Arne Hodalič: Ženskam gre vztrajnost bolje od rok

Arne Hodalič: Ženskam gre vztrajnost bolje od rok (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Lady
21. 7. 2017

Če se kdo resnično zaveda pomena vztrajnosti, so to prav zagotovo fotografi, saj v iskanju popolne fotografije včasih ure in ure preždijo v zasedi.

Kako pomembno je vztrajati, je na lastni koži večkrat izkusil tudi priznani slovenski fotograf Arne Hodalič, ki pa je prepričan o selektivni vztrajnosti. Medtem ko je za fotografijo pripravljen narediti marsikaj, se obiranja oliv ali pletja vrta kaj hitro naveliča.

Že v telefonskem pogovoru ste se strinjali z menoj, da ste zagotovo eden boljših sogovornikov, kadar beseda nanese na vztrajnost. Kakšnega pomena je za vas vrlina vztrajnosti?

Ne verjamem zgolj v talent. Sam imam mogoče prav toliko talenta za igranje kitare kot Jimi Hendrix, vendar se tega ne zavedam, ker se igranja pač nisem lotil. Prav zato verjamem v trdo delo, saj šele skozi to lahko spoznaš moč volje, vztrajnosti ... Šele skozi delo in učenje lahko odkriješ talent, brez teh komponent pa žal ne moreš uspeti.

Vztrajnost je za fotografa bistvenega pomena. Se strinjate s tem?

Mislim, da vztrajnost ni generalna lastnost. Pri svojem delu sem vztrajen, medtem ko ob pletju vrta hitro izgubim živce ... Ali pa nabiranje oliv; zame je to najbolj grozljivo delo na svetu. Vedno se šalim, da bom s seboj na trgatev pripeljal dva delavca, ki jima bom plačal in bosta namesto mene obirala olive, sam pa bom potem le na zabavi. Vztrajnost je tako stvar osebnega interesa.

Menite, da v ljudeh obstaja neke vrste 'vztrajnostni gen'? Je vrlina zapisana v našem genskem zapisu?

O tem nisem nikoli razmišljal. Nekateri so bolj vztrajni, drugi manj. Mislim, da ste ženske v tem vendarle bolj vešče, le koliko moških pa kvačka ali kleklja. Sam vem, da česa takšnega ne bi zmogel. Tudi to so predispozicije vztrajnosti.

Marsikdo pa bi občudoval vas, ki v lovu na izjemno fotografijo ure in ure preživite pod vročim soncem ...

Če imaš veselje in interes, vztrajnost preraste v užitek. Moje življenje ni delo, saj me veseli, medtem ko sem neprijetni balast že zdavnaj oklestil. Če uživaš v svojem delu, vztrajnost ni vprašanje. Sam delam cele dneve, vendar nimam občutka, da sem bil v neki službi. Zame je to način življenja. Včasih si zvečer, po 20 urah dela mislim: "Joj, spet nisem nič naredil!" (smeh). Če podrobneje pomislim, pa to le ne drži.

Menite, da bi se svojega poklica kdaj lahko naveličali?

Mislim, da skozi življenje prečiščuješ stvari in dejavnosti, ki ti križajo pot. Tako na koncu delaš le tisto, kar te resnično zanima. Vsak moj projekt se razlikuje od drugega, zato mi nikoli ni dolgčas. Raznolikost in razburljivost sta tisti, ki me privlačita. Pred tedni sem zaradi narave poklica bival v eni od Zalivskih držav v hotelu s petimi zvezdicami, že čez nekaj dni pa sem se za slab mesec odpravil v Namibijo, kjer smo spali v šotoru med divjimi živalmi in razbijali terence po skalah ter neprehodnih poteh ... Kaj pa vem, kaj me čaka prihodnji teden ... In to je najlepše!

Vam je bližje luksuzni hotel ali spanje pod milim nebom?

Zagotovo ta drugi del, saj mi petzvezdični hoteli niso blizu in si jih sam nikoli ne bi privoščil, bi se pa zlagal, če bi rekel, da v bazenu v petintridesetem nadstropju, s fenomenalnim pogledom na luči velemesta, nisem užival. Takšne stvari me ne impresionirajo, a občasno so vseeno zelo dobrodošle.

Brez vztrajnosti ne bi bilo nič

S fotografijo sem se začel ukvarjati precej pozno, vendar sem z vztrajnostjo prišel do tega, da od fotografije lahko tudi živim. V tistem času si za fotografiranje potreboval precej več znanja, ki ga dandanes zaradi digitalne tehnologije ni več.

Moja kariera se je začela predvsem prepozno, vendar me je fotografija tako pritegnila, da sem kar skočil vanjo. Že od malih nog sem bil vztrajen, za šolo morda ne, čeprav sem kljub temu prilezel do doktorata in danes sem izredni profesor na eni od ljubljanskih fakultet. A tudi pri tem sem moral biti vztrajen, saj mi je šla šola močno na živce. Imel sem zelo slabo oceno iz vedenja, zaradi česar nisem smel na valeto. Pred vhodom so me zadržali varnostniki, ker so jim tako naročili. (smeh) Zato pa se je vztrajnost izkazala, ko sem se odločil zgraditi svojo jadrnico. Vzelo mi je kar nekaj let, vse od konca gimnazije do diplome na fakulteti. Vendar pa je bil v tem primeru moj cilj zelo jasen.

Nika Arsovski

Priporočamo