Otroci so se igrali z živalmi, mi pa smo posedali za okroglo leseno mizo, na kateri so bili široki kozarci z rdečim belgijskim pivom za nas in sokom za otroke. Z arašidi, ki si jih ob nedeljah gostje lahko luščijo in luščine mečejo na tla. Oče in mama bi takrat bila raznežena in vzneseno vzdihovala: "Vsi skupaj smo! Kako lepo je, ko je družina skupaj!"
Bili smo veseli, nasmejani, srečni.
Potem pa se je, deset let potem, začel osip ...
Najprej je odšla moja sestra ...
Nekaj let za njo pa moj oče ...
Šest let sem potem prihajala k mami v njuno na pol izpraznjeno stanovanje ... Sprehajali sva se po mestu in okolici.
Danes se vozim sama ...
Slike iz polne in srečne preteklosti mi letijo pred očmi, srce zavzdihne: "Da, bilo je nekoč, zdaj pa je vse drugače. Proces odhajanja se nadaljuje ... Vse manj nas je ..."
Nenadoma zagledam resnični svet – na njivah, na katerih smo pred leti nabirali glog, bezeg, sadje za marmelado, gradijo nove hiše in stanovanja. Za nove rodove in neke nove otroke, neke nove mlade družine.
Presenečeno ugotovim, da je cela okolica eno samo gradbišče. Le jaz vem, kako je nekoč bilo tukaj. Kakšna sreča je bila takrat za tiste, ki so dobili v tej državi zavetje, in kakšna je zdaj sreča novih ljudi, ker bodo imeli svoje domove v teh novih objektih.
Pomislim. To dela Življenje. Življenje si utira pot naprej. Življenje ima le en cilj – obdržati se. Življenje se v tej odločenosti preživeti ne ozira na nič in na nikogar: pozna samo eno pot – iti naprej. Kaj ga briga, kdo je odšel. Še zdrzne se ne. Njega briga samo za tiste, ki obstajajo v njem. Ki so živi v njem. Zanje hoče poskrbeti. Za žive se čuti odgovornega. Poskrbi pa tako, da se nadaljuje – brezkompromisno in neustavljivo.
Ko pridem zvečer 'domov' in se usedem na kavč v hotelski sobi, sklenem: "Tak moraš biti – kot življenje. Posnemati ga moraš, če hočeš preživeti! Nič se ozirati na to, kdo je odšel. Le gledati naprej in preživel boš. Življenje posnemaj, saj to pozna skrivnost večne ljubezni. In to je ljubezen, predvsem do sebe. Drugi ljudje pridejo potem."
Ja, obstaja večna ljubezen – to je ljubezen življenja do njega samega (do samega sebe). Zato tudi večno živi ...
Treba je biti živ kot življenje.
Le živ lahko poskrbiš zase in za druge!