Intervju z Anžetom Logarjem, ki (med drugim) razkrije: "Boksarski ring pokaže, kdo si v resnici"

“Boksarski ring pokaže, kdo si v resnici. Od nekdaj sem bil defenzivne sorte - nikoli nisem napadel prvi, temveč raje počakal na udarec drugega.” (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
4. 11. 2022

V spokojnem zavetju hrama umetnosti smo s predsedniškim kandidatom Anžetom Logarjem krenili na miselne poti, ki ga vodijo skozi življenje. Vseh odločilnih vzponov se loti s filozofijo: "Goli razum življenje naredi nezanimivo, golo srce pa neobvladljivo. Pomembna je kombinacija obojega."

Že v najzgodnejšem obdobju guljenja šolskih klopi se je ogrel za diplomacijo, se nato začel udejanjati v političnem podmladku, bil aktiven v mednarodni študentski organizaciji in tri leta delal kot svetovalec za Slovenijo v Evropskem parlamentu. Po funkciji zunanjega ministra je zdaj čas za nov korak, a v pogovoru s prijetnim sogovornikom odjadramo daleč stran od vrveža na političnem parketu.

Zasidramo se v pristanu daru, ki mu je bil položen v zibelko: umetnosti. Začnimo z naklonjenostjo do stare latinske literature in izrekov, izvabljanjem Tartinijevih melodij iz violončela, s spoštovanjem do akademskega slikarstva ter ne nazadnje z očetovstvom in ljubeznijo do borilnih veščin.

Filantrop se v predsedniško kampanjo namreč podaja s filozofijo plemenitega boksarskega srca - pošteno igro brez nizkih udarcev.

V svojem nagovoru na spletni strani ste ponosno zapisali, da na vratih družinskega podstrešnega stanovanja v prestolnici še danes visi latinski izrek, ki ga je tja izobesil oče. “Quidquid agis, prudenter agas et respice finem,” v prevodu pomeni Karkoli delaš, delaj s pametjo in misli na konec. Mu zvesto sledite, ko krmarite med življenjskimi izzivi?

Oče ga je na vrata izobesil zato, ker je bil to njegov življenjski moto in tudi sam sem se poistovetil s skritim pomenom, ki me definira in kateremu poskušam slediti. No, malenkost je k naklonjenosti do njega pripomogla tudi latinščina.

Tako kot oče sem se je učil na klasičnem oddelku Šubičeve gimnazije in pogosto prebiral bajke. Pri predmetu sicer nisem blestel, zato sem v tretjem letniku, ko je postala malenkost bolj zahtevna, že rahlo zaostajal. A najboljši del učne ure je bilo vedno obravnavanje starih latinskih pregovorov. Latinščina mi je podarila uvid v zibelko jezikoslovja, iz katere sem pozneje pri učenju drugih jezikov, zlasti francoščine, črpal znanje.

Zgledujoč po pregovoru se pri iskanju prave poti nikoli ne smemo zaletavati z glavo v zid. Ko vam razburkan vsakdan postreže nov izziv, raje sledite srcu ali razumu?

Predvsem pazim, da z vsakim korakom, ki ga naredim, ne rušim mostu, ki sem ga gradil pred tem. Ko se zavedamo posledic vsakega našega dejanja, se lahko na podlagi tega tudi odločamo o naslednjih korakih. Seveda sledim obema. Ljudje smo čustvena bitja. Prepričan sem, da goli razum življenje naredi nezanimivo, golo srce pa neobvladljivo. Vedno pazim, da kombiniram oboje. Najprej se vname srce, nato pa moja racionalna plat opravi svojo miselno računico.

V spominu mi je ostala misel, ki ste jo z menoj delili pred leti: "Ne drži, da je vsak svoje sreče kovač, lahko pa dobro kuje, ko je v kovačnici." Bi lahko dejali, da ničesar v življenju ne prepuščate naključju?

Nikakor. Ampak če že zavijemo v kovačnico, poskušajmo nekaj lepega skovati, ne samo opazovati tistega, ki kuje, in se pritoževati, zakaj je v njej vroče.

A skovali ste nekaj sladkih naključij - verjetno si, ko ste prvič obiskali državni zbor v tretjem razredu osnovne šole, niste predstavljali, da boste v njem nekoč tudi odločali. Vam je že takrat švigalo po mislih, da bi tukaj želeli delati?

Prepričan sem, da nam življenje pričara nešteto naključij. Če ga poskušamo uokviriti v absolutni red, potem bomo veliko zamudili. Lepota pride s spontanostjo. Ko sem v družbi sošolcev prestopil prag državnega zbora in velike plenarne dvorane, ki je bila takrat sicer še drugače oblikovana, me je zajel prijeten občutek miru. V prostor me je vleklo nekaj neopisljivega, nisem si pa niti približno znal predstavljati, kako priti v parlament in kaj naj bi človek počel, da postane izvoljen poslanec.

Ljubezen do diplomacije ste nato začeli gojiti na fakulteti za uporabne družbene študije, kjer ste leta 2016 tudi doktorirali. Vas na guljenje šolskih klopi vežejo prijetni spomini?

Vedno sem se najprej odločil za opravljanje izpitov težjih predmetov. Ko so moji sošolci opravljali najlažje, sem sam zagrizel v zahtevnejše, in ko so oni imeli preglavice z njimi, sem jaz z lahkoto opravil še s peščico enostavnih. Rad sem z mize najprej pospravil tvegane zadeve, da sem potem z lahkoto globoko zadihal.

No, nadvse radi so si izposojali moje zapiske, ker sem znal izpostaviti pomembne poudarke. V skrajšanih različicah zapiskov mi je namreč uspelo zajeti vse, kar je tudi meni pomagalo k samozavestnemu opravljanju izpitov. In ne boste verjeli – pri težjih izpitih sem vedno imel najvišje ocene! Še do danes nisem pozabil, kako sem pri enem od najtežjih predmetov, to so poslovne finance pri profesorju Dušanu Mramorju, osvojil vse točke.

Imate občutek, da vam je ob marljivem opravljanju študijskih dolžnosti uspelo izkoristiti mladostna leta?

V študentskih letih sem izredno užival. Vsake počitnice smo s prijatelji za bagatelo kupili avtomobil in ga spretno preuredili tako, da smo se z njim podali na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot po Evropi. Doživeli smo precej zanimivih reči. Vzljubili smo Španijo, za več kot teden dni smo se ustavili tudi v Parizu, kjer smo dihali z mestom in začutili njegov utrip, ki obiskovalcu hitro priraste k srcu.

Mimogrede smo si ogledovali gradove ob reki Loari, se podali na vinsko pot in si od ust odtrgali kakšen študentski evro, da smo si privoščili dražjo buteljko. Takšne zgodbe je treba doživeti med študijem ravno z namenom, da pozneje nimamo občutka, da smo nekaj zamudili.

Vas kateri od krajev zdaj, desetletja pozneje, še posebej navdajo z nostalgijo?

S pred kratkim odsluženo funkcijo zunanjega ministra sem vsak teden obiskal vsaj destinacijo in pol, zato še nisem doživel pretiranega domotožja po tujini. Sicer pa z užitkom obiščem destinacije, ki mi ponudijo dobro hrano in toplo sonce. To me napravi veselega in zadovoljnega.

Danes vozite slalom med različnimi življenjskimi vlogami – akterjem na političnem parketu, očetom ter soprogom. Lahko med njimi najdete vzporednice?

Pravzaprav je med njimi najtežje najti zdravo ravnovesje, ki te hkrati ohranja hiperaktivnega in ti po drugi strani ne ruši notranjega miru. Če iz vsakega sveta vzamem nekaj, lahko med poslovnim in zasebnim kar dobro krmarim. Potrpežljivost mi ne manjka.

Lahko očetovstvu pripišete tudi zasluge za ohranjanje mladostnega duha? V kakšnih pogledih vas navdihuje?

Očetovstvo ima več različnih faz. Ob rojstvu prve hčerke sem zaradi neizkoriščenega očetovskega dopusta zamudil neprecenljive trenutke. V tistem obdobju sem bil ravno izvoljen za poslanca v državnem zboru in bil prepričan, da je funkcija nekaj najpomembnejšega. Pozneje mi je bilo izredno žal in odsotnosti ob rojstvu druge hčerke nisem ponovil.

Privoščil sem si očetovski dopust in prva dva tedna preživel z dojenčico. Naslednja faza bo puberteta. Kako že pravijo? Majhni otroci - majhne skrbi, veliki otroci - velike skrbi. No, trenutno sta popolnoma zaposleni s plavanjem, jahanjem in judom. Zdi se, da še nimata veliko časa za dodatne aktivnosti. (smeh)

Vas kaj še posebej skrbi?

Hja, s skrbjo vnaprej si ustvarjamo samouresničljive prerokbe. Podobno kot pri vožnji z avtomobilom po Ljubljani z mislijo, da ne bomo dobili parkirnega mesta. Tako ga zagotovo ne bomo. Poskušam se izogibati oteževanju življenja vnaprej, saj nam že ta postreže s kopico tegob, ki jih moramo sproti reševati.

Ravno zato so redke sproščene nedelje dragoceni družinski trenutki, ki me najbolj pomirijo. Ko imamo priložnost prižgati žar, se odpraviti na sprehod, obiskati jezera in hribovja. Rade volje se tudi odpravim na aktivni dopust, ki ni namenjen poležavanju na plaži, temveč je usmerjen na pešpoti. Korakov me ni strah.

Vaše razmišljanje izven okvirjev se tako odraža tudi v zasebnem življenju. Že dvakrat ste se namreč podali na romanje v Španijo in prehodili Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela – prvič po francoski in drugič po severni poti. Kaj vas je gnalo, da ste se na tak način odločili premikati meje svojega telesa?

Ko je pogovor v družbi nekoč nanesel na to, kako ljudje prehodijo tudi do 900 kilometrov, si tega nisem niti približno mogel predstavljati. A če so drugi sposobni osvajati takšne izzive, potem sem jih tudi sam. Zdi se, da imamo od življenja največ takrat, ko si zastavljamo visoke cilje. Začel sem se poigravati z idejo in podali smo se na pot. V življenju nazadujemo, če stojimo na mestu.

Nekoč ste dejali, da bi morala v odnosih, veščinah in nasploh vseh delih življenja obstajati filozofija boksa, boksarskega srca. Torej poštena igra, brez nizkih udarcev. Bi lahko dejali, da je izrek subtilno sporočilo tudi vaše aktualne predsedniške kampanje?

Ko se človek poda v boj, mora v zakup vzeti vse negativne posledice, povezane z njim. V ringu jih boš namreč na vsak način dobil, razlika je izključno v tem, da jih tisti, ki zmaga, dobi precej manj. (smeh) Če ravnamo tako, kot veleva plemeniti boks – torej igramo pošteno borbo – vemo, da smo se v spopad podali s polno zavestjo. Zato v interakciji z ljudmi ravnam tako, kot si želim, da bi oni z menoj.

Zdaj se spodobi omeniti, da vas je borilna veščina tudi v resnici povsem prevzela. Boks ste neutrudno trenirali kar 15 let.

Borilne veščine so me takoj po prenehanju igranja violončela sila pritegnile. Najprej sem poskušal s karatejem, ki pa se mi je zdel premalo kontakten. Ravno v tem obdobju sem prebiral tudi knjigo staroste slovenskega boksa Janeza Galeta z naslovom Boks: skrivnosti plemenite umetnosti, ga nato obiskal v njegovem klubu na Taboru in začel trenirati. V boksu sem izredno užival. Po prvem tekmovanju pa me je cel teden tako močno bolela glava, da sem nemudoma sklenil, da bom boksal raje samo ljubiteljsko.

Je ring iz vas izvabil drugačno osebnost? Kakšen borec ste bili?

Boksarski ring pokaže, kdo si v resnici. Se nevarnosti, ki ti preti z vsakim boksarskim udarcem nasprotnika, ukloniš ali se ji zoperstaviš? Od nekdaj sem bil bolj defenzivne sorte – nikoli nisem napadel prvi, temveč raje počakal na udarce drugih.

Protiutež borilnim veščinam je bil zagotovo eden od privilegijev, položenih v zibelko – umetnost. Odraščali ste v duhu boemskega sloga, v ateljeju staršev, dveh akademskih slikarjev.

Drži. Mama je prisegala na boemski slog oblačenja, pa tudi oče ni bil dosti boljši. Ko me je peljal v šolo, je imel hlačnice vedno polne barvnih pigmentov, da so se vsi mimoidoči ozirali za njim. Vedno sem mu rad delal družbo pri slikanju portretov in mu velikokrat šaljivo pripomnil, da jaz tega, kar počne on, ne bi bil nikoli sposoben. Vzel je namreč slikarsko stojalo, ga postavil ob Ljubljanico in dan preživel v družbi akvarelov in slikanja frančiškanske cerkve. V odgovor sem seveda dobil, da on ne bi bil sposoben stati na stojnici in z letaki promovirati politične kampanje. (smeh)

A vendarle je pomembno posvečati pomen ohranjanju družinske dediščine. Je zametke umetnosti iz preteklosti mogoče občutiti v vašem domu?

Družinska vez, ki je sprva temeljila na otroški zvedavosti ter poklicu staršev, je seveda obstala do današnjega dne. Ne nazadnje v mojem domu skorajda ni stene brez umetniškega dela.

Vaš dedek, Slavko Pengov, je tudi avtor znamenite freske Zgodovina Slovenije na vhodu državnega zbora. Lahko bi dejali, da sta se z njim, čeprav ga niste poznali, sentimentalno združila v parlamentu.

Dedka na žalost nisem poznal, mi je pa mama pripovedovala fascinantne zgodbe o njem in njegovem delu. Bil je slikar po naročilu, ki so ga pozneje internirali v italijansko taborišče. Mama ga skorajda ni videla – zaradi hude bolezni se je namreč poslovil kmalu po vrnitvi domov.

Vas niso nikoli zasrbeli prsti, da bi nadaljevali tradicijo in tudi sami poprijeli za čopič in paleto?

No, dolgočasje med poukom v osnovni šoli sem seveda odganjal z risanjem, veliko sem tudi slikal in s tehniko oglja ustvarjal portrete sošolcev. Nato sem na prehodu v srednjo šolo umetniške vzgibe opustil in zanimanje v celoti usmeril v glasbo. Poleg gimnazije sem namreč obiskoval še srednjo glasbeno šolo. Prostega časa praktično ni bilo.

Čut za glasbo ste ostrili z učenjem igranja na violončelo. Vaš učitelj je bil celo priznan violončelist Matija Lorenz iz Tria Lorenz, ki je med drugim slovel tudi kot šahovski mojster. Kako so se križale vajine poti?

Drži, z očetom sta se poznala iz šolskih let. Ko staršema nisem dal miru s prigovarjanjem, da želim igrati violončelo, je oče naposled popustil in vprašal Matijo, ali me je pripravljen vzeti pod svoje okrilje. In me je.

Vam gre izvabljanje melodij iz godala še danes dobro od rok?

Ne boste verjeli, pred kratkim sem se igranja ponovno začel učiti iz preprostega razloga – od nekdaj sem bil trdno prepričan, da še znam igrati, kar se je ob obisku konzulata v Münchnu izkazalo za hudo zmoto.

V času ministrovanja smo v gosteh bili deležni nastopa mladega čelista, ki sem ga po koncertu prijazno prosil, naj mi posodi čelo in notno črtovje. Ugotovil sem, da nimam več pojma. Nisem imel težav samo z zakrnelimi prsti, celo z branjem not! Nemudoma sem sklenil, da je zadevo treba popraviti, in poklical kolegico, s katero sva nekoč skupaj igrala čelo, da mi nameni nekaj učnih ur osnov. Ko mi le dopušča čas, poskušam zaigrati kakšno melodijo. Še danes nadvse uživam v delih skladatelja Giuseppeja Tartinija, katerega ljubitelj je bil tudi Lorenz, ter Mozarta in Vivaldija.

Ravno umetnike sta naprej gnali radovednost in želja po raziskovanju neznanega. Zaključiva z mislijo na nazore, s katerimi odhajate predsedniški kampanji naproti – je svet mogoče obrniti na bolje?

Trdno sem prepričan, da ja. Predstavljajmo si kapljo vode - ta ima sposobnost izdolbsti Postojnsko jamo, čeprav na prvi pogled v sebi ne skriva ničesar, kar bi na okolje naredilo velik vpliv. Vse spremembe se ustvarjajo z veliko mero potrpljenja, vztrajnosti, brez bližnjic in z majhnimi koraki.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Za gostoljubje se zahvaljujemo Narodni Galeriji.

Nova Story že v prodaji

Story