Anja Strajnar, karizmatična pevka, ki jo poznamo predvsem kot glavni vokal Akordike in kot nastopajočo v številnih muzikalih - Mamma Mia, Druščina, Madagascar, Alaska saga ...
Pevka je pred kratkim izdala novo skladbo in tudi videospot zanjo z naslovom Notranji kres. Anja pravi, da njen notranji kres najbolj zažari, ko je v stiku s svojimi potrebami in takrat, ko lahko muzicira. “No, pa tudi po kakšnem kosu čokoladne torte se prižge,” še v smehu doda.
Navdih za skladbo je dobila konec poletja, ko je kar nekaj večerov dejansko preživela ob ognju. Takrat je preskočila idejna iskra za skladbo, ki nosi globoko sporočilo: bogastvo se skriva globoko v nas, ne iščimo ga torej zunaj nas samih. "V muzikal pa sem se zaljubila proti koncu srednje šole, ko sem pela v Mešanem mladinskem zboru Veter. Ne bom pozabila večera, ko smo v Križankah nastopali z zborom, štirje glavni solisti pa so bili takratni aktualni solisti z West Enda. Kar tresla sem se od vznemirjenja. Muzikal me je prevzel na hitro. Začela sem ga raziskovati, poslušati in vse bolj me je prevzemal. Predvsem tisti odrski muzikal, manj pa muzikal v filmih."
Hkrati je obiskovala glasbeno šolo, kjer se je po koncu klavirja učila še tehnike opernega petja, nato pa prepoznala močno željo: združiti je hotela klasično tehniko petja in bolj sodoben zvok.
"Privlačili so me pop, soul, džez, rok, a sem do takrat poznala samo operni svet, kar zadeva petje. Doma pa sem poslušala pop pevke. Kaseto MTV unplugged koncerta Mariah Carey sem poslušala tolikokrat, da določenih skladb kasetofon sploh ni hotel več predvajati ali pa je potegnil trak ven. Podobno se je zgodilo s kaseto Whitney Houston iz filma The Bodyguard. Hkrati pa sem zelo sledila tudi grandž sceni."
Pearl Jam je bil takrat njen najljubši band in pozneje je večkrat odšla na njihov koncert. "Nisem zagovornica zabavanja občinstva, zelo rada pa povem kaj o skladbah, ki jih izvajam, o njihovem nastanku in pevcih, ki so jo izvajali pred menoj. Lahko bi rekla, da na neki način pripovedujem zgodbe. To je po mojem pomembno, saj s tem poslušalca dodatno popelješ v svet glasbe, ki jo izvajaš na odru in verjameš vanjo. Ljudje potem tudi tvoji interpretaciji prisluhnejo drugače. Ker preprosto slišijo tisto, o čemer si jim sam še minuto pred tem govoril."
Navdih za to je med drugim dobila, ko je pri projektu Praslovanske pesmi sodelovala z Janijem Kovačičem, s katerim ju med drugim povezuje tudi ljubezen do modrosti (filozofija). Anja je na filozofski fakulteti doštudirala filozofijo in italijanski jezik, še med študijem pa jo je k projektu povabil Jani.
Po nastopih v številnih muzikalih, kjer je prepletala pevsko vlogo s plesom in igro, meni, da ji je največji izziv prav to, kako z gibom in igro verodostojno 'nositi' vlogo ali interpretacijo skladbe na odru. Po poti igre so jo vsak malo, a odločno usmerjali režiser Alpske sage Jure Ivanušič, pod okriljem katerega se je prelevila v mamo Tilna Artača, Eva Hribernik v Madagascarju, pa tudi režiser Druščine Nejc Lisjak, ki jo je poleg gledališke mentorice Vanje Slapar vodil do izstopajoče vloge Joanne. Za to vlogo se je pripravljala več mesecev.
Da moraš biti v življenju kdaj ob pravem času na pravem mestu, dokazuje tudi Anjin pripetljaj iz preddverja Radia Slovenija. Tam je pred 20 leti čakala na avdicijo za vstop v profesionalni pevski zbor RTV Slovenija. Tam je po naključju spoznala svojo bodočo šefico - urednico na Prvem programu Radia Slovenija - in še isti večer opravila avdicijo za zbor, naslednji dan pa bila po razgovoru sprejeta še na mesto novinarke, kjer je potem kar 15 let ustvarjala vse mogoče oddaje, prispevke ter vodila dnevni in nočni program. "Mikrofon te izoblikuje v vestnega govornega pedantneža. Obožujem jezik, svet literature in igre z besedami." Dandanes znanje, ki si ga je pridobila med novinarskim delom, uporablja pri pripravi scenarijev in besedil za vodenje dogodkov.
"Pri muzikalu moraš na neki način pri vsaki skladbi vedno znova trenirati svoj vokal. Ne gre samo za dinamiko pri songih ali interpretacijo, dikcijo, ampak gre za zvočne detajle, ki si jih lahko privoščiš. Tukaj glas lahko stanjšaš, stisneš, popačiš, groteskno potemniš, če je to seveda v kontekstu skladbe oziroma ji s tem celo dodaš tisti pravi žmoht. In s tem raziskovalnim duhom pristopati k vsaki skladbi zahteva veliko mero angažmaja in pevske kondicije. (smeh) Ampak ravno to je tisto, kar ljubim pri muzikalu. In tako je še danes."
Mama dveh otrok vas čas prepleta družinsko zgodbo z glasbeno. "Ko moraš zvečer skozi vrata, a bi se raje ulegel k zaspanemu otroku s knjigo v roki, ali ko te nekaj vikendov zapored ni, ker si tik pred premiero nove predstave, se pojavijo občutki krivde. Prikrade se misel, da nisi najboljša mama. Ampak pridejo tudi tolažilne misli, da si izpolnjena ženska, ki sledi zastavljenim ciljem in željam ter živi polno življenje, kar je veliko bolje, kot če bi bila neizpolnjena in bi imela občutek, da se moram svojim kreativnim idejam odrekati."
Ji pa otroka včasih zavidata dnevno službo: sinhroniziranje risank. "Pogosto se šalimo, da mami pogleda več risank kot ona dva, saj živimo brez televizije, risanke pa so na sporedu le tu in tam na devedeju." V bodoče načrtuje svoj album in si želi čim več nastopov v živo. "Poleti verjamem, da bomo spet na glasbenih odrih, če ne na večjih, pa vsaj na kakšnih manjših, zelo pa si želim, da bi do oltarja s svojim glasom pospremila tudi kakšen poročni par."
Napisala: Maja Sotošek // Foto: Janez Marlot, Sašo Radej, Osebni Arhiv
