včasih sem si nadvse želela živeti v Berlinu, kjer sem nekaj mesecev opravljala novinarsko prakso. Zdaj sem to misel malo opustila. Me pa gostje v Globalni vasi vedno znova navdušijo. Res neverjetno je, kje vse so in kaj počnejo. Vsak četrtek ob 8. uri zjutraj je zame prav posebno potovanje ali pa kar mini selitev.

Pred kratkim ste bili v Indiji, kjer ste se udeležili poroke. Katera zanimivost je tista, ki se vam je pri tem najbolj vtisnila v spomin?

Poroka, na kateri sem bila, je bila kot nekakšna gledališka predstava, svatje več ali manj le sprem­ljajo obred. Je pa v obredu ogromno simbolike. V Indiji sem sicer obiskala le mesto Hyderabad, vsekakor obisk te dežele da misliti ...

Katera je vaša še ne izpolnjena novinarska želja, ki bi jo nekoč radi uresničili?

Rada bi poročala s svetovnega prvenstva v nogometu in s svetovnega prvenstva v odbojki, to se mi obeta jeseni. Sicer pa bi rada naredila intervju z Jamiejem Oliverjem, ker se mi zdi zelo zabaven.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Stane Jeršič/Val 202