Pred intervjujem z Azro Širovnik sem odhitela v knjigarno po svež izvod njenega zadnjega romana Pusti otrokom, naj se smejejo. Prebrala sem ga v eni noči in se popolnoma potopila v svet pisateljice, ki s svojimi knjigami navdušuje tako ženske kot moške.
Predvsem pa je prava ženska. Uživa v življenju, svojih hčerkah, treh vnukih in ljubezni z možem. In pisanju – nova kolumnistka revije Lady nam bo čarala nasmeške s kolumnami, ki jih je naslovila Ta vsemogočna ljubezen.
Izdali ste novo knjigo z naslovom Pusti otrokom, naj se smejejo. Lahko na kratko opišete bistvo zgodbe, ki ste jo želeli sporočiti?
Roman Pusti otrokom, naj se smejejo govori o tem, skozi kakšne pasti mora vse iti zaljubljenost, da lahko (če sploh) preide v ljubezen. Zgodba se dogaja mlademu paru, ženi in možu, ki diplomirata, ter z enim otrokom in z drugim na poti zapustita Ljubljano. Preselita v majhno, zakotno vas, v kateri ju čakata stanovanje in služba. Tam, v novem in čisto drugačnem okolju prestajata njima neznane preizkušnje in izzive na vseh področjih – v službi, družbi in medsebojnem odnosu. Zaljubljenost je na preizkušnji, katero smer bo ubrala: zbežala stran od mladega para ali se poglobila v trdno ljubezen. V nekem momentu bo Nerma, glavna junakinja, izgovorila: "Udarci letijo z vseh strani. Tukaj njegova mama ni več sovražnik številka ena, zdaj so na odru in v ringu krvoločne zveri. Življenje se je začelo, mama! Resnično življenje."
Roman daje tudi poseben recept za ženske
Roman je specifičen tudi zaradi opisa oziroma 'recepta', kako naj ženska doživi orgazem. Prvič v literaturi je na ta način detajlno opisan ves postopek, kako naj ženska vodi svoje telo do tega magičnega trenutka odrešitve in potešitve.
Pišete torej tudi o erotiki. Je ta za vas zelo pomembna? Zakaj?
Erotika je sestavni del življenja in človeškega bitja. Se pravi, odnosa tudi. In je pomembna.
Erotika in ljubezen. Kakšno je to razmerje?
Ljubezen je celosten odnos z drugim človeškim bitjem. Erotika je le en del tega odnosa.
To besedilo je med vašimi zgodnjimi deli, prevedli pa ste ga sami. Kako je potekal ta prevod; čutite zgodbo v slovenščini drugače? Vpliva jezik, v katerem pišete, na samo zgodbo?
Da, to je moj prvi v roman oblikovan rokopis. Res sem ga prvotno napisala z roko v zvezek, potem pa pretipkala z oranžnim pisalnim strojem na liste papirja. Napisan je bil v mojem maternem jeziku, ki je izredno bogat, sočen, barvit, mavričen. Moram pa priznati, da nič ni izgubil od vsega svojega bogastva tudi v slovenščini. Res je, sama sem ga prevajala in imela dve odlični lektorici. Tako da jezik ni vplival na zgodbo, nič ji ni dodal in nič odvzel. Zelo sem srečna zaradi tega.
Doma ste iz Banjaluke, zakaj ste odločili za študij v Sloveniji?
Za študij v Sloveniji sem se odločila iz preprostega vzroka – sledila sem svoji Usodi. Čeprav sem bila takrat, pri 19 letih, prepričana, da bom ugnala usodo in jo preusmerila tako, da jo bom sama določila. Čeprav so vsi moji profesorji na gimnaziji in vsa literarna banjaluška srenja verjeli, da bom pisateljica, le še filozofsko fakulteto v Zagrebu je bilo treba narediti, sem se zadnji hip premislila in odšla v Ljubljano. Sledila sem mogočnemu notranjemu občutku, da točno to moram narediti. Da je to moja edina prava pot. Očitno je tudi bila. Čas je to pokazal. Kot tudi to, da ima usoda svoja pota in svoje ovinke, za katerimi te počaka, dočaka. Zato ima moj prvi izdani roman tak naslov: Za ovinkom zakona. Takrat sem, ob njegovem izidu, pisala kot posvetilo: "Izza ovinka trpljenja v ljubezni trčiš v vrhove lastne osebnosti."
Kako se je ekonomistka, kot ste vi, znašla v svetu literature?
Pisala sem vedno, že v osnovni šoli. Tudi ko sem postala žena in mati. Nekega dne, stara sem bila približno 34 let, sem utrujena obupano zavzdihnila: "Ne morem več živeti tega zunanjega, praznega, materialnega sveta ..." In je Usoda odgovorila: "Ni ti treba. Prišel je tvoj čas." In me potisnila čez rob iz enega nazaj v drugega, pisateljskega in duhovnega.
Zdi se, da veliko veste o ženskah in njihovih težavah. Ste že razmišljali, da bi jim pomagali še kako drugače, ne le s knjigami, morda s kakšno delavnico?
Sem. Veliko sem premišljevala o tem ... In tudi načrtovala. Za zdaj je to preloženo za nekaj let. Najprej bi še nekaj časa v celoti uživala v odraščanju vnukov, potem nameravam napisati še tri romane ... Takrat bi na vrsto prišla uresničitev želje o svetovanju ali o delavnicah ženskam. Čeprav menim, da bi moški tudi potrebovali pomoč – mogoče bi še v osnovne in v srednje šole vpeljali predmet o medsebojnih odnosih med spoloma. Američani to imajo. Poglejte njihove filme, skoraj še najbolj butast vsebuje sceno, ko on vpraša njo: Bi se rada pogovorila o tem? In predvsem to nam manjka – odkrit in sproten pogovor o problemu, ki nas muči. Skozi odkrit pogovor lahko prideš bližje v notranjost drugega in ga začutiš kot enako ranljivo bitje ... To zbližuje ... In bližina hrani odnos. Ga varuje in obvaruje.
Ker se je leto končalo in se začelo novo - delate osebno inventuro? Kaj vas je najbolj pretreslo, kaj razveselilo v minulem letu?
Najbolj me je razveselil izid mojega prvega napisanega romana Pusti otrokom, naj se smejejo. Najbolj pa me je pretresla smrt prijatelja naših let, ki je umrl zaradi okužbe z bakterijo MRSA, ki carjuje v kliničnem centru. Vidite, to hudo resno težavo bi morali nasloviti in jo rešiti. Menda obstajajo naprave, s katerimi se to da. Cena naj bi bila milijon evrov. Če bi vsi prispevali en evro, bi lahko rešili veliko življenj.
Česa si želite v tem letu?
Želim si malo več pisati, biti več z družino in prijatelji. In seveda, zdravja za vse! Da ne bi bilo toliko vojnih žarišč, toliko bede in žalosti ljudi ... Toliko grdih izkušenj otrok po vsem svetu ... Želim si premik v prijaznejši svet.
Postali ste tudi kolumnistka revije Lady. O čem boste pisali, kaj lahko bralci pričakujejo?
Da, z januarjem imam rubriko v reviji Lady. Naslov moje kolumne je Ta vsemogočna ljubezen. Okrog te se bodo vrtela moja razmišljanja, moje pero in moje misli.
Sicer berete tovrstni tisk? Pa knjige – katero bi priporočili za dolge zimske večere?
Seveda ga berem, pa ne pri frizerju. Berem ga, ker me zanima, kaj berejo množice, kaj delajo slavni vsega sveta, pa kraljevske družine ... Priporočam pa vse svoje knjige, se razume! Predvsem to, ki je še vroča prišla na police, saj govori točno o tem, kar mlade mame, ženske in mladi očetje preživljajo.
Besedilo: Eva Jandl // Foto: Helena Kermelj