Vsi so toliko govorili o restavraciji Evergreen na Smledniku, da sem se o očarljivosti kraja morala prepričati na lastne oči. A obisk ni bil tiste sorte 'kar tako'. Sestala sem se s simpatičnim kulinaričnim mojstrom Anžetom Gombačem, ki ga lahko prav v teh dneh spremljamo v oddaji Glej, kdo kuha.
A za visoko privihanimi brki in iskrenim nasmehom se skriva še veliko več kot le mojster kulinarike. Je namreč nekdanji košarkarski reprezentant, oče, mož in ne nazadnje brat glasbenika Boštjana Gombača, s katerim sta skupaj stopila tudi v televizijsko kuhinjo prej omenjene oddaje.
Story: Anže, z bratom ste nastopili v kuhinji oddaje Glej, kdo kuha. Pa so vajini podvigi v kuhinji navada ali izjema?
Tokrat je v oddajo bolj kot ne vskočil kot znani gost, ker je Kataya zbolela. Poklical sem ga, da je rešil snemalni dan. Sva pa tudi prej že skupaj kuhala pred kamerami, v oddaji Sol in poper, doma pa tudi kaj skupaj skuhava. Imava sicer malo prostega časa, ampak na družinskih druženjih to ni tako redko. On zelo rad kuha.
Story: Pa imata kuhinjo potem kako razdeljeno? Da je nekdo žar mojster, spet drugi pripravlja priloge?
Jaz sem mojster za ribe in me to tudi profesionalno najbolj veseli. Raki, školjke ... Vsako leto obiščem Dalmacijo, kjer se vsako leto izobražujem v konobi in tam tudi kuham. Brat je pa mojster za žar, mojster priprave golažev in podobnih stvari. Rad pripravlja enolončnice.
Story: Ste konobo, ki ste jo omenili, obiskali tudi letošnje poletje?
Na dopustu smo sicer bili, v konobo, o kateri sem govoril, pa gremo vedno na začetku novembra. Štirje prijatelji gremo skupaj za štiri ali pet dni in uživamo. Nastanjeni smo v Splitu, od tam pa šibamo po okoliških otokih.
Story: In da se vrnem h kuhi z bratom. Sta kot otroka rada kaj skupaj pripravila?
Kot se spomnim, je Boštjan bolj letal po kuhinji kot jaz. (smeh) Jaz sem bil na pol profesionalni košarkar, ko sem se pri osemnajstih poškodoval, pa sem moral zaključiti kariero. Bil sem mladinski reprezentant, s Tuškom, Miličem, Nesterovičem ... komaj potem sem se resno lotil te poti.
Story: Poškodba?
Strgal sem si križne vezi, zdrobil hrustanec, počila je kost na kolenu ...
Story: Ste imeli kakšno nesrečo?
Noga mi je klecnila, ko sem šel po stopnicah v šoli. Poškodba pa je bila tudi posledica treningov, ker sem igral za tri selekcije naenkrat; kadete, mladince in člane.
Story: Pa so se vam s to poškodbo takrat na neki način porušile sanje?
Seveda so se mi. Ko se mi je to zgodilo, še nisem vedel, da bo tako hudo. Pozneje sem sicer še malce poskušal, ampak na tem nivoju enostavno ni šlo več.
Story: Pa vam zdaj kdaj uspe združiti kulinariko in ljubezen do košarke? Je kakšna vzporednica?
Z istim žarom delam oboje. (smeh) Otrokom, ki pridejo iz šole, vedno rečem, da če jih kuhinja vsaj malo ne veseli, naj takoj zamenjajo šolo. V tem poklicu so napori takšni, da težko kaj ustvariš, če res nimaš velike želje.
Story: Vsi gostinski delavci mi vedno rečejo, da je to prej kot poklic način življenja ...
Res je. Danes sem prišel sem okoli petih zjutraj, domov pa bom šel okoli polnoči ali enih zjutraj. In jutri spet ... Tako bo ves teden. Naporno je. Če hočeš biti uspešen, moraš v to vložiti veliko truda in energije.
Story: Znanje s tega področja ste pridobivali na različnih koncih in krajih. Kaj pa vam je dalo najboljšo popotnico na poti?
Ko sem prišel v Hotel Union. Takrat sem delal s kuharjem Urošem, s katerim sva še danes dobra prijatelja. On je bil tisti, ki me je porinil v svet kulinarike. Spal je s knjigami in še vedno ustvarja res posebne stvari. Ko sem v njegovih očeh videl ta žar, ki ga je imel v kuhinji, sem si rekel, da je to to. On je bil prvi, ki je name naredil vtis. Pozneje sem delal z različnimi šefi. Francozi, Italijani ... in vsak je na meni pustil nekaj. V Dalmacijo sem pa zaljubljen. Njihova hrana je čista narava. Že od majhnega se ne počutim, da sem na morju, če ne grem z ladjo. Težko bi bil na celini.
Story: Ste kot otrok potem tudi kaj ribarili?
Seveda. Lovili ribe, rakovice, pajke ... od takrat imam to v sebi. Zdaj pa uživam v tem, da ribe pripravljam.
Story: No, doma pa, če se ne motim, na vrtu obirate zelenjavo in zelišča, kajne?
Res je. No, ne jaz, žena. Ona je agronomka, letos je naredila magisterij iz agronomije, pri treh otrocih, in res je super. Imamo pa paradižnik, bučke, kumare, zelišča, melancane, papriko, solato ...
Story: Vajini področji se torej prav lepo dopolnjujeta?
Super je. Lahko si veliko pomagava in velikokrat jo kaj vprašam. Zdaj so na primer zelo moderna gozdna zelišča in travniški plevel, in preden kaj takšnega uporabim, vedno vprašam njo, kaj si misli o tem in onem.
Story: Pa sta kdaj razmišljala, da bi skupaj začela kakšen posel?
Na neki način to že počneva. Ko imam jaz veliko dela s cateringom, mi pomaga. Za zdaj se glede česa konkretnejšega še nisva odločila, imava pa stvari pripravljene in morda se bova v prihodnje.
Story: Imate tri otroke. So tudi oni kdaj v kuhinji z vami?
Če povem čisto po pravici, jih je mami naučila vsega. (smeh) Jaz sem zelo malo doma, so pa radi v kuhinji. Starejša dva, Neža, ki ima 13 let, in Jaka, ki jih ima deset, zelo rada kuhata.
Story: Rekli ste, da niste veliko doma. Kaj pa, ko ste? Kakšne so vaše najljubše skupne aktivnosti?
Ko smo skupaj, gremo na kakšen izlet, radi hodimo v hribe, vozimo se s kolesi, ribarimo. No, ravno zadnjič sva šla s starejšim sinom lovit ribe, doma sva jih lepo pripravila ... to je super. Da prosti čas, ki ga imam, preživim z družino.
Story: Kaj pa letošnji dopust?
Štirinajst dni smo bili na Velem Drveniku, to je majčken otok za Šolto z 68 prebivalci in imeli smo se resnično lepo.
Story: Prej ste omenili skupen čas s sinom in ribičijo. Pa se starejši sin navdušuje tudi na košarko? Si delita to ljubezen?
Ne, že dve leti trenira judo in je zelo dober. Ko ima tekmo, si res poskušam vzeti čas, da grem na tekmo. Sem njegov največji navijač. Zdaj sva skupaj gledala olimpijske igre ... Sicer pa na splošno radi gledamo šport. Sem športnik po duši in vsak me lahko vpraša o vseh rezultatih, ker vem vse. (smeh)
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Goran Antley
