Intervju z avtorico Anjo Horvat Jeromel: "Omejeval me je strah, da me ne bi sprejeli"

Negativna prepričanja so del obveznega ‘programskega paketa’, ki se nam je nalagal že od rojstva. (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
1. 5. 2022

Dolgoletna novinarka in PR-ovka Anja Horvat Jeromel je pred kratkim izdala knjigo Kvantni kreator, ki je že na pogled resnično lepa. Pa tudi obsežna. Logično, saj je Anja v njej zapisala strnjeno in poljudno zelo kompleksno in zahtevno znanje, ki ga je proučevala vrsto let.

V knjigi boste tako našli vsebine, ki vam lahko spremenijo življenje. Anji so namreč ga. In to na boljše v vseh pogledih - poslovnem, družinskem in celo seksualnem!

Pišete že desetletja. Kako to, da ste se šele zdaj odločili za knjigo?

Ja, res je, že ogromno vsebin sem spisala, pa vendar nikoli ne v obliki takšnega celostnega paketa. Eden od razlogov, zakaj ni kakšna knjiga ‘izpod mojega peresa’ nastala že prej, je ravno to, da že vse življenje po profesiji pišem. In ker večinoma pišem za druge (ali kot novinarka ali kot piarovka), imam omejeno kapaciteto dnevnega fokusiranja in uporabe logičnega uma.

Drugi zelo pomemben razlog pa je bil, da preprosto nisem imela poguma, saj se mi je zdelo, da moraš biti zelo pomembna in učena oseba, preden se lotiš takega avtorskega projekta. Čeprav sem tako na področju izobrazbe kot poslovnih uspehov veliko dosegla, se mi je to zdelo še premalo. Ta lekcija me je naučila, da samozavest prihaja od znotraj in da je treba le slediti sili, ki prihaja od znotraj in nas ‘sili’ v določene smeri. Tako da na neki točki preprosto nisem prenesla, da vse znanje, ki sem ga skozi desetletja nabirala, držim v sebi. Ko sem se znašla med pritiskom od znotraj, ki je hotel na plano, in omejujočim pritiskom od zunaj: ‘češ, kdo pa sem jaz, da o tem pišem’, sem bila prisiljena soočiti se s sabo in nato nekaj narediti v tej smeri.

Ne nazadnje je ravno opolnomočenje človeka tudi bistvo moje knjige. In tako sem dobila priložnost na sebi začeti preizkušati in uresničevati te principe, ki sem jih na novo odkrila skozi kvantno fiziko, epigenetiko in nevroznanostjo.

Kako ste se lotili vsebine? Gre za spoznanja, ki so se v vas nabirala dolgo, ali ste se načrtno lotili teme?

Priprave na vsebino so mimo moje zavesti tekle že ogromno let, ko sem prebirala različne knjige o tem, kako delujejo naša psihologija, percepcija, duhovnost, magija, hipnoza, komunikacija … Vsa področja se prepletajo tudi pri mojem poslu, hkrati pa so mi bila od nekdaj zanimiva in privlačna, saj so mi omogočala spoznavanje same sebe v želji po osebni rasti.

A se nisem mogla znebiti občutka, da mi je v teoriji vse šlo zelo dobro in mi je bilo jasno, v praksi pa sem padala na enih in istih izzivih. Dokler se nisem srečala z meditacijo. To je bil prvi mejnik, ki mi je omogočil drastičen poskok v rasti. Takrat sem postala kos določenim težkim pogovorom, ki bi prej vodili v konflikt ali bi se jim izognila, po novem pa sem jih bila sposobna izpeljati konstruktivno za obe strani. Prav tako sem si s tem odklenila notranjo moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam. Tik pred uradnim začetkom pisanja knjige sem obiskala ogromno raznih delavnic za osebno rast in duhovnost, a na neki točki me je ta ‘novodobna’ duhovnost tako odbila in se mi ‘zagabila’, ko sem videla, kako sodobni duhovneži pridigajo eno in se dajejo na piedestal, v vsakodnevnem življenju pa demonstrirajo kaos, slabe odnose, nestrpnost in podobno.

Zato sem za nekaj časa prekinila obiskovanje tovrstnih delavnic. A kmalu sem se soočila z zelo kruto in neprijetno okoliščino – smrt skoraj 18-letnega sina naših ožjih prijateljev, s katerimi smo praktično družina. Zato sem to izkušnjo osebno doživela in me je dodobra zrešetala. Takrat mi je splet okoliščin prinesel na pot nekatere ugotovitve in preučevanja Nikole Tesle, in ko sem se zavedela, sem se našla v preučevanju novih spoznanj kvantne fizike. Ki niti niso tako nova, so pa izjemnega pomena, a še vedno splošni javnosti neznana. Slutila sem, da moram najprej razumeti temeljne principe delovanja vesolja (in človeka) ter iz tega zgraditi razumevanje, kaj to za posameznike pomeni v vsakdanjih izzivih in situacijah.

Pravite, da ste eksperimentirali na sebi. Kako ste krotili svoj um?

Ker sem ena od tistih, ki se od nekdaj zelo dobro zaveda svojih nepopolnosti ali šibkosti, ranljivosti, napak, sem imela vedno težave s samozavestjo in zavedanjem lastne vrednosti. Zato sem čutila, da imam ogromno rezerve, kaj bi še lahko uresničila, a nisem upala prek sebe oziroma svojih omejujočih prepričanj. Tako je bilo pisanje knjige že prva stvar, kjer sem trčila na ogromno blokad, ki sem jih morala transformirati.

Pri pisanju je bila to tako velika ovira, da mi um ni dovolil dotakniti se določenih področij. To se je odražalo v neskončnem preučevanju in dodatnem izobraževanju o najrazličnejših povezanih tematikah. In bolj ko sem raziskovala, bolj sem si dopovedovala, da premalo vem. Dokler me nista partner in znanka soočila z idejo: “Pa dobro, a misliš že napisati to knjigo, saj po drugi strani ti je niti ni treba, če misliš, da nimaš časa in energije.” Takrat sem se zavedela, da je to moja srčna želja. Treba je bilo konkretno stopiti iz cone udobja.

Morala sem krepiti svoj fokus (čemur sem posvetila celotno poglavje v knjigi, saj je to ključ za kakršenkoli uspeh v življenju, pa hkrati vsi trpimo za pomanjkanjem fokusa). Uvedla sem strogo disciplino in se številnim stvarem odrekla, da sem postala šef lastnega uma. Tudi doma sem z otrokoma začela izvajati določene vaje za fokus, pa redne dnevne domače skupinske meditacije in manifestacije. S pomočjo tega sta otroka drastično izboljšala delovne navade, učenje, kreativnost, samozadovoljstvo … Za nameček smo skupaj kot družina uspešno zmanifestirali nekaj naših zelo dragocenih želja (med njimi tudi prečudovit nov dom). In uspešno manifestiramo še naprej. S partnerjem pa sva odkrila manifestacijo s pomočjo seksualne energije, ki je tudi drastično izboljšala najin odnos, saj se skozi to učiva predvsem sprejemati samega sebe (tudi slabosti), bolje komunicirati in tudi manifestacije so noro dobre. Več o tem sem razkrila v poglavju o seksualni energiji.

Pišete, da imamo vsi negativna prepričanja, ki nas omejujejo. Verjetno je glavna težava, da se tega ne zavedamo, kajne?

Ja, res je, negativna prepričanja so del obveznega ‘programskega paketa’, ki se nam je nalagal že od rojstva. Ta programska oprema ima pri vsakomer od nas različne variacije, a v osnovi ji je pri vseh nas skupno to, da imamo en del paketa, ki nam daje opolnomočenje in ga sestavlja set pozitivnih prepričanj. Drugi del paketa pa je set omejujočih prepričanj. S prvim delom ni težav in nam pomaga, da se uspešno prebijamo skozi življenje.

Problematičen pa je ta negativni del paketa, ki nas blokira. Tega se najprej ne zavedamo, saj se mora človek najprej ozavestiti, da bi se lahko ustrezno nadgradil. Se pa večinoma zavedamo področij v življenju, kjer nam nekaj nagaja ali nam ne gre tako, kot bi si želeli. To večinoma vsi zaznamo. A ko to zaznamo, še ni nujno, da se že zavedamo prepričanj v ozadju. Lahko se celo zavedamo teh negativnih prepričanj, a se jih ne znamo znebiti.

Pomembno je, da pogledamo, kje v življenju se nam zatika. Nato pa preverimo, kaj so naša prepričanja v ozadju. Ko se jih zavemo, se moramo aktivno zavezati, da jih bomo transformirali v pozitivna. Konkretne metode zelo natančno predstavljam v knjigi. A pomembno je, da delujemo, ne da ostajamo le na ravni filozofiranja ali meditiranja (saj nas to vodi v pasivnost, neizživetost, depresijo). Prav tako ni v redu, če ostajamo le na ravni nenehne akcije, ne da bi se ustavili (saj nas to vodi v izgorelost). Je pa vsa prepričanja mogoče zelo preprosto in hitro spremeniti, če smo odprti in pripravljeni za to. Če nismo, potem to res ni mogoče.

Kaj je vas najbolj omejevalo doslej in kako se vam je uspelo spremeniti?

Omejeval me je strah pred tem, da me ljudje ne bi sprejeli, če bom drugačna od njih, saj sem čutila, da imam zelo veliko energije, sem kreativna, vizionarska, senzibilna in empatična. To me je obremenjevalo, da nisem upala biti to, kar sem. Tako sem se bila že pri pisanju knjige prisiljena veliko soočati sama s sabo, zato sem se naučila konstruktivne komunikacije s sabo.

Nekajkrat sem se tudi namensko ‘vrgla’ v neznane in neudobne situacije, ki so me hkrati privlačile in me strašile. Tako sem začela graditi na zdravih temeljih, ki jih nameravam nadgrajevati do konca življenja. Zelo me je omejeval tudi strah pokazati določena čustva drugim, zato sem začela delati vaje za osvobajanje čustev, ki jih tudi predstavljam v posebnem poglavju, saj ugotavljam, da ima ogromno ljudi podobne težave. Zato se zdaj preizkušam tudi v člankih, ki jih objavljam na portalu Ekologicen.si in na anjahorvatjeromel.com, v katerih občasno delim tudi bolj osebne izkušnje in poglede.

Posledično me je omejeval tudi strah pred novimi izkušnjami, zato se po novem redno ‘porivam’ v takšne izkušnje. Omejevalo pa me je tudi nesprejemanje svoje bolj senzibilne in seksualne plati. Ko sem na neki točki pred leti prišla celo do tega, ko mi je spolnost postala muka. Zato mi je zelo pomagalo znanje, ki sem ga nabrala (in ga predajam) na temo seksualne energije. Kot rečeno, so se posledično izboljšali spolni odnosi s partnerjem. Seveda se še vedno ukvarjava s tem in vsakič znova odkrijeva nepopisljivo nore orgazmične izkušnje. In vsakič postajava boljša manifestatorja, spretna ukrivljevalca prostora in časa.

Pišete, da je svet na prelomnici. Kaj si obetate od prihodnosti, glede na to, da smo ljudje vse bolj radikalni, da je planet vse bolj ogrožen?

To, da smo na prelomnici, me veseli, saj to pomeni, da imamo opravka s situacijo, ki ji posvečamo več pozornosti. Končno smo se ustavili in odprli za učenje. Seveda v tem trenutku še ne vsi, saj bi bilo to naivno pričakovati, saj nikoli nismo vsi na isti stopnji razvoja. Dovolj je, da nas je toliko, kot nas je. Osredotočiti se moramo na to, kaj lahko mi, ki se zavedamo te prelomnice, doprinesemo, izboljšamo, naredimo, česa se še lahko naučimo in kako se lahko nadgradimo. Kajti stvari so bolj preproste, kot se zdijo. Ključ je v tem, da čim več posameznikov začne živeti tako, kot je prav, in čim bolj naravno ter uravnovešeno.

Vsak mora le najprej pred svojim pragom pomesti in že bo zavladala higiena. Nato pa vsak od nas pogleda še okoli sebe, če lahko komu pomaga. Opažam, da se s tem, ko se trudimo reševati svet (pre)daleč stran od nas, spretno izogibamo soočenju samim s sabo. In prepričana sem, da imamo vsi še kaj za postoriti. Tudi jaz. Poleg tega se vsi učimo do konca življenja, kar postane čedalje bolj zabavno. Zdi se mi pomembno zavedati se, da je zmotna percepcija v družbi, da če imam jaz magisterij, sem pametnejša od nekoga, ki ima samo diplomo ali le osnovno šolo. Če bi se namreč sama po magisteriju nehala samoizobraževati, bi moje znanje začelo stagnirati. In če bi se nekdo z osnovno šolo še samoizobraževal, bi lahko v tem primeru vedel več od mene, čeprav bi izobrazbeni statusi kazali drugače.

In zdaj je čas, da se vsak od nas samoizobrazi o kvantni fiziki, epigenetiki in nevroznanosti. Saj nisem edina, ki to preučujem, o tem pišem v knjigi Kvantni kreator in govorim, čeprav jo predstavljam skozi svoj zorni kot, ki je morda komu bližje. Jaz sem se učila od uglednih raziskovalcev, znanstvenikov, doktorjev in strokovnjakov, kot so dr. Joe Dispenza, Lynne McTaggart, Bruce H. Lipton PhD, Gregg Braden, dr. Nicole LePera, dr. Rupert Sheldrake, Robert Lanza M. D., Peter Russell M.A., D.C.S., Nikola Tesla … In vsi omenjeni so zelo inteligentni in srčni ljudje, ki so izhajali iz uradnih, oprijemljivih, materialnih znanstvenih vsebin. A bili so radovedni, odprti in pogumni, da so se podali v raziskave brez predsodkov in pričakovanj.

Pogumno so se soočili s tem, kar so odkrili. Vsi po vrsti so prišli do oprijemljivih, po znanstveni metodi izvedenih ugotovitev, da je podstat našega materialnega sveta podatomski svet. To je duhovni svet – svetloba, vibracija, frekvenca, energija ... Zato so najbolj napredni fiziki, drugi znanstveniki in prav tako izumitelji dojeli, da smo energija. Da je vesolje energija. Duhovna energija, ki jo uradna znanstvena veda fizika imenuje kvantna fizika, katere osnova je kvantno polje, vse religije pa to imenujejo bog ali božanska energija, ki ima pri različnih verstvih svoje ime. V osnovi smo priča fenomenu – da je skrivnost vesolja in vseh organizmov v vesolju, da smo zmes materije in duha. Zato mi vzbuja upanje, da smo na prelomnici, ko se tega kot človeštvo začenjamo zavedati (eni prej, drugi pozneje). Edina logična pot torej je, da od tu naprej nadaljujemo z novo percepcijo in stanjem zavesti – kot materialno-duhovna bitja. Saj imamo zdaj znanstvene dokaze za to. In tudi vsa najnovejša tehnologija, od kvantnih računalnikov, ekstra nizkih frekvenc do nanotehnologij temelji na teh novih spoznanjih.

Prelomnica je idealen čas za prehod iz materialistične na postmaterialistično (duhovno) znanost, saj ta goji pozitivne vrednote, kot so sočutje, spoštovanje in mir. Hkrati se trudi razširiti človeško sposobnost, da bi bolje razumeli ‘čudeže’ narave, in v tem procesu znova odkrili pomen uma in duha kot sestavini jedra vesolja. Ljudem se ni treba bati, ampak se lahko pogumno lotimo raziskovanja duhovnosti in duhovnih izkušenj, saj predstavljajo osrednji vidik človeškega bivanja. S poudarjanjem globoke povezave med nami in naravo postmaterialistična (duhovna) paradigma spodbuja tudi okoljsko zavest in ohranjanje zdravja naše biosfere. Kar je hkrati več stoletij staro pozabljeno znanje o zdravju in dobrem počutju, ohranjenem v starih praksah duha in telesa in kontemplativnih pristopih verskih tradicij. Zato je prehod z materialistične na postmaterialistično (duhovno) znanost lahko ključnega pomena za razvoj človeške civilizacije. In to je zelo spodbudno. Ključ pa je v vsakem od nas. Le odkleniti se moramo. Zdaj!

Napisala: Sonja Javornik // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story