Anže Logar nam je zaupal pravo resnico o svoji ženi in ne ni mu bilo lahko!

Anže Logar nam je zaupal pravo resnico o svoji ženi in ne ni mu bilo lahko! (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
19. 10. 2022

Predsedniški kandidat dr. Anže Logar je bil do zdaj o svoji zasebnosti bolj redkobeseden, saj svoje družinsko življenje skrbno čuva pred medijskimi očmi. V intervjuju, ki smo ga z dr. Logarjem naredili leta 2018, ko je kandidiral za župana Ljubljane, pa nam je razkril, kako so videti njegova jutra, kako zjutraj poskrbi za hčerki in kje je spoznal svojo ženo in priznal, da je bila kar trd oreh.

Dr. Anže Logar, ki je leta 2016 doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije, je bil do zdaj bolj zadržan, ko je beseda nanesla na njegovo zasebno življenje. 42-letni Ljubljančan, ki se bo na volitvah potegoval za mesto predsednika, pa je z nami vseeno delil delček svojega zasebnega življenja.

Se nam lahko naprej predstavite? Kdo je dr. Anže Logar, ko niste v funkciji kandidata? Ste oče, mož, športnik po duši ...

Anže kandidat je prav isti kot Anže oče, mož, športnik. Ne vem, zakaj bi sploh kdo igral različne vloge, saj bi se moral potem vseskozi prilagajati glede na posamezno vlogo. Ali kot pravijo Angleži, ‘one-size-fits-all’. Sem čisto običajni predstavnik moške populacije, ki je sicer že v srednjih letih, šteje se pa še vedno med mlajše ...

O vašem zasebnem življenju se v medijih do zdaj ni kaj veliko pisalo. Nam zaupate, kje ste spoznali ženo in kakšni so bili vajini romantični začetki. Ste ji morali dolgo dvoriti, je bila trd oreh?

Ha, zdaj ste me pa dobili. Ni se veliko pisalo, ker svojega zasebnega življenja ne izpostavljam. Že tako ali tako poklic politika krade čas družinskemu življenju, da pa bi družino delil še z mediji - saj me razumete. No, kje sem jo spoznal? Bila je sošolka invalidke, ki sem jo vozil naokrog v času civilnega služenja vojaškega roka. Nadaljevanje je malce dlje trajalo, ga nimam razloga deliti.
 
Včasih vas je mogoče opaziti, ko se skozi Bežigrad odpravite na sprehod s hčerko, a verjetno so takšni trenutki trenutno bolj redki? Kako z družino najraje preživljate proste trenutke?

No, lahko me vidite vsako jutro, ko se ekipca spravljamo v vrtec. Enkrat je slabe volje ena, velikokrat se nikamor ne mudi drugi, ampak na koncu obe veselo prispeta v vrtec. Drugače pa so vikendi rezervirani za družino. Razen takrat, ko niso. V zadnjem obdobju žal kar velikokrat.


 
Si med poletjem radi vzamete čas za branje knjig? Katere bi morda lahko priporočili našim bralcem?

V zadnjih letih sem bral veliko, drži. Žal predvsem ‘literaturo’ o bančnih goljufijah, ki so si jo privoščili nekateri bančniki. Sem pa letos prvič segel tudi po pravih knjigah. Kaj priporočam? Poskusite z Jaz, Klavdij (Robert Graves). Drugače pa imam trenutno na mizi Djilasov Novi red. Čaka na kakšno prosto-časno bolj ugodno obdobje ...
 
Prihajate iz umetniške družine, sami pa ste ubrali povsem drugačno karierno pot. Kakšni pogovori se odvijajo, ko se vsa družina zbere na družinskih kosilih?

Zdaj se zbere bolj poredko. Ko pa se, glavno vlogo prevzamejo otroci. Radi nastopajo, pa jim dodatna publika dobro dene.

V medijih smo lahko zasledili, da ste tudi velik filantrop. Litvanski predsednik Valdas Adamkus vam je podelil celo državno priznanje Life Saving Cross za zasluge pri reševanju državljana Republike Litve Mantvydasa Juozapavičiusa pred gotovo smrtjo. Nam lahko poveste, kako je prišlo do reševanja in kaj ste v tistem trenutku razmišljali? Vas je bilo morda strah?

Dolgo je že tega, žalostna zgodba. Še vedno se živo spominjam njegovega skoka v vodo. Ne da bi preveril globino, je skočil na glavo. Zaškrtalo je. Dobesedno. Nato pa se je videlo samo še mehurčke, ki so prihajali na površje. Bil sem edini na obali in se takoj pognal za njim. Z grozo sem ugotovil, da voda ni globlja od 80 centimetrov. Dvignil sem ga iz vode in mu imobiliziral vrat, nato pa vpil, dokler nisem priklical prvega mimoidočega. Po slabi uri je prišel rešilec. Meni so se tresle roke in noge, a to ni bilo nič v primerjavi z mislimi, ki so  tedaj rojile po glavi Mantwisu. Postal je tetraplegik. Nikoli ne bom pozabil silhuete tistega njegovega usodnega skoka v vodo.


 
Že dvakrat ste odšli na romanje v Španijo in prehodili Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela – prvič po francoski in drugič po severni poti. Kako je prišlo do odločitve, da ste se prvič odpravili na to zahtevno pot in do kakšnih spoznanj ste prišli med romanjem? 

Hm, tako malce iz radovednosti, malce iz želje po dokazovanju, malce pa zaradi želje po testiranju nečesa zunaj okvirov vsakdanje domišljije. Predlog je dala punca. Meni se je zdel neracionalen, ampak vendarle toliko izzivalen, da sem začel iskati dodatne informacije o tem. Potem je ideja postala izziv, ki ga je bilo treba nujno izpeljati.

Ste se na romanje odpravili sami?

Šla sva v dvoje. Tudi zato, da se medsebojno stestirava. (smeh)
 
Nato ste se za romanje odločili še drugič. Nam lahko zaupate, kaj človek na tako dolgi romarski poti razmišlja v glavi in kako ga takšna pot spremeni?

Prvič sva šla zato, da si dokaževa, da zmoreva, drugič pa zato, ker je bilo prvič tako super. Res vsakemu priporočam. Tam se človek popolnoma sprosti, ima dovolj časa za razmislek, se fizično okrepi, zraven pa je še v dobri družbi z romarji iz vsega sveta. In ko na koncu v baziliki ob maši in kadilu povedo, da sta na cilj prišla tudi dva Slovenca, je občutek res vrhunski. Zdaj čakava, da otroci malo zrastejo. Potem greva še na t.i. srebrno pot, 1200 km dolgo pot iz Seville do Santiaga. Pa da vidimo, če sva še fit.
 
Za konec z nami delite še najbojši nasvet, ki ste ga prejeli v življenju in kdo vam ga je dal?

Nikoli ne obupaj. Vedno znova mi ga je ob vseh porazih v otroštvu ponavljal oče. Nekako se je usidral v dušo ...

Foto: Osebni arhiv in Primož Predalič