Tega ni preživela. Njen ego ni preživel dejstva, da je le človek ...Zbolela je ...
Bog mi je živa priča, kako sem se trudila odpreti ji oči za to, kaj je zares pomembno. Da ego ni vreden, da človek izbere smrt kot poraz v borbi z egom.
V mojem naročju, ko je umirala, je šepetala: "Ti si drugačna. Jaz sem hotela vladati svetu. Ti hočeš sprejeti vse lepote tega sveta. V bistvu pa, čeprav sem te včasih imela za naivno, sem se vedno počutila varno ob tebi. Zato te zdaj prosim, poskrbi za moje otroke. Sinoči sem se obrnila k Bogu, ga prosila, da mi odpusti in otroke usmeri in varuje. Prosim te, tebe, ki imaš dobro vpeljane te zveze zgoraj, prosi za njiju, zaradi njiju sem se priklonila tvojemu Bogu." Držala sem jo za roko, ko je umrla. Skupaj z njenim možem in medicinsko sestro smo jo umili in namazali z mlekom. Zanimivo, da je želela biti pokopana v obleki, ki je meni bila najbolj všeč.
Potem je njegov tast vprašal: "Kako si zdaj, ko nje ni več, čustveno doživel njeno smrt?" Mož je odgovoril: "Nimam časa misliti o tem. Moram iti iskat otroka. Šele zdaj razumem, kaj je ona bila za družino. Bila je motor družine. Zdaj sem moral v hipu prevzeti njena opravila in naloge ... Nenadomestljiva je. Že z vrat je znala oceniti počutje otrok, ko so prišli iz šole, in moje, ko sem prišel iz službe. Jaz se tega zdaj učim ... nimam časa za žalost. Otroka moram spraviti h kruhu – namesto nje."
Spravil ju je. Hči je danes direktorica angleške banke, sin pa direktor marketinga ugledne nemške družbe v Münchnu. On, njun oče in mož njune mame, pa skrbi za svojo taščo, ki je dementna – je zvest in vdan sin, kot je bil zvest in vdan mož njeni hčerki. Svoje življenje je posvetil otrokoma, tašči, kot ga je nekoč svoji ženi.
Zadnjič, ko sem ga srečala, mi je povedal, da se je posvetil svoji nekdanji strasti, glasbi. Enkrat na leto se dobi z glasbeniki iz Evrope in imajo koncert. Veš, je rekel, vse dolžnosti sem opravil iz ljubezni. Zdaj je čas zame, za mojo intimno ljubezen, za glasbo ... Nikoli se ni znova oženil. Njegova otroka in starša njegove pokojne žene nikoli nista imela občutka, da se je izneveril oziroma poskušal nadomestiti os, okrog katere se je vrtelo življenje njegovih otrok , tasta in tašče ... Ona je nenadomestljiva, je sklenil ...
Njegova dementna tašča se ne spomni, da ga kdaj ne bi imela za primernega moža svoje ljubljenke. Sin moj, mu vsa raznežena reče vsakič, ko pride k njej. Prihaja pa redno in z ljubeznijo skrbi zanjo. (Ko se vrnem domov in zleknem na svoj kavč, pomislim: tudi takšni moški so. Nenadomestljivi. Dragoceni. Z vsem spoštovanjem!
Foto: Helena Kermelj