Tragedija izpod peresa Williama Shakespeara, ki se dogaja na odru ljubljanske Drame, priča o številnih spletkah in političnih ambicijah, ki škotskega generala pripeljejo do roba prepada. V glavnih vlogah sta tokrat Barbara Cerar in Bojan Emeršič, ki verjameta, da se prav v delih velikega angleškega dramatika skrivata največji izziv in bistvo igralskega poklica.
Story: Romeo in Julija, Ukročena trmoglavka, Hamlet ... Kako blizu so vam Shakespearova dela?
Bojan: Povsem odvisno od tega, koliko imam z njimi stika. Shakespeare je klasika in njegove predstave radi uprizarjamo, saj nam je prav zaradi tega izziv. Tudi kot avtor je izredno zanimiv, zaposli igralca in ga sooči z nevsakdanjimi izzivi.
Barbara: V karieri se šele drugič srečujem z verzom. Prvič je bilo pri Faustu in drugič tokrat. Sem si pa vedno želela igrati v Shakespearovih delih. Zdi se mi, kot da je okrog njega spleten naš igralski poklic in da je Shakespeare naša abeceda (poleg Grkov, seveda).
Story: Ste Macbethe prebrali že v srednji šoli ali ste se tokrat z njim srečali prvič?
Barbara: Seveda, Macbetha sem prebrala tako v gimnaziji kot tudi pozneje na akademiji.
Bojan: Macbetha nisem poznal nič bolje kot vsa druga Shakespearova dela. Šele ko se v delo poglobiš, odkriješ, da o tem nisi vedel ničesar. In ko karakterju zlezeš pod kožo, uvidiš, da so v teh zgodbah daljna prostranstva, iz katerih izhaja mnogo drugih del. Zgodba Macbetha je zelo podobna igri, v kateri sem pred kratkim zaigral, Kralju Ubuju, oz. Kralj Ubu je zelo inspiriran v Macbethu.
Story: Letošnji igralski opus SNG Drame se res spleta okrog tematik, kot so objestnost, pohlep, želja po oblasti ...
Bojan: Seveda, vendar gre pri Macbethu za moč drugačne vrste.
Barbara: V Shakespearovih časih so bili naslovi veljakov in vladarjev drugačni, vendar pa pohlep in želja po moči v človekovi naravi ostajata enaka, ne glede na čas.
Story: Se morda spomnite, kakšen je bil vaš odziv ob prvem srečanju z Macbethom?
Barbara: Spomnim se samo to, da sem se zelo težko prebijala skozi verze. Njegova tragedija Romeo in Julija mi je bila v srednji šoli mnogo bližja.
Bojan: No, v srednji šoli sem bolj malo bral. (smeh) Ne, saj se hecam. Če sem kdaj imel čas za branje, je bilo takrat. Ampak Shakespeara sem bolj zares začel brati šele takrat, ko sem ugotovil, da bi rad bil igralec. Nekega posebnega spomina na Macbetha pa nimam. Res pa je, da ko sem ga zdaj prebral, ko sem izvedel, da ga bom igral, sem si rekel, po dolgem času boš moral zelo globoko kopati po sebi.
Story: Kakšen pa je bil v mladosti vaš odnos do literature?
Barbara: Bila sem pravi knjižni molj, starši so me morali skoraj preganjati stran od knjig. Na poljanski gimnaziji je bila učiteljica slovenščine navdušena nad literaturo in je znala navdušiti tudi nas. Takrat sem imela dosti več časa za branje. Seveda, še vedno rada posežem po knjigah, vendar so te povezane s študijem trenutne drame. Poleti pa si privoščim tudi kakšno čtivo, ki ni v zvezi z gledališčem.
Bojan: Prebrali smo vse tisto, kar je bilo med nami mladimi 'in'. In če je knjiga naredila na nas velik vtis, smo jo začeli tudi živeti. Ko smo prebrali Polentarsko polico Steinbecka, smo eno leto na žurih pili špricarje iz marmeladnih kozarcev.
Story: Katera izmed knjig pa vam je morda v vsem tem času najbolj ostala v spominu? Katera je vaša najljubša?
Bojan: Vse tiste, ki so znale spremeniti ali poglobiti moj odnos do življenja. Na splošno mi je svet Južne Amerike zelo blizu, zato sem obiskal že Mehiko, Kubo, Gvatemalo, Čile. In najmočnejši v opisovanju njihovega sveta so Marques in njegovi romani. 'Sto let samote' bi lahko bila moja najljubša knjiga, če se že moram odločiti za najljubšo.
Barbara: Težko se odločim za eno samo. V srednji šoli me je navduševal Hemingway, ki je bil zame pravo odkritje. Kasneje Boris Vian, Pena dni, danes Lawrence Durrell, Aleksandrijski kvartet. Rada posežem tudi po poeziji Federica Garcie Lorce ...
Story: Vas hitreje navduši poezija ali vam je bližje proza?
Barbara: Rajši prebiram prozo, vendar pa tudi za poezijo pride trenutek, ko me pokliče s police. Na neki način me celo bolj prevzame kot proza.
Bojan: Točno tako! Poezijo potrebuješ v takih trenutkih, kot jo običajno pesniki piše- jo - nenavadnih in zelo senzibilnih, ker drugače ne more do tebe.
Story: Če se vrnemo k škotskemu generalu Macbethu. Kakšen izziv vam predstavlja vloga v igri?
Bojan: Že zelo dolgo nisem odigral tako pomembne vloge v predstavi, zato bo ta vloga več kot le izziv. Poleg tega sem si že pred predstavo želel sodelovati z Igorjem Pisonom, saj sem o njem slišal veliko dobrega.
Barbara: Res je, tudi meni je predstava poseben izziv. Določene dramske junakinje so skozi stoletja postale zvezde in taka je tudi lady Macbeth. Ona je pojem, s katerim se spopadeš in ga pregrizneš. Na vprašanje, kako je stopiti v njene čevlje, vam lahko odgovorim, da enostavno, ker nastopam bosa. In ker mi pomaga Igor Pison.
Story: Ste že prej sodelovali? Kakšen je vajin odnos zunaj gledaliških odrov?
Bojan: Midva pred tem nisva kaj dosti delala skupaj, kajne?!
Barbara: Mislim, da je to najina druga skupna predstava, vendar prva, v kateri imava tako veliko skupaj. Pravzaprav se še ne poznava zelo dobro.
Story: Kaj pa, ko se razdelijo vloge? Kakšno je takrat razmerje med vama?
Bojan: Takrat je povsem drugače. Včasih nisem več povsem prepričan, ali govori kot Ceca ali kot lady Macbeth.
Barbara: Točno tako, saj je med vajami to nemogoče ločiti. Kadar se začneš pogovarjati, hitro lahko pride do konflikta, ker vsak zagovarja stališče lika, ki ga igra, in mnenja so si seveda povsem nasprotna.
Bojan: Z ženskami je problem! Jaz kot moški šovinist ne morem razumeti, zakaj bi ženske iz vsake vloge želele narediti več, kot je v resnici. Priznam, blazno rad imam ženske, obožujem jih. Ne morem pa se sprijazniti z emancipacijo, ki me moti, saj se mi zdi povsem nepotrebna. Zmoti me, kadar trčim ob neumoren ženski trud, s katerim želite dokazati, da ste enakovredne. Jaz pa to že vem! Celo boljše v mnogo stvareh!
Barbara: No, da ne bomo zdaj zašli v debato o emancipaciji. Moje mnenje o tem, kar govori Bojan, je popolnoma nasprotno, in tu se začne najino delo pri Macbethu. Tudi lady Macbeth je v senci moža, vendar pa je ključni akter pri dejanju, ki vpliva na potek igre in predvsem spremeni Macbetha samega.
Bojan: Ne razumem vas! Ženske ste bolj sposobne, bolj pametne od moških pa tudi vaše lastnosti so bolj kvalitetne od naših. Menim, da je to samoumevno, in moški, ki poklanjajo komplimente, so do žensk daleč najbolj nespoštljivi.
Story: No, vsak ima svojo teorijo in tudi v Macbethu se jih pojavi veliko.
Barbara: Tragedija Macbeth govori tudi o ženski, ki spodkoplje moško avtonomijo, kar je v tistem času, pa tudi v današnjem, strašen prekršek. Lady Macbeth prekoračuje meje in se upira podrejenemu položaju. Ob koncu igre so vse ženske umorjene ali pa storijo samomor. Ob koncu igre moški vnovič zavladajo, sami s svojimi sinovi. Še hčerk ni nikjer. In svet je ponovno varen. A moram še kaj dodati?
Bojan: To so zgolj teorije, mislim pa, da je Shakespearovo delo predvsem bolj enostavno. Za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska! Svet je moški, na žalost, tak je in dvomim, da se bo kaj spremenilo. Lady Macbeth izkoristi trenutek in ga spodbode v njegovi želji, ki jo vidi tudi v svoji lastni ambiciji.
Barbara: Točno tako! Reče mu celo: "Če tega ne boš storil, nisi moški."
Bojan: Ja, in to človeku, ki se je ravno vrnil iz vojne ter na lastno pest pobijal nasprotnike.
Story: Vendar pa karakterji le niso tako črno-beli, temveč izredno večplastni.
Bojan: Seveda, Shakespeare je bil precej bolj pameten kot le to. Svoje like vedno oblikuje iz več plasti, saj tudi svet ni le črn in bel.
Barbara: O lady Macbeth ne izvemo ničesar. V nasprotju z Macbethom nič ne govori o sebi. Lahko bi rekli, da je ona dejanje, akcija, napeljevalka v zločin iz želje po tem, da bi postala kraljica.
Story: Katera lastnost vajinih likov se vam je zdela najbolj zanimiva?
Barbara: Morda me je najbolj presunila prav bolestna rušilna ambicija, ki se niti za hip ne ozre nazaj, ampak je usmerjena samo na cilj, krono, moč, oblast. Ampak ko to doseže, kaj pa potem? Tukaj šele postane zanimivo.
Bojan: Težko je ugotoviti, kaj je lastnost tvojega lika, ki je zapisana v drami, in kaj je že tvoja interpretacija. Vsekakor mi je zanimivo to, da je tako ekstremen v vse smeri. Izvrsten vojskovodja, ki ga je izredno strah ubiti kralja. Kralj, ki nekje globoko v sebi to sploh ni. Če bi se danes rodil, bi bil dober športnik. Ambiciozen športnik, ki vedno želi biti prvi. Cristiano Ronaldo ... gol bom dal! Pi..., danes ga bom dal. Nič me ne ustavi ... in pri tem bi v vsakem, ki mu ne bi podal žoge, videl smrtnega sovražnika. (smeh)
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
