Boleč spomin na naravno katastrofo je bil iskrica, ki je utrnila idejo za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Ko sta moči združila mlada novinarka in legendarni alpinist, se je ekipa odpravila tja daleč v himalajsko pokrajino, čudovito in prostrano nepalsko hribovje. Povzpeli so se na različne vrhove, obudili spomine iz preteklosti in poskušali pomagati domačinom - njihovi iskreni nasmehi in hvaležnost pa so bili tisto, zaradi česar sta se Anja Kovačič in Viki Grošelj vrnila polna vtisov in reviji Story zaupala edinstveno doživetje.
Story: Boleč pogled na posledice katastrofalnega potresa v Nepalu so v vas vzbudila sočutje in željo po pomoči nemočnim domačinom. Anja, koliko časa in kako so od takrat potekale priprave?
S podporo celotne medijske hiše sem se takoj lotila dela, saj tovrstni projekti ponujajo le malo časa za pripravo. V akcijo smo želeli vključiti gledalce, jim približati prizadeti in oddaljeni Nepal. Tako smo stopili v stik z dobrodelnim društvom Tibet, ki že več let pomaga nepalskim in tibetanskim otrokom. Bili so navdušeni, pozneje pa smo podporo dobili še pri Planinski zvezi Slovenije. Krog ljudi, ki želi pomagati, pa se vsak dan širi. In to me navdušuje.
Story: Zagotovo ste imeli misel, ki vas je vodila ...
Mediji nismo del družbe le za to, da poročamo o katastrofah in pripovedujemo zgodbe prizadetih ljudi. Novinarji smo tisti, ki jim ljudje, če le imamo kanček sočutja v sebi, neizmerno zaupajo in nam dovolijo, da se jim, predvsem kadar so v stiski, približamo. Zakaj ne bi storila nekaj več, kot le poročala o njihovi stiski, če jim lahko pomagamo? In kot je rekel dalajlama: "V današnjem svetu, kjer smo vsi vse bolj odvisni drug od drugega, posamezniki in narodi ne morejo več sami reševati nekaterih težav. Zato toliko bolj potrebujemo drug drugega. Razviti moramo zavest o univerzalni odgovornosti."
Story: In tako se vam je utrnila tudi ideja o izgradnji šole za tamkajšnje otroke?
Tako je. V manj razvitih državah je izobrazba edina pot, da se otroci rešijo iz objema revnega življenja. Po potresu je tamkajšnja vlada obljubila le najnujnejšo pomoč in tako bodo šole in javne ustanove še dolgo čakale na obnovo. Naj vsaj nekaj ur, ko so v šoli, otroci pozabijo na težave in verjamejo v lepšo in boljšo prihodnost.
Story: Pa ste mogoče imeli možnost spoznati šolarje?
Ob obisku Nepala je bil to moj glavni cilj - spoznati otroke in z njimi preživeti dan. Le majhna peščica med njimi sicer govori angleško, a to ni bila ovira, da se ne bi razumeli.
Story: Verjetno je bil to eden izmed najlepših vtisov, ki ste jih z ekipo doživeli tam. Kakšni so bili njihovi odzivi?
Skupaj smo igrali nogomet, brali knjige in plesali. Ko sem mednje razdelila piškote in sladkarije, so se jim preprosto zasvetile oči. Njihovi iskrena hvaležnost in želja, da so ob meni, čeprav mi je od njih uspelo izvedeti le imena in starost ter to, da radi obiskujejo šolo, sta povedali vse. Kako srečni so, da jim bo nekdo pomagal.
Story: Zagotovo vam je v spominu ostal tudi kakšen dogodek, ki se vam bo zasidral v srce do konca življenja ...
Ne bom pozabila gospoda, ki mi je iz svojega novega plastičnega doma prinesel majhno limeto v zahvalo, ker bomo pomagali njihovim otrokom. Ter starejše gospe, ki mi je hitela pripovedovati, kako se je po potresu, ko je izgubila dom, mimo njenega šotora sprehodil tiger.
Story: Vaše delo in donacije celotne Slovenije, ki so še odprte, tako predstavljajo neprecenljiv korak v izboljšanju tamkajšnjih razmer. Kako daleč pa je po vašem mnenju točka, ko bodo prebivalci znova zaživeli kot nekoč?
Vsi, s katerimi sem govorila, so prepričani, da se bodo postavili na noge, a da morajo to storiti sami, ker so drugi pozabili nanje. Vendar so močni. Veseli, da še vedno živijo.
Napisala Neja Drozg
Fotografije Osebni ahiv
