Priljubljena pisateljica Azra Širovnik, ki se lahko pohvali z odličnimi knjižnimi uspešnicami, je po 26 letih obudila roman Za ovinkom zakona, ki jo je takrat postavil v novo sfero življenjskega ustvarjanja.
Po izobrazbi ekonomistka je svoje znanje zamenjala za ustvarjalni navdih in notranji nemir našla v pisanju, ki je danes med slovenskimi literati cenjeno in spoštovano.
Azra, nedavno ste izdali drugo dopolnjeno izdajo svojega prvega romana Za ovinkom zakona. Vaš prvenec je izšel leta 1992. Kako ste ga doživljali v ponovni predstavitvi in kaj ste naredili z njim?
Roman Za ovinkom zakona je obogaten s tremi novimi, lepotnimi in vsebinskimi dopolnili: oblečen je v novo, zunanjo obleko, ki mi je zelo všeč. Prejšnja naslovnica je nastala tako, da sem hotela človeško bitje, ki gre skozi spoznanja o življenju, golo, kar simbolizira, da smo v srcu in duši vsi enaki. To bitje na koncu vseeno premaga vse težave in zmagoslavno razširi roke in se odpre življenju brez strahu. V družbi je takrat slučajno bil sarajevski slikar Zdenko Hodovič, inteligenten in uspešen ustvarjalec. Ponudil mi je svojo zadnjo grafiko, ki naj bi simbolizirala točno to, kar sem želela. Tako je nastala prva naslovnica, ki jo je tudi opremil.
Tokrat pa je naslovnico oblikovala Ksenija Konvalinka, s katero zadnja leta lepo sodelujeva. Osredotočila se je na ženski motiv, na zgodbo o ženski, pisateljici in je naredila zmagoslavno naslovnico, polno energije in vsebine. Roman je, tako kot vsi moji, psihološki. Moje junakinje vstopijo v zgodbo z eno psihično substanco, iz nje pa pridejo obogatene s spoznanji, izkušnjami in so še bolj močne in modre. Zato sem, da bi izpopolnila ta psihološki lik Sandre, iz originalnega teksta po svoji presoji dopolnila nekaj scen in dialogov.
Ti so prispevali k bolj popolnemu besedilu romana in karakternemu liku junakinje. Tretja novost je recenzija mojega očeta, nekoč uglednega literarnega kritika, ki jo je pisal med vojno, ki je divjala v Bosni. V spomin in z ljubeznijo ter spoštovanjem.
Za ovinkom zakona je življenjski psihološki roman. V bistvu vas je prav ta roman nekako povzdignil kot pisateljico. Kako ga danes doživljate?
Danes ta roman doživljam nekoliko drugače kot ob njegovem prvem izidu. Takrat sem bila polna bolečine, pretresena zaradi spoznanj, da se lahko človeško bitje znajde v okoliščinah, ki jih ni načrtoval niti izbral. Pisala sem o dejstvu, da ni dovolj le ljubiti, da ljubezen ima svoja pravila in svoje poti, neodvisno od potreb, želja in pričakovanj človeka. Danes pa imam drugačne občutke, čisto nasprotne.
Junakinja se mi zdi zares pogumna. Takšen značaj ima, tako odločno je rezala, prav po kirurško natančno vse in vsakega, ki ni bil po njenem konceptu, ne glede na rane in bolečine. Skoncentrirano in pokončno je hodila k svojemu cilju – k pisanju. Danes razumem, da je to roman, v bistvu zgodba o tem, kako se rodi pisatelj. In kako vesolje, ki določa usode, oboroži človeka točno s tistim orožjem, ki je nujno in neizogibno, da se izpolni volja vesolja.
Vaš roman Za ovinkom zakona govori tudi o ljubezni, nezvestobi, strasti in predanosti. Kako sami danes gledate na ljubezen, partnerske odnose in neusmiljen čas, ki razdvaja številne odnose?
Danes na vse te tri naštete kategorije gledam točno tako, kot ste jih našteli: posamično. Ljubezen je izmuzljiva zgodba, če ni natančno definirana, kaj za posameznika pomeni. V nekem trenutku moja junakinja, po vseh šokih o tem, kako je ljubezen pokvarljivo blago, sama sebi obljubi: “Midve bova morali znova definirati to besedo. Kaj pa to sploh je ljubezen!” Povečini jo ljudje zlahka zamenjujejo s strastjo, fizično privlačnostjo. Ženske smo zelo dovzetne za laskanja in dvorjenja. V mojem romanu Kronika napovedane ljubezni je en stavek, ki približno takole zveni: “Pohvali ženski njeno frizuro in se bo že zaljubila …”
Partnerski odnosi, če so jasno definirani v tem smislu, kaj se od njih pričakuje, in se dva ujameta, bi lahko zadišali po trdnem odnosu. V njem je možno ohraniti tudi ljubezen, če je odnos spočet na njej. Lahko pa se ljubezen tudi razvije v dobrem, udobnem in ljubečem partnerskem odnosu dveh zrelih oseb, ki jima je jasno, kaj pričakujeta, želita in potrebujeta. Današnji čas mogoče le na prvi pogled ni naklonjen trdnim in globokim odnosom. Ljudje so navidezno bolj finančno neodvisni, pozneje dozorevajo kot osebnosti in se zlahka, ustrezno potrošniški mentaliteti, lotevajo tudi konzumiranja ljubezni.
Gledano malce bolj natančno, pa je prav današnji čas negotovosti in novodobnega suženjstva izredno pravi za ustvarjanje globokih in trdnih odnosov. Kapitalizem je namreč sistem, ki raztrga človeka kot osebnost. Dobro je imeti ob sebi nekoga, da bosta kot par močnejša in bolj stabilna v intimni celici, da lahko zavarujeta drug drugega in otroke znotraj družine, da so lahko bolj močni za boj zunaj nje. Le ozavestiti se je treba.
Kako vi negujete partnerski odnos in morda kakšen nasvet, kako pluti skozi življenje v dobrem odnosu?
Ko pridejo nepredvidene pasti, moraš predvsem razumeti, da ne gre zanj, njegovo odločitev ali zate in tvojo odločitev, temveč za zunanjo past življenja, ki vaju postavlja na preizkušnjo. Takrat ego nima kaj iskati. Sama sem vedno pred svoj osebni interes postavila interese svojih otrok in družine. Čeprav se je najin odnos začel le navidezno iz zunanje privlačnosti in strasti, oba sva začutila značaj drug drugega. In na dolgi rok le trden karakter zmaguje. Vsi cenimo, želimo in dajemo prednost človeku, na katerega se lahko zaneseš – v dobrem in slabem.
Všeč mi je vaša misel, da živite, ko pišete. Pisanje vas navdihuje. Kaj vam še ponuja v tem svetu?
Pisanje je zame moja resnična identiteta. Ki sem jo panično iskala vsa izgubljena in nesrečna. Odkar pišem, imam notranji mir, v najbolj globoki shrambi svojega bistva. Od takrat nič več ne iščem, le živim.
Katera slovenska knjiga vas je letos najbolj navdušila?
Več jih je bilo: Osho – Ženska seksualnost, obe knjigi Damjane Bakarič sta me pretresli. Briljanten tekst je tudi Jezero Tadeja Goloba. Pravkar prebrana knjiga Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči je izredno globoko posegel v vpogled, kaj usoda lahko je.
Besedilo: M. M. Kocbek // Fotografiji: Igor Zaplatil