Igralka in režiserka Barbara Pia Jenič se je z gledališkim ustvarjanjem srečala v Gledališki in lutkovni šoli GILŠ, leta 2004 pa se je pridružila mednarodni gledališki skupini Teatro de los Sentidos iz Barcelone in skoraj desetletje gostovala po evropskih in svetovnih festivalih.
Umetniško ustvarjanje jo je vodilo tudi v raziskovanje vonja, okusa in dotika v gledališču. V najnovejši predstavi Krasni novi svet, ki je premiero doživela na začetku decembra, uvaja senzorialna orodja v klasično uprizoritev, med občinstvo, in ponuja gledališko izkušnjo, ki diši in nam šepeta v ušesa v sodelovanju z vsemi sodobnimi digitalnimi pristopi.
Story: Za vami je več kot 20 let življenja z gledališčem. Kdaj se je začela ta ljubezen do odrskih desk?
Pri meni zelo pozno. Prvih deset let sem bila plesalka, dokler niso v plesne dvorane pokukali režiserji in me začeli vabiti v gledališke predstave. Nato je prišel Enrique Vargas, kolumbijski režiser, ki me je povabil v senzorialno gledališče Teatro de los Sentidos in na evropske turneje.
Story: Vaše ustvarjanje je zelo pestro in gledališko znanje nenehno nadgrajujete. Na podlagi izkušenj, ki ste jih pridobili kot članica mednarodne gledališke skupine Teatro de los Sentidos, ste ustanovili senzorialno gledališče Senzorium, igrali ste v več gledaliških in nekaj krajših filmskih vlogah. Končali ste tudi magistrski študij govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter vzporedno ves čas režirali predstave. Zakaj ste se odločili za režijo?
Mogoče se je režija odločila zame. Nekako sem vedno gledala 'big picture', veliko sliko. Ko sem prišla v Teatro de los Sentidos in dobila vlogo, sem se najprej začela vtikati v celoto, smiselnost in izvedbo posameznih prizorov. Dokler me ni režiser Enrique Vargas pokroviteljsko poučil, (smeh) da so do sestave prizorov v predstavi prišli po dolgotrajnem študijskem in kreativnem procesu, ter me opozoril, naj raje skrbim za svoj del, za svojo vlogo, da jo bom poglabljala, razvijala in raziskovala.
Story: Vaša najnovejša predstava, ki nastaja v koprodukciji s SNG Drama, sloni na motivih iz romana Aldousa Huxleyja Krasni novi svet. Zakaj ste izbrali ravno ta roman?
Krasni novi svet po Huxleyjevih motivih govori o moderni družbi prihodnosti, kjer moramo biti vsi uspešni, popolni, srečni in kjer so bolečina, starost in smrt nekaj slabega, negativnega. Niso del življenja. Današnji čas potenciram v predstavi v še večje ekstreme z uporabo pomirjevalnih substanc, z razčlovečenjem, neiskrenostjo ... obenem pa še s prikazom večjega tehnološkega in biološkega napredka. Lahko rečemo, da človek pride na Mars prej, preden pride do sebe, do svojega bistva. To je tisto najbolj boleče spoznanje, ta obrnjenost navzven. Vlade bodo dale milijarde za potovanje na Mars, ljudje pa so še vedno lačni, žejni, egoistični, brez sočutja, nimajo elektrike, vode, interneta ... Namesto da bi vlagali v človeškost, v odnose in v dobre pogoje za življenje na Zemlji. Umetnost in vrednote so potisnjene na rob preživetja, zato Krasni novi svet.
Story: V predstavo ste vključili tudi video projekcije, ki so za izvedbo tehnično zelo zahtevne. Koliko časa ste porabili za pripravo predstave, ste imeli kakšne težave pri nastajanju?
Za sodelovanje z ljubljansko Dramo smo bili dogovorjeni že pred več kot dvema letoma. Projekt je tehnično izredno zahteven, saj uvajamo novosti v komunikaciji med videom, hologramom in igralcem v živo, uporabljamo vonje in avdio prizore v poltemi. Seveda so bile težave, na vsakem koraku. Vendar smo prišli do cilja.
Story: Umetniki vidite stvari, ki se dogajajo pod površjem, in jih nato izrazite v svojih stvaritvah. Katere teme iz vsakdanjega življenja vas nagovarjajo in se vam zdijo primerne za uprizoritev na gledališkem odru?
Vprašanja, ki me nagovarjajo, so različna, lahko je tehnološki napredek, vprašanje poslanstva, intime, bolečine, zlorabe, navdiha, ljubezni, duhovnosti, bivanjske teme, ... Vedno gre za neke življenjske teme, na katere iščem odgovore.
Story: Kaj pa ljubezen, ta večna tema, kaj vam pomeni, kje vse je ljubezen?
Vsi si želimo biti ljubljeni, in to je naša osnovna potreba. Če ni zadovoljena, jo poskušamo zapolniti z delom, športom, z različnimi ekstremi. Rekla bi, da je človek miren, kadar je ljubljen in ko ljubi. Kje vse lahko najdemo ljubezen, sem poskušala pokazati v različnih predstavah, v poeziji Mile Kačič, katere pesmi so interpretirale legende slovenskega gledališča Ivanka Mežan, Štefka Drolc in Iva Zupančič, ljubezen je v vonjih, ki dajejo čutno dimenzijo poeziji Daneta Zajca v pesmi Gotska okna in tudi v zadnji, Café Fatal, je ljubezen glavna tematika likov iz svetovne romantične literature.
Story: Katera merila vas vodijo pri izbiri igralcev, kaj iščete v igralcu?
Iščem radovednega raziskovalca, ki bo skupaj z mano potoval po neprehojenih poteh v neznano, ki ga ne bo strah odstiranja, odpiranja, čustvene razgaljenosti. Če citiram kolega: "Igralec je akrobat, ki skače po robovih svojih notranjih brezen." Pomembno je, da se dobro razumeš z igralcem, sicer porabiš polovico ustvarjalnega procesa za izdelavo slovarja za osnovno komunikacijo.
Story: Kako poteka vaš vsakdanjik? Si pomagate z meditacijo ali s tekom, kaj vam pomeni dobra družba?
Pomagam si z meditacijo, s sprehodi v naravi, tekom, s crkljanjem z živalmi. Rada se družim z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjam o globokih temah. Površinske teme me ne zanimajo in me pravzaprav izčrpajo. Potrebujem dolge globoke debate, odstiranja tistih nevidnih plasti realnosti, ki nas navdihujejo.
Besedilo: Julijana Jovanič // Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
