Anja Štuhec in Katarina Ana Rakušček: Ko se počutiš kot doma

Katarina Ana Rakušček in Praga

Katarina, ki bo kmalu opravila magisterij iz primerjalne književnosti in anglistike, se trenutno seli v Prago, kjer je dobila delo pri mednarodni platformi, ki združuje prodajne galerije vizualne umetnosti iz Evrope in Latinske Amerike, poskušajo pa se razširiti po vsem svetu. V tej platformi so predstavljeni vizualni umetniki, ki si lahko najdejo vlagatelje in kupce za svoje delo. Prvič je delo v Pragi izkusila pred dvema letoma, ko se je tja odpravila prek Erasmusovega praktičnega usposabljanja. S pomočjo prijateljev je našla gledališko-umetniški inštitut, ki je takrat pripravljal projekt Praški kvadrienale.

»Gre za ogromen svetovno znan festival kostumografije, scenografije in gledališkega dizajna. Tam sem delala kot pripravnica. Sicer je šlo za neplačano pripravništvo, vendar so se stroški bivanja pokrili s štipendijo. Moja izkušnja se je končala tako, da so me na festivalu na koncu zaposlili kot pomočnico odnosov z javnostjo, za to delo sem bila plačana,« se spominja. Takrat je tam že poznala ljudi, ki so vedeli, da dobro dela, da jo delo zanima in da je zagnana. Nekaj mesecev pozneje, ko je spet živela v Ljubljani in ni točno vedela, kaj bi s svojim življenjem, saj je iskala službo, vendar je ni dobila, je iz Prage dobila ponudbo za delo v start-up podjetju, ki je povezano z umetniškim trgom.

Odšla je na razgovor v Prago in čez dve uri je že vedela, da je služba njena. Prvi kulturni šok je v Pragi doživela, ko so ji domačini povedali, da ne bi bila zares težava, tudi če bi se vsi znašli brez službe, ker naj bi bilo delovnih mest v kulturi na Češkem malo morje: »Tega za Slovenijo res ne bi mogla reči. Kakor je bilo meni pojasnjeno, je v Pragi ogromno kulturnih institucij in priložnosti za mlade, ki želijo delati ali v kulturi ali v umetniški produkciji. Prostor naj bi se našel tudi za tujce, ki govorijo angleško, ki so mobilni in ki se znajdejo v različnih okoliščinah. Povsod so prednosti in slabosti, ampak to področje je res plus za Češko.

Ko je Katarina izbirala smer izobrazbe, ni razmišljala o trgu zaposlitve, vedno se je bolj ozirala na svoja zanimanja. Imela je občutek, da z zaposlitvijo, če bo dovolj zagnana in če jo bo veselilo to, kar počne, ne bo imela težav. Od nekdaj pa je vedela, da bo nekoč odšla v tujino: »Ne vem točno, kaj je bil razlog za to. Nočem biti kičasta z razširjanji obzorij, ampak v bistvu to zelo drži.« Že po pol leta bivanja v tujini se je tam začela počutiti domače. Ni imela občutka, da živi v tujini, ampak je dobila drugi dom: »Ti domovi se lahko samo še multiplicirajo. Nisem doma le v Ljubljani, čeprav vem, da se bom vedno vračala, saj mi ogromno pomeni. Ne počutim pa se zasidrana v Sloveniji.

Anja Štuhec in Madagaskar

Anja je trenutno na magisteriju iz francoščine ter primerjalne književnosti in literarne teorije na pedagoški smeri. Da se po diplomi odloči za pedagoško smer, je spodbudilo predvsem razmišljanje o možnostih, da bi šla v tujino in tam začasno poučevala jezik. »Plača ni visoka, ampak imaš veliko priložnosti, da vmes potuješ ter da zaživiš s čisto drugo kulturo, saj gre navad­no za države tretjega sveta.

«Že zelo zgodaj je vedela, da želi oditi v tujino, prva priložnost za delo drugje pa se ji je ponudila pred letom dni, ko je kot prevajalka odšla na Madagaskar. »Od prijateljice sem dobila sporočilo, da potrebujejo tolmača za francoščino na Madagaskarju. Odšla naj bi že čez štiri dni! Sprva sem imela nekaj pomislekov, saj se mi je zdelo zelo hitro, poleg tega pa še nikoli nisem uradno tolmačila in nisem vedela, ali si upam, saj je šlo za prevajanje pogodb in dogovarjanje za nakup hiše,« razlaga Anja. Vseeno se je odločila, da bo ponudbo sprejela.

Dela tam ni zares čutila kot delo, čeprav je bilo nenehno tolmačenje naporno. Imela je tudi nekaj prostega časa, da je lahko spoznala to deželo kontrastov: »Veliko je raznovrstne pokrajine, edinstvenih živalskih in rastlinskih vrst, tudi ljudje tam živijo povsem drugače,« pove o Madagaskarju, kjer je bila vsega skupaj že trikrat. Čeprav ne gre za redno službo, bi Anja trenutno vseeno raje delala v tujini kot v Sloveniji: »Šele ko vidiš, kaj se dogaja zunaj, lahko zares ocenjuješ lastno državo in spoznaš, kje bi rad živel. Potovanja ti dajo tudi ogromno širine.« V času, ki ga je preživela recimo v Čilu, se je toliko naučila o Latinski Ameriki, kot se v šoli nikoli ni.

»Saj lahko bereš o stvareh, ampak ko si del tiste kulture, umetnosti, zgodovine, ko se lahko učiš od ljudi in v konkretnih okoliščinah, izveš veliko več.« Anjino stališče je, da je še dovolj mlada, da je nič ne veže na Slovenijo in da je čas, ko lahko gre drugam, da preizkusi, kako je živeti drugje. Če bo ugotovila, da ji je v Sloveniji bolje, se vedno lahko vrne.

Patricija Fašalek, fotografija: Igor Zaplatil